Jedro

S prvostopenjsko odločbo je bila po uradni dolžnosti odločba pravilno razveljavljena in ugotovljeno, da tožnik ni upravičen do varstvenega dodatka. Izračunan lastni dohodek v višini 817,22 EUR je presegel minimalni dohodek za varstveni dodatek v višini 484,97 EUR. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 8. 3. 2018 in Centra za socialno delo A. št. ... z dne 8. 1. 2018 ter priznanje varstvenega dodatka tudi za čas od 1. 1. 2018 do 30. 4. 2018, kjer je presodilo, da sta izpodbijani odločbi o neupravičenosti do varstvenega dodatka, pravilni in zakoniti.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo. V nepregledni množici pritožbenih navedb pojasnjuje, zakaj se s sodbo in izpodbijanima upravnima odločbama ne strinja.

Poudarja, da je Vlada RS dne 7. 12. 2017 sprejela sklep o valorizaciji nadomestil za invalidnost od 1. 1. 2016 dalje, zato je bila dajatev z 288,89 EUR na mesec zvišana na 370,86 EUR ter za nazaj poračunano nadomestilo v višini 1.785,38 EUR. Gre za izreden dohodek in ne občasen, kot trdi toženka in je zapisano v izpodbijani sodbi, saj nadomestilo za invalidnost ni bilo usklajevano več let. Znesek 446,36 EUR ne bi smel biti vračunan v dohodek, ker v takšni višini nikoli ni bil plačan na bančni račun. Pri izplačilu 1.785,44 EUR poračuna je šlo za dolg za preteklih 23 mesecev od 1. 1. 2016 do 30. 11. 2017. Dne 1. 1. 2018 je prejel 370,86 EUR, ta znesek pa ni višji od cenzusa 484,97 EUR za varstveni dodatek. Nadomestilo se je 30. 12. 2017 prvič zvišalo iz 288,89 EUR na 370,86 EUR in ni dopustno, da se je v prejemek vštelo 446,36 EUR iz naslova poračuna za 23 mesecev za nazaj. Nadomestilo za invalidnost ni socialna pomoč. Povzema 6. točko obrazložitve sodbe in meni, da mu za nazaj ni bil izplačan varstveni dodatek, pač pa nadomestilo za invalidnost, ki nima narave lastnega dohodka. Znesek 1.785,38 EUR ni občasen, temveč izreden dohodek zaradi valorizacije nadomestila za invalidnost, ker se ni usklajevalo 2 x letno, čeprav naj bi bilo v odločbi dne 22. 2. 2010 zapisano, da se bo usklajevalo na naveden način. V kolikor ne bo popravljena krivica, bo pravico iskal na Evropskem sodišču v Strassburgu. Opozarja na pomen demokracije ter na konvencijo o človekovih pravicah.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah2 (EKČP), ki jo sicer tožnik zatrjuje povsem pavšalno in se do očitka vsebinsko ni mogoče, niti potrebno posebej opredeljevati. Ker je zavrnilna sodba utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, je na pritožbena izvajanja potrebno dodati le še naslednje.

5. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi prenehanja pravice do varstvenega dodatka, priznanega z odločbo z dne 3. 5. 2017 za čas od 1. 5. 2017 do 30. 4. 2018 v višini 184,31 EUR mesečno. Ob priznanju pravice je tožnikov periodični dohodek - t. j. nadomestilo za invalidnost3 znašalo 288,89 EUR. S Sklepom o valorizaciji nadomestila za invalidnost in določitvi višine dodatka za tujo nego in pomoč4, ki ga je Vlada RS sprejela 7. 12. 2017, je nadomestilo za invalidnost valorizirano od 1. 1. 2016 dalje. Tožnik je 28. 12. 2017 prejel nadomestilo za invalidnost v višini 370,86 EUR mesečno ter poračun za nazaj v višini 1.785,38 EUR razlike.

