Jedro

Ko ponudnik prejme izjavo o sprejemu ponudbe, je prodajna pogodba sklenjena pod odložnim pogojem odobritve s strani pristojne upravne enote. Če je izjavo o sprejemu ponudbe podalo več predkupnih upravičencev, je pogojno sklenjenih več zavezovalnih pravnih poslov. Določila ponudbe o plačilu denarnega pologa ni mogoče razlagati tako, da so prodajalci z njo izključili pravilo ZKZ, da je pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča sklenjena (že) s sprejemom ponudbe, in vzpostavili pravilo, da bo sklenjena šele pod (nadaljnjim) odložnim pogojem, da sprejemnik ponudbe plača nek del kupnine. Gre sicer za prodajni pogoj, ki ga ponudba lahko vsebuje, vendar pa se pri nakupu kmetijskega oziroma gozdnega zemljišča tak pogoj ne more nanašati na sklenitev pogodbe ampak na fazo njene izpolnitve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odobril pravni posel za prodajo idealnega deleža 7/8 gozdnih zemljišč parc. št. 945, 946, 947, 948/, 948/2, 949, 950, 951, 825, 827/1, 827/2, 836, 837, 838, 839, 856/1, 856/2, 853/2, 1541/1, 1541/2, 766, 768, 1559, 1560, 886/1, 886/3, 887, 1026, 743, 893/1, 893/2, 906, 1512/1, 1512/2, 954/1, 954/3, 954/4, 955, 956/1, 956/2, 1570, 855/2, 952, 1525/1, 1525/2, 1525/3, 1502/2, 1515/1, 1515/4, 1515/5, 607/2, 1498/1, 1502/1, 1515/2, 855/1 in 1004 vse k.o. ... idealnega deleža 7/8 delno gozdnega zemljišča parc. št. 769/3 k.o. ... in idealnega deleža 7/8 gozdnega zemljišča parc. št. 769/3 k.o. ... v skupni izmeri 410.156,25 m2 za ceno 287.109,38 EUR med tam navedenimi prodajalci in kupcem A. A. (1. točka izreka), zavrnil pa je odobritev pravnega posla za navedene nepremičnine med prodajalci in B. B. (2. točka izreka), med prodajalci in C. C. (3. točka izreka) ter med prodajalci in tožnico (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je pooblaščenec prodajalcev dal ponudbo za prodajo idealnih 7/8 navedenih nepremičninah, ki so, razen dela parc. št. 769/3 k.o. ... po namenski rabi gozd, zaradi česar je organ za ugotavljanje predkupne pravice upošteval 47. člen Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG). Ugotovil je, da so glede predkupne pravice izenačeni A. A., D. D. in E. E. kot solastniki in kot mejaši. Ker ZG ne določa, kako ravnati, kadar imajo ponudniki enak vrstni red, je analogno uporabil 23. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), po katerem je prodajalcu prepuščeno, da v takem primeru izbira, komu bo prodal ponujeno zemljišče. Ker je pooblaščenec prodajalcev na ustni obravnavi izjavil, da so prodajalci kot kupca izbrali A. A., je odobril pravni posel med njim in prodajalci.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Navaja, da se ponudbeni pogoji, da je sprejem ponudbe veljaven le s sočasnim pologom denarnega zneska in da je ponudba, če niso plačana ara in stroški prodaje, zavrnjena, v postopku odobritve pravnega posla ne upoštevajo. Prvostopenjski organ je skladno z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča z dne 6. 4. 2021 pravilno odobril le enega od sklenjenih poslov in v skladu s sodno prakso pravilno analogno uporabil četrti odstavek 23. člena ZKZ. Trditev, da uspeli kupec ni solastnik ali mejaš z zemljišči, ki mejijo na prodajana, ker je pogodba o preužitku z dne 14. 10. 2016 nična, je pritožbena novota. Pri tem pa je upoštevaje sodno prakso (I U 2354/2018) vseeno preveril, ali iz zemljiške knjige izhaja, da je lastništvo sporno, in ugotovil, da ni vpisana nobena pravica ali pravno dejstvo, ki bi omejevala lastninsko pravico na nepremičninah, za katere tožnica trdi, da uspeli kupec ni njihov solastnik.

