Jedro

Pri ukrepu prepovedi vstopa v državo je bistveno, da tujec ni upošteval predpisov, ki urejajo vstop in prebivanje tujcev v Sloveniji. Tožena stranka bi morala upoštevati, v kakšnih okoliščinah in iz katerih razlogov je bil tožniku zavrnjen vstop v državo dne 31. 3. 2012, da bi na tej podlagi ugotavljala domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Slovenije. Tožena stranka pa je v dokazni oceni upoštevala samo dejstvo, ki je navedeno na formularju o zavrnitvi vstopa na meji, da je iz razgovora razvidno, da gre tujec delati na črno in da ne poseduje nič denarja. Tožnik pa je na razgovoru na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Sarajevu pojasnil, da je v času zavrnitve imel dovoljenje za prebivanje v Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela, veljavno od 7. 10. 2010 do 18. 8. 2012 in da je imel bivališče prijavljeno skladno z zakonom.

Domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu, v ZTuj-2 ni urejena na način, da bi zgolj pravnomočna odločba o katerem koli prekršku avtomatično zadostovala za obstoj domneve, ampak je treba glede na konkretne okoliščine vsakega primera ugotavljati, ali okoliščine, v katerih je bil storjen prekršek, pomenijo izpolnitev omenjenega zakonskega dejanskega stanu.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 214-179/2012-67-13 z dne 8. 8. 2012 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Tržič, Oddelek za upravne notranje zadeve na podlagi drugega odstavka 86. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 50/2011 – v nadaljevanju ZTuj-2), v postopku začetem na podlagi prošnje tožnika, odločila, da se prošnja A.A. rojenega ... 11. 1961, državljana Republike Bosne in Hercegovine, za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela, zavrne. V obrazložitvi akta je navedeno, da je tožena stranka prejela prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela, ki jo je pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v Sarajevu vložil tožnik, rojen ... 11. 1961, državljan Republike Bosne in Hercegovine. Pri preverjanju podatkov iz uradne evidence v fonetičnem indeksu oseb je upravni organ ugotovil, da je A.A. v evidenci zabeležen zaradi prekrška z dne 28. 3. 2011, zato je upravni organ za dodatna pojasnila zaprosil Policijsko postajo Ljubljana Vič, ki je prekršek obravnavala. Iz odgovora, ki ga je upravni organ prejel 4. 7. 2012, je razvidno, da je bil A.A. 28. 3. 2011 v postopku zaradi kršitve določil člena 98/2 ZTuj-1 – da prebiva v Republiki Sloveniji v nasprotju z namenom, za katerega mu je bilo izdano dovoljenje za prebivanje; da mu je bila zato s plačilnim nalogom izrečena globa v višini 500,00 EUR; da je plačilni nalog postal pravnomočen 6. 4. 2011; da A.A. navedene globe ni plačal v zakonitem roku, zato jo je Policijska postaja Ljubljana Vič 15. 6. 2011 posredovala v izterjavo na Davčno upravo Republike Slovenije; da globa do 4. 7. 2012 še vedno ni bila plačana in ne izterjana s strani Davčne uprave Republike Slovenije. Nadalje iz odgovora Policijske postaje Ljubljana Vič izhaja, da je iz evidenc razvidno, da so policisti PMP Obrežje 31. 3. 2012 A.A. zaradi neizpolnjevanja pogojev za vstop v državo izrekli ukrep zavrnitev vstopa v državo, ki je še vedno veljaven. Organ se nato sklicuje na peto alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Z namenom, da se ga seznani z ugotovitvami v postopku in da se izjavi o navedenih dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev upravnega organa, je organ Veleposlaništvu Republike Slovenije v Sarajevu posredoval pisno seznanitev in vabilo, ki je bilo stranki vročeno 21. 7. 2012. Dne 31. 7. 2012 se je A.A. zglasil pri Konzularnem oddelku Veleposlaništva Republike Slovenije v Sarajevu ter podal izjavo, iz katere je razvidno, da je globo, ki mu je bila izrečena za prekršek 28. 3. 2011 plačal 27. 7. 2012 in da je bil kaznovan, ker ob rutinski policijski kontroli, ko se je sprehajal v Trnovem v Ljubljani, s seboj ni imel potnega lista in potrdila o prijavi prebivališča. Uradna oseba nato v odločbi ugotavlja, da je iz starega potnega lista stranke razvidno, da je v tem času imel veljavno dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela, izdano pri Upravni enoti Ljubljana, veljavno od 7. 10. 2010 do 18. 8. 2012, stranka pa je zagotovila, da je imela prijavljeno prebivališče na naslovu ..., Ljubljana. Na vprašanje, zakaj globe ni poravnal prej, je A.A. odgovoril, da ni imel denarja ter da je od julija do decembra 2011 delal v kamnolomu B., plače pa je imel okrog 500 do 600 evrov, plače za december še ni dobil. Glede zavrnitve vstopa v Republiko Slovenijo je izjavil, da mu je bil vstop zavrnjen, ker s seboj ni imel dovolj sredstev. O dogodku je obvestil prijateljico, ki je ponj prišla z denarjem, nato sta ponovno poskušala vstopiti v Slovenijo, pri tem pa so policisti poleg podatka o neplačani kazni iz uradnih evidenc, pri pregledu vozila našli tudi delovno obleko, pogodbo o zaposlitvi in potrdilo o nekaznovanju, zato so mu zaradi suma dela na črno izrekli ukrep zavrnitev vstopa v državo.

Upravni organ je ugotovil, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec A.A. ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, kar je po peti alinei prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za začasno prebivanje. Iz uradnih evidenc je razvidno, da je imel A.A. od 7. 10. 2010 do 18. 3. 2012 veljavno dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela ter da je bil 28. 3. 2011 v postopku zaradi kršitve določil člena 98/2 ZTuj-1 – da prebiva v Republiki Sloveniji v nasprotju z namenom, za katerega mu je bilo izdano dovoljenje za prebivanje. Po izjavi stranke je bil v letu 2011 zaposlen od julija do decembra, zato bi globo za prekršek z dne 28. 3. 2011 lahko poravnal. Iz potrdila, da ga je 1. 8. 2012 upravnemu organu predložila C.C., je razvidno, da je globo poravnal šele 27. 7. 2012, potem ko je že zaprosil za izdajo prvega dovoljenja za prebivanje. Prvo dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji mora tujec v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZTuj-2 pridobiti pred vstopom v državo. Iz evidenc policije je razvidno, da je imenovani 31. 3. 2012, v času ko ni imel veljavnega dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, skušal vstopiti v Slovenijo, zaradi suma dela na črno pa je bil stranki izrečen ukrep zavrnitev vstopa v državo, ki je še vedno veljaven. Glede na navedeno je upravni organ prošnjo A.A. za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje zavrnil. V tožbi tožnik pravi, da nasprotuje odločbi, ima že 20 let delovne dobe, za Republiko Slovenijo dela samo dobro in ni storil nič narobe. Nikoli ni povzročil pretepa ali vznemiril javni red. Tudi, ko je delal v Iraku, je delal preko Slovenije, zdaj pa je bil v postopku, ko bi lahko dobil dovoljenja za bivanje v Sloveniji. Prosi za odobritev bivanja in za razveljavitev odločbe. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tekom upravnega spora je sodišče prejelo tudi vlogo C.C., v kateri pravi, da ima s tožnikom izven-zakonskega otroka, ki sprašuje po očetu, in da bi se s tožnikom poročila.

Tožba je utemeljena.

Nesporno je bil tožniku dne 31. 3. 2012 izrečen ukrep zavrnitve vstopa na meji, ki je v spisu izkazan z obrazcem Policijske uprave Novo mesto. Vendar pa iz obrazložitve odločbe ni razvidno, ali je s tem tožena stranka štela, da ta ukrep zavrnitve vstopa na meji, ki ga je izdala postaja mejne policije, avtomatično pomeni, da je v (kasnejšem) postopku, ko je tožnik prosil za dovoljenje za bivanje, zaradi omenjenega akta postaje mejne policije »tujcu prepovedan vstop v državo« v smislu 2. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Ker se tožena stranka v odločbi ne sklicuje na določilo 2. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, sodišče sklepa, da tožena stranka tega določila ni uporabila, ampak je okoliščino zavrnitve vstopa na meji štela zgolj kot element v domnevi, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Slovenije. Vendar pa zakonodajalec ni določil, da čim je tujcu izrečen ukrep zavrnitve na meji s strani postaje mejne policije, je podan razlog za zavrnitev dovoljenja za bivanje, zato bi morala tožena stranka obravnavati in v dokazno oceno vključiti okoliščine, v katerih je prišlo do zavrnitve vstopa; poleg tega iz akta o zavrnitvi vstopa ni razvidno, da bi ukrep veljal za daljše časovno obdobje. Iz določila 6. odstavka 55. člena ZTuj-2 tudi izhaja, da »prepoved« vstopa v državo izreče pristojni organ za odločanje o dovoljenju za bivanje, ne pa postaja mejne policije. Zavrnitev vstopa na meji je namreč poseben pravni institut, ki je urejen v 10. členu ZTuj-2 in se loči od prepovedi vstopa v državo, za katerega je pristojen organ, ki odloča o dovoljenju za bivanje. Določilo 4. odstavka 10. člena ZTuj-2 določa, da se zavrnitev vstopa označi v potni listini in se vnese v evidenco zavrnjenih oseb na način, določen v Zakonu o schengenskih mejah. Gre torej za evidenco zavrnjenih oseb, ne pa za evidenco oseb, ki jim je prepovedan vstop v smislu 2. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. V skladu s 5. in 6. točko 13. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. 3. 2006 o zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah), gre za evidenco v namen zbiranja splošnih statističnih podatkov (5. odstavek 13. člena Zakonika o schengenskih mejah) in podatkov o vseh zavrnitvah tujca (priloga V, del A točka Id.). Iz 6. odstavka 55. člena ZTuj-2 tudi izhaja, da je pri ukrepu prepovedi vstopa v državo bistveno, da tujec ni upošteval predpisov, ki urejajo vstop in prebivanje tujcev v Sloveniji, kar tudi kaže na to, da bi tožena stranka morala upoštevati, v kakšnih okoliščinah in iz katerih razlogov je bil tožniku zavrnjen vstop v državo dne 31. 3. 2012, da bi na tej podlagi ugotavljala domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Slovenije. Tožena stranka pa je v dokazni oceni upoštevala samo dejstvo, ki je navedeno na formularju o zavrnitvi vstopa na meji, da je iz razgovora razvidno, da gre tujec delati na črno in da ne poseduje nič denarja. Tožnik pa je na razgovoru na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Sarajevu pojasnil, da je v času zavrnitve imel dovoljenje za prebivanje v Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela, veljavno od 7. 10. 2010 do 18. 8. 2012 in da je imel bivališče prijavljeno skladno z zakonom. Glede denarja pa je povedal, da je imel pri sebi 20,00 EUR in da mu je bil zato zavrnjen vstop in da je o dogodku takoj obvestil prijateljico C.C., ki ga je prišla iskat na hrvaško mejo. Tožena stranka je njegovo izpovedbo v delu odločbe povzema, ni pa je upoštevala v dokazni oceni. Ker tudi tožena stranka sama v izpodbijani odločbi ugotavlja, da iz starega potnega lista tožnika izhaja, da je v času postopka imel veljavno dovoljenje za prebivanje iz razloga dela ali zaposlitve, kar implicitno pomeni, da je imel zagotovljeno prebivanje in dohodke na podlagi dela, zgolj dejstvo, da je imel takrat pri sebi samo 20,00 EUR ne more v ničemer graditi domneve, da se ne bo podrejal pravnemu redu Slovenije. Če bo v ponovnem postopku tožena stranka potrdila, da je bil izražen sum na obrazcu o zavrnitvi vstopa, da je tožnik v času poskusa vstopa v Slovenijo delal na črno, neutemeljen, bo morala zavrnitev vstopa tudi izbrisati iz evidence.

