Jedro

Toženec v stanovanju, ki je last tožeče stranke, ni bival brez pravne podlage, ampak na podlagi odločbe nepravdnega sodišča, da se mora iz tega stanovanja izseliti šele, ko mu bodo priskrbljeni najpotrebnejši prostori. Dokler je to stanovanje zasedal s pogojevanjem, da mu mora tožeča stranka kot lastnica priskrbeti drugo ustrezno najemno stanovanje, je bil dolžan plačevati za to stanovanje najnižjo odmeno, za katero je bila tožeča stranka upravičena, to pa je neprofitna najemnina.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno obdržalo v veljavi sklep o izvršbi, ki ga je izdalo isto sodišče pod opr. št. I dne 12.12.2001, in sicer v 1. točki tako, da je toženi stranki naložilo, da mora v 8-ih dneh pod izvršbo plačati tožeči stranki glavnico v znesku 983.792,50 SIT in zakonske zamudne obresti od zneskov, ki so navedeni v izreku te sodbe, v ostalem delu pa je sklep o izvršbi pod 1. točko izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek za razliko, to je za znesek 500.000,00 SIT glavnice in preostali del obrestnega zahtevka zavrnilo. Tožeči stranki (očitno gre za pomoto in je prav toženi stranki) je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške odmerjene na 37.383,00 SIT. Ugotovilo je, da je toženec v obdobju, ki je predmet tega spora, uporabljal stanovanje v v K. Pravico uporabe tega stanovanja mu je dajala odločba nepravdnega sodišča o določitvi imetnika stanovanjske pravice, po kateri lahko biva v tem stanovanju dokler mu bivša žena ne bi priskrbela najpotrebnejše prostore. Ko se je toženčeva bivša žena iz tega stanovanja izselila, je stanovanje uporabljal sam. Po izselitvi bivše žene je Mestna občina Koper vložila proti tožencu tožbo na izpraznitev in dosegla sodbo, s katero je bilo izpraznitvenemu zahtevku ugodeno pod pogojem, da mu tožeča stranka, ki je lastnica tega stanovanja, priskrbi ustrezno najemno stanovanje, ki bo ustrezalo najpotrebnejšim prostorom v smislu določila člena 7 prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih. Na podlagi takšnega dejanskega stanja in na podlagi toženčeve izjave, ki jo je pisno podal na zapisnik pri tožeči stranki tekom tega pravdnega postopka in v kateri je delno poravnal zaostalo najemnino za to stanovanje v znesku 500.000,00 SIT in se zavezal v roku šestih mesecih poravnati še vso ostalo zapadlo najemnino v približni višini 1.500.000,00 SIT, je sodišče zahtevku tožeče stranke kljub ugovoru toženca, da je ta zastaran, delno ugodilo, in sicer za razliko glavnice, ki je toženec še ni plačal, to je 983.792,50 SIT in za zamudne obresti od neplačane najemnine za obdobje tri leta pred vložitvijo izvršilnega predloga. V ostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo, saj je zavzelo stališče, da glede zamudnih obresti toženčeva pripoznava ni bila tako jasna, da bi jo bilo mogoče šteti kot pretrganje zastaranja, glede zneska 500.000,00 SIT pa ni bilo sporno, da je toženec z njim poravnal del glavnice.

Proti tej sodbi je vložil toženec pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Toženec meni, da bi sodišče prve stopnje moralo raziskati zahtevek tožeče stranke tudi po višini. Ne drži ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bil njegov ugovor po višini samo pavšalen. Višino zahtevka bi morala v tem sporu dokazati tožeča stranka. Ker med strankami ni bila sklenjena najemna pogodba, višina neprofitne najemnine ne more biti podlaga za plačilo tožničine terjatve v tem postopku. Tožeča stranka bi imela proti tožencu lahko le zahtevek zaradi neupravičene obogatitve, vendar takšnega zahtevka v tem sporu ni uveljavljala, zato ker tudi ni temelja za zahtevek za plačilo najemnine, je odločitev nepravilna in bi moralo sodišče tožbeni zahtevek, ki po višini ni dokazan, zavrniti. Tudi odločitev glede zastaranja, po mnenju toženca, ni pravilna. Njegovega podpisa na dokumentu z dne 5.2.2003 ni mogoče šteti za pripoznavo dolga. Ob podpisu tega dokumenta nista imeli stranki v mislih vprašanja zastaranja, ampak sta se tedaj pogovarjali o odlogu deložacije, zato toženčeva volja ni bila, da pripozna zahtevek. Ugovor napake volje je toženec podal že v prvostopenjskem postopku. Povsem verjetno je, da sta pravdni stranki ugotovili obstoj naturalnega dolga, kar pomeni izgubo sodnega varstva glede izterjave in po drugi strani možnost dolžnika, da vseeno pravno veljavno plača del naturalnega dolga z namenom, da doseže nek drug ekonomski cilj, v konkretnem primeru, da se odloži deložacija. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec pripoznal dolg, domljiva. Izjava ni bila tako jasna, da bi jo bilo mogoče šteti kot pripoznavo. Iz teh razlogov toženec predlaga, da se v ugodilnem delu sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadeva v tem obsegu v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je vse odločilne okoliščine tega spora pravilno in popolno ugotovilo. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni sporno, da toženec v stanovanju, ki je last tožeče stranke, ni bival brez pravne podlage, ampak na podlagi odločbe nepravdnega sodišča, da se mora iz tega stanovanja izseliti šele, ko mu bodo priskrbljeni najpotrebnejši prostori oz. na podlagi sodbe, po kateri lahko tožeča stranka izseli toženca samo pod pogojem, da mu priskrbi ustrezno najemno stanovanje. Toženec je na podlagi teh odločb vztrajal, da ima pravico bivati v stanovanju in se iz njega ni hotel izseliti, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je ob takšni pravici dolžan plačevati za to stanovanje najmanj neprofitno najemnino. Tudi toženec sam se je v izjavi na uradu tožeče stranke 5.2.2003 zavezal, da plača najemnino za stanovanje, ki ga uporablja. Pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni imela podlage za izterjavo neprofitne najemnine, so zato zmotne. Dokler je to stanovanje zasedal s pogojevanjem, da mu mora tožeča stranka kot lastnica priskrbeti drugo ustrezno najemno stanovanje, je bil dolžan plačevati za to stanovanje najnižjo odmeno, za katero je bila tožeča stranka upravičena, to pa je neprofitna najemnina. Tožeča stranka je dejstvo, da terja v tem sporu od toženca samo plačilo neprofitne najemnine, argumentirala (pripravljalna vloga na list. št. 24 spisa). Toženec tekom tega postopka ni trdil niti konkretiziral, da neprofitna najemnina, ki se terja od njega, ni oblikovana v skladu s predpisi, zato je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, daje bil toženčev ugovor glede višine pavšalen in s tem neutemeljen.

Tudi glede pretrganja zastaranja je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. V uradnem zaznamku toženčeve izjave, ki ga je podal 5.2.2003 na uradu tožeče stranke, je nedvoumno zapisano, da je toženec tega dne predložil potrdilo o plačilu 500.000,00 SIT iz naslova stanovanjske najemnine tako, da sedaj njegov dolg brez zamudnih obresti znaša cca. 1.500.000,00 SIT. Glede preostalega dolga pa se je toženec tudi povsem določno zavezal, da ga je pripravljen poravnati najkasneje v roku 6 mesecev. V izjavi se je obvezal poravnavati tudi stroške sprotne najemnine. Takšna toženčeva izjava dokazuje, da je dolg do tožeče stranke iz naslova plačila za uporabo stanovanja v preteklem obdobju, ki je predmet tega spora pripoznal, zato je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo 387. čl. ZOR, da je s podpisom te izjave prišlo do pretrganja zastaranja. Pritožba toženca se tako pokaže v celoti kot neutemeljena in jo je iz tega razloga pritožbeno sodišče zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353. ZPP).