Jedro

Pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (ob upoštevanju ostalih omejitev), je dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take stopnje nevarnosti temeljiti na individualni oceni. Tako nevarnost vzpostavljajo dodatno okvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.

Kljub temu, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, to ni ovira, da sodišče prve stopnje presodi, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma da presodi nesorazmernost tega ukrepa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana I. točka izreka sodbe in sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2163/2022/7 (1221-10) z dne 27. 5. 2022, s katerim je odločilo, da se tožnika pridrži zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU 604/20131 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) na prostore Centra za tujce od 26. 5. 2022 od 12.15 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje za šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebitni odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico. Z II. točko izreka je s sklepom zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi pritrdilo stališču toženke, da je v obravnavanem primeru podan razlog za omejitev gibanja na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III in da je toženka pri ugotavljanju obstoja nevarnosti pobega pravilno uporabila objektivni merili iz druge in tretje alineje 84. a člena ZMZ-1. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito podal že na Hrvaškem, kjer na odločitev ni počakal, čeprav je bil opozorjen, da ne sme oditi, pri tem pa za svoj odhod ni podal opravičljivih razlogov. Prav tako je tožnik po tem, ko je v Sloveniji izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, po lastni volji zapustil azilni dom, in sicer tako, da je preskočil zid. Sodišče prve stopnje pri tem tožniku ni verjelo, da je odšel po nakupih in da se je nameraval vrniti. Ugotovilo je, da je bil seznanjen s tem, da azilnega doma ne sme zapustiti. Glede na to, da je preskočil zid azilnega doma, da je imel za isti dan dogovorjen razgovor, ki se ga ni udeležil, ter da ga je policija prijela na avtobusni postaji Dolgi most, je sodišče prve stopnje štelo, da je poskušal zapustiti Slovenijo. Pri tem je upoštevalo tudi njegovo izpovedbo, da se ne želi vrniti na Hrvaško. V zvezi z omejitvijo gibanja na Center za tujce se je sodišče prve stopnje strinjalo z oceno toženke, da bi bil v okoliščinah navedenega primera ukrep namestitve v azilni dom neučinkovit in da je bil izrečeni ukrep tudi nujen in sorazmeren.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se je policija na Hrvaškem do njega grdo obnašala in da razlogi, zaradi katerih je zapustil Hrvaško, ne morejo veljati za Slovenijo. Pojasnjuje, da večina prosilcev za mednarodno zaščito meje med državami prestopa ilegalno in da je takoj po prečkanju meje, ko so ga prijeli policisti, podal namero za mednarodno zaščito. Trdi, da je azilni dom zapustil zaradi nakupov in da dejstvo, da so ga policisti prijeli na avtobusni postaji Dolgi most, ne izkazuje, da je želel zapustiti Slovenijo. Poudarja, da je do tega prišlo pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, ob podaji prošnje in na glavni obravnavi pa je jasno izrazil namen, da bo do zaključka postopka ostal v Sloveniji. Trdi, da v izpodbijani sodbi niti v sklepu toženke ni navedenih okoliščin, ki bi kazale na to, da po podaji prošnje ne bo počakal v Sloveniji. Meni, da je bil ukrep pridržanja nezakonit. Za zakonitost ukrepa bi moralo sodišče prve stopnje (in predhodno tožena stranka) primerjati izrečen ukrep z alternativnimi ukrepi iz 8. člena Recepcijske Direktive II (Direktive o sprejemu 2013/33/EU),2 ne le z obveznim zadrževanjem na območju azilnega doma. Izrečen ukrep je nezakonit, ker ni sorazmeren in ker navedena vsebina Recepcijske Direktive II ni v celoti prenesena v slovenski pravni red. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in sklep toženke odpravi, in podrejeno, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

7. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Na podlagi člena 2(n) „nevarnost pobega“ pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec je kriterije za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega (begosumnost) uredil v 84. a členu ZMZ-1 (člen ima naslov „nevarnost pobega“) in s tem izpolnil obveznost iz člena 2(n) Uredbe Dublin III. Med drugim je določil, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-1) ali če je predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (tretja alineja 84. a člena ZMZ-1).