Tudi, kar zadeva sklicevanje tožene stranke na pravno odločitev o prekršku z dne 28. 3. 2011 zaradi kršitve določila 2. odstavka 98. člena ZTuj-1, češ da je bilo ugotovljeno, da je tožnik v Sloveniji bival v nasprotju z namenom, za katerega mu je bilo izdano dovoljenje za bivanje, sodišče ugotavlja, da se ta ugotovitev ne ujema z že omenjeno ugotovitvijo v odločbi, kjer je tožena stranka upoštevala, da je tožnik imel dovoljenje za prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela, veljavno v Sloveniji od 7. 10. 2010 do 18. 8. 2012. Slednje pa se ujema s tožnikovo navedbo v uradnem zaznamku z dne 31. 7. 2012 z razgovora na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Sarajevu, kjer je tožnik pojasnil, da je v tistem času imel veljavno dovoljenje za bivanje in da je bil ustavljen ob rutinski kontroli v Ljubljani in s seboj ni imel potnega lista in potrdila o prijavi bivališča na naslovu ... v Ljubljani. Tožena stranka za namen ugotovitvenega postopka in zaradi zagotovitve zakonite dokazne ocene ni pridobila odločbe o prekršku, ampak se je zanesla na Policijsko postajo Vič, ki je prekršek obravnavala in je zaprosila za pojasnilo. Domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu, pa ni urejena v ZTuj-2 na tak način, da bi zgolj pravnomočna odločba o katerem koli prekršku avtomatično zadostovala za obstoj domneve, ampak je treba glede na konkretne okoliščine vsakega primera ugotavljati, ali okoliščine, v katerih je bil storjen prekršek, pomenijo izpolnitev omenjenega zakonskega dejanskega stanu. Po mnenju sodišča tožena stranka pravno relevantnih dejstev ni ugotovila z zadostno stopnjo zanesljivosti in natančnosti, da bi lahko ugotovila obstoj navedene domneve. Tudi dejstvo, da tožnik ni plačal globe (v znesku, ki nikakor ni zanemarljive vrednosti) takoj po pravnomočnosti dne 6. 4. 2011, ampak šele dne 27. 7. 2012, ko je dolgovani znesek poravnala njegova prijateljica C.C., ker je od julija do decembra leta 2011 delal v kamnolomu B. in je imel plače samo okrog 500,00 do 600,00 EUR, ni tak razlog, da bi sam po sebi izkazoval, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije glede na to, da je tožnik ob višini plače, ki jo je prejemal za delo v kamnolomu, plačal globo (v višini 500,00 EUR) takoj, ko je dobil za to možnost; prekršek, ker pri sebi ni imel dokumentov, pa je bil po presoji sodišča očitno manjšega pomena.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ker je tožena stranka nepravilno uporabila določilo 5. alineje prvega dostavka 55. člena ZTuj-2 in ker je nepopolno ugotovila dejansko stanje (4. in 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča, ki zadeva vodenje postopka in materialno pravo (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Ker je sodišče tožbi ugodilo, bo tožnik že na podlagi samega zakona (37. člen Zakona o taksah) po uradni dolžnosti prejel povrnjen celoten znesek plačila sodnih taks, zato ni potrebe, da bi sodišče posebej v izreku odločalo o utemeljenosti prošnje za oprostitev plačila sodnih taks.