Jedro

Status in pravice žrtve vojnega nasilja - begunke iz 4. odstavka 2. člena ZZVN (povzročeni ukrepi okupatorja itd.) gredo osebi od uveljavitve ZZVN-D dalje, ne glede na to, če je vlogo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja na podlagi takih okoliščin vložila prej.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1297/2000-7 z dne 11.6.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 18.5.2000, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava M.P. z dne 15.11.2001 (pravilno 1999), s katero je bilo med drugim odločeno, da se tožnici prizna status žrtve vojnega nasilja - begunke, za čas od 14.10.1942 pa do 9.8.1943, vendar šele od 19.6.1999, to je od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN-D, Uradni list RS, št. 43/99) dalje in ne od vložitve njene prvotne vloge z dne 30.6.1999 (pravilno 30.1.1999). V razlogih sodbe sodišče prve stopnje navaja, da Ustava Republike Slovenije v 155. členu določa, da zakoni in drugi predpisi ne morejo imeti učinka za nazaj, in da samo zakon lahko določi, da imajo njegove posamezne določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. To pa posledično pomeni, da se tudi pravice, ki izhajajo iz zakona, praviloma lahko pridobijo šele z njegovo uveljavitvijo. Ker pa ZZVN-D take določbe nima, je tudi po oceni prvostopnega sodišča tožena stranka ravnala prav, ko je tožničino pritožbo v zvezi z ugovorom, da se ji priznajo status in pravice žrtve vojnega nasilja-begunke od 30.1.1996 dalje, torej od dne, ko še ZZVN-D ni veljal, kot neutemeljeno zavrnila.

Tožnica vlaga pritožbo, ker se ne strinja s tem, da se ji ne prizna status od njene vloge z dne 31.1.1996 (prav 30.1.1996). Prosi, da se ji status prizna za ves čas od vložitve njenega zahtevka. Sklicuje se na to, da imajo njene tri sestre, s katerimi je delila skupno usodo, že rešen status od leta 1996. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Četrti odstavek 2. člena ZZVN, ki je bil v ZZVN vnešen s spremembo ZZVN-D (Uradni list RS, št. 43/99), priznava status žrtve vojnega nasilja tudi osebam, ki so bile v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi povračilnih ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOV nasilno pregnane iz svojega doma, in osebam, ki so bile v navedenem obdobju pregnane iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njihove stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se niso mogle vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj 3 mesece. Prej veljavni ZZVN v takih primerih statusa in iz njega izvirajočih pravic žrtve vojnega nasilja osebam ni priznal. Pritožnica niti v tožbi niti v pritožbi ni ugovarjala, da bi ji šel status žrtve vojnega nasilja po kakšni drugi določbi ZZVN. Torej se strinja, da ji gredo status in pravice po določbi 4. odstavka 2. člena ZZVN, glede na to, da je bila skupaj z družino zaradi sodelovanja s partizani od strani italijanskega okupatorja pregnana od doma dne 14.10.1942, domov pa so se vrnili šele po kapitulaciji Italije. Vrsti priznanega statusa in obdobju, za katero se ta status prizna, tožnica niti ni ugovarjala. Napačno pa je njeno stališče, kot sta pravilno pojasnila že prvostopno sodišče in tožena stranka, da bi ji moral biti ta status priznan od vložitve njenega prvotnega zahtevka, torej od 30.1.1996, saj ZZVN ob okoliščinah, kakršne so tožničine, pred novelo ZZVN-D statusa in pravic žrtev vojnega nasilja niti ni priznaval. ZZVN-D pa nima določbe, ki bi uveljavljala spremembe, ki so bile v ZZVN-D sprejete, tudi za nazaj.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ki pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).