4. Tožnica zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo. V njej uveljavlja bistveno kršitev postopka, ker ji drugostopenjski organ pred odločitvijo ni poslal odgovorov na pritožbo, zaradi česar ni imela možnosti, da se do njih opredeli. Poleg tega odločba nima razlogov o odločilnih dejstev. Organu očita, da ni upošteval, da objavljena ponudba za veljaven sprejem zahteva istočasen polog denarnega zneska 43.859,10 EUR na skrbniški račun pooblaščenca prodajalcev, ki ga A. A. ni plačal. Ker iz objavljene ponudbe izhaja, da sprejem ponudbe brez plačila pologa ni veljaven, je ponudba zavrnjena, izpodbijana odločba pa napačna, saj odobreni pravni posel ni bil sklenjen. Ker je tožnica edina izpolnila vse pogoje objavljene prodaje, bi moral biti pravni posel odobren z njo. Ne strinja se z razlago toženke, da se lahko izbira kupca, če je več sprejemnikov ponudbe z enakim vrstnim redom, prepusti prodajalcu. Tožnica tudi ne verjame, da prodajalci želijo, da je prednostni upravičenec ravno A. A. Izjava odvetnika o izbiri je presenečenje ter je težko verjeti, da ne gre vsaj za napako volje prodajalcev.

5. Trdi še, da A. A. ni solastnik niti mejaš in tako ni predkupni upravičenec. Kot lastnik je namreč vknjižen na podlagi Pogodbe o preužitku z dne 14. 10. 2016, ki je nična, na podlagi ničnih pravnih poslov pa ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Notarski zapis tega pravnega posla je sestavila notarka, ki je v tistem času po naročilu F. F. zapisala večje število pogodb in notarskih zapisov, katerih skupni cilj in namen je bil izigrati zakonite dedne pravice G. G. mlajšega. Pogodba o preužitku je fiktivna, saj želi prikazati odplačnost ali vsaj aleatornost, da ne bi prišlo do vračanja daril zaradi prikrajšanja zakonitega (nujnega) dednega deleža in se ni nikoli izvrševala. Dejanska in resnična lastnika solastnega deleža nepremičnin sta tako zakonita dediča G. G. mlajši in F. F. ki prednostne pravice ne uveljavljata. Trdi, da njen ugovor ni prepozen, saj ga je podala in dokazno podprla takoj, ko je izvedela za izbiro kupca. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tako spremeni, da se odobri pravni posel med prodajalci in tožnico, ter podrejeno, da odločitev odpravi in vrne organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

6. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

7. Stranke z interesom v odgovorih na tožbo navajajo, da tožnici ni bila kršena pravica izjave, saj iz sodne prakse izhaja, da pritožbe ni treba vročiti v odgovor oziroma je to potrebno le, ko namerava drugostopenjski organ dopolniti razloge prvostopenjske odločbe. To pa se ni zgodilo. Ne drži, da stranka z interesom A. A. ni plačal zahtevanega pologa, saj je sredstva nakazal. Ta ugovor po sodni praksi v postopku odobritve pravnega posla tudi ni upošteven. Organ je pravilno uporabil predpis, ko je štel, da imajo v obravnavani zadevi, v kateri so imeli trije sprejemniki ponudbe isti vrstni red predkupnega upravičenja, pravico do izbire prodajalci. V zvezi z očitki, da tožnica ne verjame, da so prodajalci želeli skleniti posel z A. A., prodajalci poudarjajo, da njihova, preko odvetnika izražena volja, izraža pravo voljo vseh prodajalcev. Navajanja glede lastništva A. A. zaradi ničnosti pravnih poslov, na podlagi katerih je postal lastnik mejnih parcel, so nedokazana, neresnična in za postopek irelevantna. Bistveno je, da je kot lastnik vknjižen v zemljiški knjigi, zato vprašanje, ali je solastnik mejnih nepremičnin ne more biti predhodno vprašanje. Poleg tega tožnica ugovora v zvezi s solastništvom stranke z interesom v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala, kar pomeni, da gre za neupoštevno tožbeno novoto. Predlagajo zavrnitev tožbe in zahtevajo povračilo stroškov postopka.

8. Tožnica je vložila še pripravljalni vlogi z dne 28. 10. 2022 in 22. 11. 2022, v katerih ponovno uveljavlja, da A. A. zaradi ničnosti pravnega naslova ni solastnik prodajanih zemljišč, ter navaja okoliščine in dokaze, iz katerih naj bi izhajala ničnost tega pravnega posla.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor o bistveni kršitvi določb upravnega postopka in 22. člena Ustave, ker drugostopenjski upravni organ tožnici ni vročil odgovorov na pritožbo. Opustitev vročitve odgovora na pritožbo je kršitev, vendar ni nujno absolutno bistvena kršitev. Za absolutno bistveno kršitev gre namreč le, če stranka sploh ni imela možnosti izjaviti se o relevantnih dejstvih in okoliščinah (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1, v zvezi s 3. točko drugega odstavka 239. člena Zakona o splošnem upravnem postopku), v ostalih primerih pa je treba presojati, ali bi kršitev lahko vplivala na drugačno odločitev o zadevi (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), kar mora zatrjevati in utemeljiti tožeča stranka. To, da je organ povzel trditve iz odgovorov na pritožbo v obrazložitvi odločbe, še ne pomeni, da gre za dejstva in okoliščine, ki so bile pomembne za odločitev. Pomembna za odločitev so, če drugostopenjski organ svojo odločitev opre na te trditve, kar pa iz drugostopenjske odločbe ne izhaja. Čeprav je sodišče ugotovilo, da drugostopenjski organ svoje odločitve ni oprl na te trditve, pa je tožnici vročilo odgovore na pritožbo, da ji je omogočilo, da se do njih opredeli v tem postopku.

11. V zadevi ni sporno, da so predmet odobritve pravnega posla gozdna zemljišča, z izjemo parc.št. 769/3 k.o. ..., ki pa je prav tako nesporno delno gozd in delno stavbno zemljišče. 12. Iz enajstega odstavka 47. člena ZG izhaja, da se za postopke in roke prodaje gozdov, uveljavljanje prednostne pravice in pogoje za menjavo gozdov smiselno uporabljajo določbe ZKZ, če ni z ZG določeno drugače. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je promet z gozdovi celovito urejen v ZG, zato je ta zakon za ugotavljanje vrstnega reda prednostnih upravičencev v razmerju do ZKZ lex specialis.1 GZ glede tega v desetem odstavku 47. člena določa, da ima prednostno pravico pri nakupu tega gozda (razen v primerih iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena) lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja. Če ta prednostne pravice ne uveljavi, ima prednostno pravico drug lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja.

13. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je bila ponudba prodajalcev za prodajo navedenih zemljišč objavljena od 18. 5. 2021 do 17. 6. 2021. Ponudbo je pravočasno sprejelo šest sprejemnikov, pri čemer so A. A., H. H., tožnica in I. I. uveljavljali predkupno pravico kot lastniki gozda, ki neposredno mejijo na gozd, ki se prodaja, C. C. kot druga lastnica, katere gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja, ter B. B. kot drug kmet. Nadalje je ugotavil, da imajo A. A., D. D, in E. E. in kot mejaši najmočnejšo predkupno pravico, da so ti sprejemniki ponudbe glede predkupne pravice med seboj izenačeni in da so prodajalci na podlagi izjave pooblaščenca prodajalcev J. J. kot kupca prodajanih zemljišč izbrali A. A. 14. Tožnica v tožbi nasprotuje ugotovitvi organa, da je A. A. solastnik in mejaš prodajanih zemljišč ter s tem predkupni upravičenec. Trdi, da temu ni tako, ker naj bi bila Pogodba o preužitku z dne 14. 10. 2016, na podlagi katere je v zemljiški knjigi vpisan kot solastnik mejnih zemljišč, nična zaradi nasprotovanja kogentnim predpisom in moralnim načelom. Stranke z interesom obravnavanju tega ugovora nasprotujejo in trdijo, da je tožnica te navedbe prvič podala v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje, pri čemer ni navedla opravičljivega (oziroma sploh kakršnegakoli) razloga, zakaj jih ni mogla podati v postopku pred organom prve stopnje.