Povišano nadomestilo za invalidnost, poračunan ter izplačilo v navedeni višini pa je bistvenega pomena za presojo zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bila s prvostopenjsko odločbo z dne 8. 1. 2018 po uradni dolžnosti odločba z dne 3. 5. 2017 s 1. 1. 2018 pravilno razveljavljena in ugotovljeno, da tožnik ni upravičen do varstvenega dodatka. Izračunan lastni dohodek v višini 817,22 EUR je presegel minimalni dohodek za varstveni dodatek v višini 484,97 EUR. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih5 (ZDSS-1) utemeljeno zavrnilo.

6. Pritožnikovo stališče, da poračunano nadomestilo za invalidnost za 2 leti nazaj v višini 1.785,38 EUR in zvišani mesečni znesek na 370,86 EUR ne more vplivati na pravico do varstvenega dodatka, je zmotno in zato nesprejemljivo. Pravno zmotne pritožbene navedbe, da ne gre za neperiodični občasni dohodek, ki bi vplival na že priznano pravico do varstvenega dodatka, temveč za izredno nakazilo zaradi uskladitve nadomestila za invalidnost, ki bi po odločbi iz leta 2010 moralo biti redno usklajevano 2x letno, za rešitev zadeve niso odločilne.

7. Pravna podlaga, ki jo je v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka je podana v Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev6 (ZUPJS) v zvezi z relevantnimi določbami Zakona o socialno varstvenih prejemkih7(ZSvarPre). Po 42. a. členu ZUPJS-a je namreč center za socialno delo dolžan ves čas trajanja pravice iz javnih sredstev po uradni dolžnosti spremljati morebitne spremembe iz drugega in tretjega odstavka istega člena, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o pravici, oziroma odločbo o spremembi priznane pravice, ker upravičenec do javnih sredstev ni več upravičen, ali je opravičen do nižjega zneska ali krajšega obdobja od priznanega. Do takšnega dejanskega stanja je prišlo tudi v tožnikovem primeru zaradi valoriziranega nadomestila za invalidnost, posledično višjega mesečnega zneska ter prejetega poračuna v višini 1.785,38 EUR za nazaj.

8. Navedena spremenjena okoliščina zagotovo vpliva na nadaljnje uživanje pravice po odločbi z dne 3. 5. 2017, ki je pravilno razveljavljena in ugotovljeno, da tožnik od 1. 1. 2018 ni upravičen do varstvenega dodatka. V skladu s 1. odstavkom 23. člena ZSVarPre je potrebno prejeti poračun denarnega nadomestila za invalidnost šteti kot začasni neperiodični dohodek, ter ga preračunati po predpisani formuli, kot je bilo storjeno v presodnem postopku in je prepričljivo utemeljeno tudi v izpodbijani sodbi (6. točka obrazložitve). V tožnikov lastni dohodek se poračun ne upošteva v celoti, temveč v višini razlike med povprečno mesečno višino teh dohodkov in 0,5 osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena. Po navedeni formuli se 1.785,38 EUR deli s 3, kar znese 595,12 EUR, polovica zneska 297,00 EUR iz 8. člena ZSVarPre pa 148,76 EUR. V okoliščinah konkretnega primera znaša preračunan dohodek 446,36 EUR (595,12 - 148,76 = 446,36), ki ga je potrebno prišteti k 370,86 EUR mesečnega nadomestila za invalidnost, kar skupaj znese 817,22 EUR. Tako preračunana višina lastnega dohodka pa seveda presega minimalni dohodek za varstveni dodatek, ki je v relevantnem obdobju znašal 484,97 EUR.

9. Glede na predhodno prikazano spremenjeno okoliščino v času uživanja denarne dajatve iz javnih sredstev, tožnik za obdobje od 1. 1. 2018 do 30. 4. 2018 zaradi zakonite razveljavitve odločbe z dne 3. 5. 2017 s 1. 1. 2018 ni in ne more biti upravičen do varstvenega dodatka. Valorizacija nadomestila za invalidnost in izplačani poračun sta povsem logično povzročila, da so tožnikovi lastni dohodki za določeno obdobje presegli minimalni dohodek za varstveni dodatek.

10. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS (13.6.1994), MP. št.7-41/1994 (RS 33/1994) 3 Priznano po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb; Ur. l. SRS, št. 41/83 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 69/2017. 5 Ur. l. RS, št. 272004. 6 Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami. 7 Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami.