Jedro

Toženka je dokazala, da je tožniku zagotovila usposabljanje, navodila za varno delo, ustrezno delovno opremo, tožnik pa je bil tudi zdravstveno sposoben za delo. Ob takih ugotovitvah je pravilen zaključek, da škoda ni posledica opustitve dolžnih ravnanj toženke, temveč izključno tožnikovega ravnanja, ko je v nasprotju z osnovnimi pravili varnega dela posegel v nevarno območje delujoče kosilnice.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper toženo stranko za plačilo 30.100,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2.Tožnik sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom, vse s stroškovno posledico za toženko. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče naj bi prezrlo dokaze, ki govorijo v prid njegovemu zahtevku, in nekritično sledilo navedbam toženke, čeprav naj bi bile te v nasprotju z dokaznim gradivom. Bistvo pritožbenih navedb je, da je bilo v dokaznem postopku jasno izkazano, da toženka kot delodajalec ni izvedla vseh predpisanih ukrepov za varnost in zdravje pri delu in da do nezgode ne bi prišlo, če bi bila ta ravnanja ustrezno izvedena. Nadalje izpodbija ugotovitev sodišča glede kraja nezgode. Prijava nezgode je glede kraja nepravilna, kar potrjujejo tudi izvedeni dokazi (njegova izpoved in izpoved A.A.). V zvezi z usposabljanjem za varno delo pritožba vztraja, da ustrezno praktično usposabljanje sploh ni bilo izvedeno, teoretični del pa naj bi bil najmanj pomanjkljiv. Po njegovem naj bi odsotnost praktičnega usposabljanja potrjevale tudi izpovedbe prič B.B., C.C., deloma D.D. in nadrejenega A.A.. Dalje navaja, da je bila preiskava nezgode izvedena nepravilno in z zamudo. Ogled kosilnice je bil opravljen šele približno mesec dni po nezgodi, medtem ko je bila kosilnica že naslednji dan očiščena krvi in znova uporabljena, zato njeno stanje ob kasnejšem ogledu ni več ustrezalo stanju ob nezgodi. Poudarja tudi, da v preiskavi nezgode sam ni sodeloval, čeprav naj bi iz poročila izhajalo nasprotno. V tem delu se sklicuje na svojo izpovedbo, izpovedbo A.A. ter na izpovedi predstavnikov družbe, ki je preiskavo izvajala. Meni tudi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokaz z zvočnim posnetkom pogovora, ki naj bi potrjeval nepravilnosti v zvezi s preiskavo nezgode. Pritožba nasprotuje tudi ugotovitvam sodišča o tem, da naj bi bil tožnik izrecno opozorjen na pravilno rokovanje s kosilnico in na nevarnost približevanja rotirajočim se delom. Meni, da takšne ugotovitve iz predloženih listin ne izhajajo. Posebej poudarja, da na kosilnici ni bilo piktograma, ki bi opozarjal na nevarnost poseganja v stranski izmet, temveč zgolj opozorilo glede poseganja pod kosilnico. Sodišču očita tudi, da je pri povzemanju izvedenskega mnenja strojnega izvedenca upoštevalo le osnovno mnenje, ne pa tudi njegove dopolnitve. Iz dopolnitve izhaja, da je bilo kljub montiranemu nastavku mogoče z roko poseči v nevarno območje stranskega izmeta, kjer se vrti rezalni nož, ter da se nož po sprostitvi varnostnega vzvoda ustavi šele v 1 do 2 sekundah. Po pritožnikovem mnenju to potrjuje, da je bila nevarnost posega realna in da ugotovitve sodišča o varnosti kosilnice niso pravilne. Izpodbija ugotovitve o rednem servisiranju in brezhibnosti kosilnice. Opozarja tudi na ugotovitev izvedenca, da so bile na kosilnici na mestu nezgode narejene dodatne odprtine oziroma luknje, najverjetneje za fiksiranje stranske lopute, kar naj bi kazalo na nedovoljeno oziroma nestrokovno predelavo prav na delu, kjer je prišlo do poškodbe. Kot zmotno in nerazumljivo ocenjuje tudi sklicevanje sodišča na izpoved zaposlene E.E., saj slednja za delo s kosilnico ni bila ustrezno usposobljena, čeprav ga je pri toženki kljub temu opravljala. Pritožnik izpostavlja tudi vprašanje zamenjave sodnika. Po zamenjavi sodnika je bila zadeva obravnavana površno, brez neposrednega izvajanja dokazov in brez ustrezne seznanitve z vsebino zaslišanj. Zato v primeru razveljavitve predlaga, da se zadeva vrne v odločanje drugemu sodniku. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni dovoljena.

5.Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prezrlo dokaze, ki govorijo v prid tožniku, in da naj bi nekritično sledilo zgolj navedbam toženke. Iz razlogov sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo listinsko dokumentacijo, izpovedi vseh zaslišanih ter izvedensko mnenje izvedenca za stroje in opremo. Dejstvo, da dokazne ocene ni opravilo v skladu s pričakovanji tožnika, še ne pomeni, da dokazov ni obravnavalo ali da je sodba zato neobrazložena. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je bila opravljena v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP, po katerem sodišče odloča, katera dejstva šteje za dokazana, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega posameznega dokaza in vseh dokazov skupaj. Izpodbijana sodba vsebuje jasne, logične in med seboj skladne razloge o odločilnih dejstvih, pri čemer je sodišče navedlo, katerim dokazom verjame in zakaj, ter zakaj posameznim trditvam tožnika ni sledilo. Sodbo je mogoče preizkusiti, zato smiselno uveljavljana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na ugotovitve, da je bil tožnik ustrezno usposobljen in seznanjen z nevarnostmi pri delu, da je bila kosilnica tehnično ustrezna ter da je do poškodbe prišlo zaradi njegovega ravnanja v nasprotju z danimi navodili. Takšna dokazna ocena je prepričljiva in skladna z izvedenimi dokazi, zato pritožbeno sodišče v njej ne najde pomanjkljivosti, ki bi narekovale drugačno odločitev.

6.Tožnik v pritožbi posebej izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo lokacijo nezgode, saj naj do poškodbe ne bi prišlo na lokaciji F., temveč na lokaciji G.. Ta pritožbena navedba za odločitev ni bistvena. Predmet spora ni bil, ali je do poškodbe prišlo na eni ali drugi lokaciji toženke, temveč ali je toženka kot delodajalec odškodninsko odgovorna za nastalo škodo. Tudi če bi bilo treba šteti, da je do nezgode prišlo na drugi lokaciji, to samo po sebi ne vpliva na odločilne ugotovitve glede usposobljenosti tožnika, tehnične ustreznosti kosilnice in samega mehanizma poškodbe. Zato morebitna netočnost v navedbi lokacije ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

7.Bistveni del pritožbe se nanaša na trditev, da tožnik ni bil ustrezno praktično usposobljen za delo s kosilnico in da je bilo usposabljanje zgolj formalno oziroma fiktivno, pri čemer se pritožba sklicuje na izpovedi prič B.B., C.C. in D.D.. Tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev o opravljenem usposabljanju pravilno oprlo na zapisnik z dne 15. 3. 2021 o teoretičnem in praktičnem usposabljanju ter preizkusu usposobljenosti, iz katerega izhaja, da je bil tožnik tako teoretično kot praktično usposobljen za varno delo. To listinsko dokumentacijo potrjujejo tudi izpovedbe prič, ki so vse potrdile teoretično usposabljanje, opravo predavanj in pisanje testa, pritožba pa njihove izpovedi selektivno povzema. Priča A.A. je konkretno pojasnil, kako je potekal praktični prikaz delovanja kosilnice, in sicer da je pokazal uporabo stroja oz. način njegovega upravljanja. Takšen prikaz tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja obliko praktičnega usposabljanja, ki je glede na naravo dela z obravnavano kosilnico ustrezna. Pritožbeno izpostavljena izpoved priče C.C., da se mu zdi, da je bil odsoten ob praktičnem delu usposabljanja, ne more omajati ugotovitve, da je bilo usposabljanje izvedeno, saj gre za subjektivno zaznavo priče, ki že po svoji vsebini ne izključuje, da je bilo (tudi praktično) usposabljanje dejansko opravljeno, temveč zgolj kaže na to, da priča na tem delu ni bila nujno prisotna. Prav tako pritožba neutemeljeno izpostavlja izpoved priče B.B., ki je navedel, da so opravljali teste o ravnanju s stroji. Takšna izpoved potrjuje, da je bil del usposabljanja tudi preverjanje znanja in ravnanja s stroji, kar dodatno kaže, da usposabljanje ni bilo zgolj formalno, temveč dejansko izvedeno. Izpoved priče D.D. pa pritožbenim trditvam celo nasprotuje, saj je navedel, da so opravljali varstvo pri delu, da se je udeležil predavanja na H., kjer so se seznanili z novimi stroji, kar potrjuje, da je bilo usposabljanje izvedeno tako v teoretični kot praktični obliki. Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpovedbe prič, na katere se sklicuje pritožba, ne potrjujejo zatrjevane popolne odsotnosti praktičnega usposabljanja, temveč kvečjemu kažejo na različno zaznavanje posameznih elementov usposabljanja. Te izpovedbe zato ne omajejo pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je bil tožnik za varno delo ustrezno usposobljen. Dodatno je treba upoštevati, da je bil tožnik z nevarnostmi pri delu s kosilnico seznanjen tudi po lastni izjavi v raziskavi nezgode (B4) ter da je z isto kosilnico delo opravljal že večkrat. Zato pritožbene navedbe o neobstoju praktičnega usposabljanja niso utemeljene.