15. ZUP določa obveznost, da mora stranka v upravnem postopku natančno, po resnici in določno navesti dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek (prvi odstavek 140. člena ZUP) in za svoje navedbe predložiti tudi dokaze (drugi odstavek 140. člena ZUP). Enaka dolžnost glede zatrjevanja dejstev in predlaganja dokazov velja tudi v primerih, ko se stranka z njimi odziva na dejanja nasprotne stranke ali upravnega organa, ki jih opravi po uradni dolžnosti v okviru pooblastil, danih za izvedbo preiskovalnega načela (prvi odstavek 8. člena v zvezi s 139. členom ZUP).2 Drugi odstavek 146. člena ZUP nadalje določa, da sme stranka navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve, in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve; če pa stori to po ustni obravnavi, mora opravičiti, zakaj tega ni storila na obravnavi. Nadalje tretji odstavek 238. člena ZUP določa, da lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi.

16. Taka ureditev je odraz okoliščine, da lahko prvostopenjski organ odloča le tako, da upošteva tista dejstva, ki obstajajo in so mu znana ob obravnavanju zadeve na ustni obravnavi oziroma vsaj ob izdaji odločbe ter zato zavezuje stranke, da pri ugotavljanju dejanskega stanja aktivno sodelujejo. Sankcije za opustitev teh določb določa tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Nadalje 52. člen ZUS-1 določa, da se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnikova pasivnost v upravnem sporu je upravičena, ko na navajanje dejstev in predlaganje dokazov ne more vplivati, ko torej odsotnosti navedb in predlogov v upravnem postopku ni mogoče pripisati njegovi krivdi.3

17. Tožnica v tožbi ne zanika, da je ta dejstva uveljavljala šele v pritožbi, ampak navaja, da njen ugovor ni prepozen, ker ga je podala in dokazno podprla takoj, ko je izvedela za izbiro kupca ter zbrala ustrezne informacije in dokumentacijo o ničnostnem ravnanju, kar pa po presoji sodišča ne drži. Iz zapisnika ustne obravnave namreč izhaja, da je na obravnavi, na kateri je pooblaščenec prodajalcev opravil izbiro, sodeloval njen pooblaščenec K. K. Tožnica je bila z zapisnikom ustne obravnave tudi osebno seznanjena, saj je po opravljeni ustni obravnavi 11. 11. 2021 vložila še pisno vlogo, v kateri je predlagala, da se predkupna pravica uveljavi sorazmerno glede na solastniške deleže in ugovarjala nekaterim zapisanim izjavam, ni pa uveljavljala ničnosti pravne podlage, po kateri je A. A. solastnik mejnih parcel. Glede na to, da tožnica uveljavlja ničnost zaradi družinskih okoliščin (s preužitno pogodbo naj bi prišlo do izigravanja enega od dedičev), pa sodišče tudi ne more verjeti, da so ji te informacije postale znane šele po ustni obravnavi.

18. Opravičljivega razloga, zakaj navedb o ničnosti pravnega posla ni mogla podati v postopku pred organom prve stopnje, torej ni podala. V pripravljalni vlogi je sicer še navedla, da se je šele 5. 11. 2022 (kar je po koncu postopka izdaje upravnega akta) seznanila z elektronskim pisanjem G. G., ki je nastalo istega meseca in potrjuje njene navedbe o ničnosti pravnega posla, vendar gre po presoji sodišča pri tem kvečjemu za razlog, ki opravičuje kasnejšo seznanitev z dokazom, ki dokazuje dejstva v zvezi z ničnostjo pravnega posla, ne pa za razlog, ki bi opravičeval tožničino seznanitev z dejstvi samimi.