8. Vrhovno sodišče je v nedavni sodni praksi že sprejelo stališče, da izpolnjevanje enega od objektivnih kriterijev iz 84. a člena ZMZ-1 samo po sebi še ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja.3 Pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (ob upoštevanju ostalih omejitev), je dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take stopnje nevarnosti temeljiti na individualni oceni.4 Tako nevarnost vzpostavljajo dodatno okvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.5

9. Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je zapustil Hrvaško, preden je bilo odločeno o njegovi prošnji. Navaja sicer, da je Hrvaško zapustil, ker so se hrvaški policisti do njega grdo obnašali in zaradi slabih pogojev bivanja, vendar s tem samo potrjuje, da jo je po vložitvi prošnje dejansko zapustil in da se tja iz teh razlogov ne želi vrniti. Zato s temi trditvami v obravnavanem postopku ne more uspeti, lahko pa jih uveljavlja v postopku določanja odgovorne države članice, če meni, da so ovira za predajo Hrvaški.

10. V zadevi je nesporno tudi, da je pritožnik po tem, ko je v Sloveniji izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, ob vedenju, da azilnega doma ne sme zapustiti, preskočil zid in se napotil proti avtobusni postaji, kjer so ga prijeli policisti. Pri tem je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da namen njegove zapustitve azilnega doma ni bil nakup stvari, ampak poskus zapustitve Slovenije. Sodišče prve stopnje je pri presoji znatne nevarnosti pritožnikovega pobega upoštevalo tudi druge okoliščine, kot so ilegalno prehajanje državnih mej; da je bil pritožnik namenjen v Nemčijo; da je izrazil željo po mednarodni zaščiti šele, ko ga je prijela policija ter nato priznal, da v nasprotnem primeru za zaščito ne bi zaprosil, ampak bi nadaljeval pot v Nemčijo, dejstvo, da je imel na dan zapustitve azilnega doma predviden razgovor, ki se ga ni udeležil in da je na glavni obravnavi izpovedal, da se na Hrvaško ne želi vrniti. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da v izpodbijani sodbi ni navedenih okoliščin, ki bi kazale na to, da po vloženi prošnji ne bo počakal na zaključek postopka v Sloveniji. Vse te okoliščine tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo na znatno nevarnost, da pritožnik ne bo počakal na predajo odgovorni državi članici, ampak bo pobegnil, še preden bo zaključen postopek predaje. Na drugačno dokazno oceno ne more vplivati pritožbena navedba, da je pritožnik podal namero za mednarodno zaščito takoj, ko so ga po prečkanju meje prijeli policisti.

11. Pritožnik v pritožbi ne izpodbija ukrepa pridržanja na Center za tujce kot takega, temveč meni, da bi morala toženka oziroma sodišče prve stopnje določitev ukrepa opraviti na način, da bi izrečen ukrep primerjalo z vsemi možnimi ukrepi po Recepcijski Direktivi II in bi bilo tako zadoščeno zahtevi po sorazmernosti ukrepa.

12. V tej zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da je toženka s pridržanjem pritožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da preizkus sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti ni možen, ker slovenski zakonodajalec alternativnih posegov v pravico do svobode gibanja ni uredil. Kljub temu, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, to ni ovira, da sodišče prve stopnje presodi, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma da presodi nesorazmernost tega ukrepa. Kot navaja že pritožnik je sorazmernost v izpodbijani sodbi presojena v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnik pa ob tem ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bi bilo tudi z njim (ali celo še z milejšim ukrepom od zadrževanja na območju azilnega doma) mogoče doseči cilj – učinkovito izvedbo postopka po Uredbi Dublin III. Tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavanega primera ni bil nesorazmeren.

13. Glede na navedeno in ker ostale pritožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Ta določa, da morajo države članice zagotoviti, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu določena v nacionalnem pravu. 3 Tako Vrhovno sodišče v sklepu I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022. 4 Tako SEU v zadevi C-528/15, Policie ČR, Krajské ředitelství policie Ústeckého kraje, odbor cizinecké policie v Salah Al Chodor and Others, z dne 15. 3. 2017, točka 34. 5 Tako Vrhovno sodišče v zadevi I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022.