19. Sodišče na podlagi navedenega sodi, da je tožnica z navedbami, da sprejemnik ponudbe zaradi ničnosti pogodbe o preužitku ni mejaš prodajanih gozdnih zemljišč, prekludirana, zato jih ni upoštevalo. Enako je ob odločanju o pritožbi zaključil tudi organ druge stopnje. Do teh tožničinih navedb se je sicer tudi opredelil, vendar tako, da je zgolj navrgel, da iz zemljiške knjige ni razvidno, da bi bil v teku spor o vknjiženi lastninski pravici A. A. Nosilno stališče drugostopenjske odločbe je, da je tožnica ta dejstva uveljavljala prepozno.

20. Glede na navedeno sodišče dokazov z vpogledom v Pogodbo o preužitku v notarskem zapisu notarke L. L. z dne 14. 10. 2016, osmrtnice v Delu z dne 24. 4. 2019 in z dne 11. 5. 2019, v odgovor M. M. na tožbo pod II P 612/2015 o razvezi zakonske zveze, v Notarski zapisnik, listino notarke N. N. SV 738/18 in v e - pisanje G. G. z dne 5. in 4. 11 2022 ter z zaslišanjem prič G. G., O. O., P. P., N. N. in G. G. ml., ni izvedlo, saj je tožnica z njim dokazovala fiktivnost oziroma ničnost pogodbe, na podlagi katere je A. A. postal solastnik mejnih nepremičnin, ni pa izkazala opravičljivih razlogov, da dejstev in dokazov v zvezi z ničnostjo ni mogla uveljavljati v upravnem postopku (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1). Iz enakega razloga ni izvedlo dokaza z zaslišanjem J. J., s katerim naj bi se razjasnile neobičajne okoliščine izjave o soglasju prodajalcev, da nepremičnine prodajo A. A. 21. Napačno je tudi tožničino stališče, da je dolžno naslovno sodišče po uradni dolžnosti ugotoviti ničnost pravnega posla, saj po uradni dolžnosti pazi zgolj na ničnost odločbe (drugi odstavek 37. člena ZUS-1).

22. Sodišče kot neutemeljeno zavrača tudi stališče tožnice, da je toženka zmotno uporabila predpis, ko je štela, da smejo prodajalci gozdnih zemljišč v primeru več sprejemnikov ponudbe z enakim vrstnim redom kupca izbrati sami, češ da to upravičence postavlja v neenakopraven položaj. ZG in ZKZ določata javnopravne omejitve pri razpolaganju z gozdnimi zemljišči z namenom, da se zagotovi trajnostno sonaravno ter večnamensko gospodarjenje v skladu z načeli varstva okolja in naravnih vrednot, trajno in optimalno delovanje gozdov kot ekosistema ter uresničevanje njihovih funkcij. Takšna ureditev posega v načeloma neomejeno pravico lastnika, da pogodbeno razpolaga s svojo lastnino, kot sam želi. Ker pa je javnemu interesu pri prodaji gozdnega zemljišča že zadoščeno s tem, da bo zemljišče prodano enemu izmed predkupnih upravičencev, ki jih določa ZG, je pravilno, da se izbira med sprejemniki ponudbe prepusti prodajalcu. Stališče, da je prepustitev izbire prodajalcu v takem primeru pravilna, je že zavzelo tudi naslovno sodišče4, to prakso pa je potrdilo Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 115/2020. Poudarilo je, da sme prodajalec v primeru enakega vrstnega reda prednostnih upravičencev pri prodaji gozdnih zemljišč sam izbrati upravičenca, ki mu bo prodal gozd, kar izhaja iz splošnega načela svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ). Avtonomija strank je omejena samo v primeru, da je obligacijsko razmerje v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. V obravnavanem primeru odločitev prodajalca, da proda gozd enemu izmed predkupnih upravičencev enakega položaja, ne nasprotuje ničemur od navedenega. Ne držijo torej navajanja tožnice, da takšna razlaga vodi v neenakopravnost med sprejemniki ponudbe, saj sme v primeru, kot je navedeni, ko javnopravnih omejitev več ni, pogodbena stranka na podlagi načela svobodne izbire pogodbenega partnerja sama izbrati, s kom želi skleniti pogodbo (3. člen OZ).

23. Neutemeljen je tudi očitek tožnice, da naj bi toženka zmotno ugotovila voljo prodajalcev, kateremu sprejemniku ponudbe želijo prodati zemljišča. Organ je pravilno ugotovil, da je volja prodajalcev izkazana z izjavo pooblaščenca na ustni obravnavi, saj iz priloženega pooblastila izhaja, da zajema kakršnokoli zastopanje pred sodišči in upravnimi organi, kar pomeni, da je bil pooblaščenec J. J. pooblaščen tudi za tako izbiro. Poleg tega tožnica v postopku na prvi stopnji ni predložila nobenega dokaza v prid temu, da bi bili nekateri oziroma celo vsi prodajalci kot kupovalki naklonjeni njej. V tožbi sicer predlaga zaslišanje odvetnika J. J. (pooblaščenca prodajalcev), vendar gre pri tem za dokaz, ki ga ni predlagala v postopku izdaje akta, pri čemer ni izkazala, da tega ni mogla storiti v postopku na prvi stopnji. Po prepričanju sodišča tudi ni relevantno, da je odvetnik J. J. v preteklosti v zvezi z drugimi nepremičninami zastopal sprejemnika ponudbe oziroma njegovo mater, kar naj bi kazalo na konflikt interesov. Ni naloga upravnega organa, da bi v postopku odobritve pravnega posla ugotavljal, ali je bil pravni posel sklenjen pod vplivom zmote ali zvijače, saj lahko stranka, če meni, da je prišlo do napak volje, to uveljavlja v pravdnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti. Upoštevaje okoliščino, da tožnica v upravnem postopku ni predložila nobenega dokaza, ki bi govoril proti izjavi pooblaščenca, se je po stališču sodišča organ pravilno oprl na izjavo pooblaščenca prodajalcev, da za kupca izbirajo A. A. 24. Po mnenju tožnice pravni posel za prodajo gozdnih zemljišč ne bi smel biti odobren v razmerju med prodajalci in A. A. tudi iz razloga, ker ni plačal denarnega pologa v znesku 42.859,10 EUR , ki so ga kot pogoj za veljavnost sprejema ponudbe določili prodajalci, medtem ko je tožnica ta polog plačala.

25. Po drugem odstavku 20. člena ZKZ mora ponudba vsebovati: - podatke o prodajalcu: osebno ime ter naslov stalnega ali začasnega prebivališča oziroma firmo in sedež; - podatke o kmetijskem zemljišču, gozdu oziroma kmetiji (parcelna številka, katastrska občina, površina); - ceno in - morebitne druge prodajne pogoje. Res je torej, da lahko prodajalec skladno s 4. alinejo drugega odstavka 20. člena ZKZ določi morebitne druge pogoje prodaje in da je sodna praksa naslovnega sodišča nekatere pogoje že obravnavala kot zakonite.5 Vendar to ne pomeni, da je upravni organ v postopku odobritve pravnega posla dolžan preverjati izpolnitev vseh pogodbenih pogojev.

26. Ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, dana na podlagi 20. člena ZKZ, je v razmerju do predkupnih upravičencev zavezujoča in ponudnik vezanosti nanjo ne more izključiti na način iz prvega odstavka 25. člena OZ. Ko ponudnik prejme izjavo o sprejemu ponudbe, je prodajna pogodba sklenjena pod odložnim pogojem odobritve s strani pristojne upravne enote. Če je izjavo o sprejemu ponudbe podalo več predkupnih upravičencev, je pogojno sklenjenih več zavezovalnih pravnih poslov.6 Določila ponudbe o plačilu denarnega pologa ni mogoče razlagati tako, da so prodajalci z njo izključili pravilo ZKZ, da je pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča sklenjena (že) s sprejemom ponudbe, in vzpostavili pravilo, da bo sklenjena šele pod (nadaljnjim) odložnim pogojem, da sprejemnik ponudbe plača nek del kupnine. Gre sicer za prodajni pogoj, ki ga ponudba lahko vsebuje, vendar pa se pri nakupu kmetijskega oziroma gozdnega zemljišča tak pogoj ne more nanašati na sklenitev pogodbe ampak na fazo njene izpolnitve. Ali je bil torej v obravnavanem primeru znesek 42.859,10 EUR plačan, za odobritev pravnega posla ni relevantno, stranke pa lahko posledice morebitne neizpolnitve uveljavljajo v civilnem postopku pred pristojnim rednim sodiščem. Toženka je zato po presoji sodišča ravnala pravilno, ko ni ugotavljala, ali so sprejemniki ponudbe ta znesek plačali. Tudi v upravnem sporu pa je sodna presoja zakonitosti odločb, izdanih v postopku odobritve prodaje kmetijskih zemljišč, omejena le na presojo pravilne uporabe določb ZKZ, ne pa tudi na presojo eventualnih civilnopravnih elementov same pogodbe.7

27. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZUS-1 odločilo brez obravnave, ker nanjo ni prišla tožnica, poleg tega pa obravnava zaradi ugotavljanja dejanskega stanja ni bila potrebna, saj je relevantno dejansko stanje pravilno ugotovila toženka, medtem ko je tožnica, kot je sodišče že pojasnilo, predlagala zgolj dokazovanje tistih dejstev, glede katerih je bila prekludirana.

28. Tožnica je sicer z vlogo z dne 24. 11. 2022 prosila za preložitev naroka zaradi svoje visoke starosti, in ker je junija 2022 padla ter je nepokretna in nesposobna skrbeti zase, do januarja 2023 pa bi lahko zagotovila, da jo na obravnavi kdo zastopa, saj ne gre za razloge, na podlagi katerih zakon omogoča preložitev naroka.

29. Drugi odstavek 115. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi drugega odstavka 22. člena Zakona o ZUS-1, namreč določa, da lahko sodišče, če stranka, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča ali izvedenec ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Oseba mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Sodišče lahko zahteva presojo upravičenosti izdaje zdravniškega opravičila pri imenovanem zdravniku Zavoda za zdravstveno zavarovanje v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo.

30. Od sodišča se torej pričakuje, da bo v javnem interesu zagotavljajo koncentracijo in pospešitev postopka.8 Vsaka preložitev naroka namreč nujno vpliva tudi na hitrost obravnavanja ostalih tožb, ki so vložene pri sodišču in s tem na pravico (ostalih) strank do sojenja v razumnem roku. Zato je sledilo večinski sodni praksi, po kateri mora stranka, kadar se sklicuje na zdravstvene razloge, izostanek izkazati z zdravniškim opravičilom, kakršnega predpisuje 115. člen ZPP, ki ga sodišče pri zdravniku lahko preveri.9 Takega opravičila tožnica ni predložila, predvsem pa razlogov, ki jih za preložitev naroka določa zakon (nenadna in nepredvidljiva poškodba ali bolezen) niti ni zatrjevala. Navedla je sicer, da je junija 2022 padla, kar z vidika naroka, razpisanega za 7. 12. 2022, ni nenaden in nepričakovan dogodek. Ob dejstvu, da je vabilo na narok prejela 2. 11. 2022, pa sodišče tudi sodi, da bi si do 7. 12. 2022 lahko zagotovila zastopanje po pooblaščencu.

31. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Ker stranke z interesom z navedbami iz odgovora na tožbo niso prispevale k odločitvi sodišča, je sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrnilo tudi njen zahtevek za povračilo stroškov postopka.

1 Glej I U 202/2012, X Ips 115/2020 in druge. 2 E. Kerševan, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 309. 3 Enako kot v prejšnji opombi. 4 Glej I U 202/2012, I U 2098/2017. 5 Tako npr. I U 1913/2017, I U 837/2017 in druge. 6 Tako načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 6. 4. 2012. 7 Glej I Up 76/2019. 8 Glej A. Galič v L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list RS d.o.o. n GV Založba d.o.o., Ljubljana 2005, stran 469-470. 9 Glej II Ips 670/2017 tč.7, I Cp 197/2010, I Cpg 690/2012, I Cpg 223/2013, II Cp 2905/2015 in številne druge.