8.Tožnik v pritožbi opozarja, da je bila preiskava nezgode izvedena šele približno mesec dni po škodnem dogodku, da naj bi bila kosilnica medtem očiščena in znova uporabljena, ter da sam pri preiskavi ni sodeloval, čeprav iz zapisnika izhaja drugače. To naj bi potrjevala tudi izpoved njegovega nadrejenega A.A., medtem ko naj bi I.I., ki je opravil ogled, tožnika sploh ne prepoznal. Iz tega sklepa, da je bila preiskava nepravilna in neverodostojna. Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila preiskava nezgode sicer opravljena z določenim časovnim zamikom, vendar iz utemeljenega razloga. Priča J.J., ki je podpisana pod zapisnik o raziskavi nezgode, je pojasnila, da se je z izvedbo preiskave čakalo na to, da se tožnik vrne z bolniške odsotnosti, prav zato, da bi lahko pri njej sodeloval. Takšno ravnanje ne kaže na nepravilnost postopka, temveč nasprotno - na prizadevanje, da se zagotovi sodelovanje oškodovanca. I.I., ki je dejansko opravil ogled in sestavil ugotovitve, je izpovedal, da je bil oškodovanec pri preiskavi prisoten, saj se je spomnil osebe z obvezano roko oziroma povezanimi prsti, ki jo je tudi povprašal o poteku dogodka. Res je navedel, da tožnika ne prepozna, vendar je ob tem pojasnil, da letno obravnava veliko število primerov (okoli 1500), zaradi česar takšna neprepoznavnost po preteku časa ni neobičajna in ne zmanjšuje verodostojnosti njegove izpovedbe glede same prisotnosti oškodovanca. Izpoved priče A.A., da se ne spomni, ali je bil tožnik pri preiskavi prisoten ali ne, prav tako ne potrjuje pritožbenih trditev, temveč pomeni zgolj odsotnost spomina o tej okoliščini, kar ne more omajati ugotovitev, ki izhajajo iz drugih dokazov. Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni izkazala, da bi bila preiskava nezgode izvedena na način, ki bi vzbujal dvom v njeno verodostojnost ali pravilnost s tem v zvezi pa tudi v vsebino zapisanega.

9.Tudi sicer pa zapisnik o raziskavi nezgode ni bil edini dokaz, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, temveč le eden izmed več dokazov, ki so skupaj utemeljevali zaključek o načinu nastanka poškodbe. Ključne ugotovitve o tem, da je tožnik z roko posegel v območje delovanja rezila, ne da bi prej ustavil delovanje kosilnice, izhajajo tudi iz drugih izvedenih dokazov, zlasti iz izvedenskega mnenja, v katerem je jasno zapisano, da se pogonski motor kosilnice pri njeni zaustavitvi ustavi takoj oz. v nekaj delčkih sekunde, rotirajoči nož kosilnice pa zaradi centrifugalne sile vrtenja opravi še nekaj hoda, približno pol obrata do obrat. Iz navedenega je mogoče zaključiti, da se, v času, ki preteče med tem, ko uporabnik kosilnice spusti ročico za vklop ter se skloni, da bi očistil travo, rezila noža v celoti zaustavijo in do poškodbe ne more priti. Izvedenec tako ni potrdil tožnikove teze, da je kljub temu, da je izpustil gornjo ročico, ki predstavlja varnostno komponento za izklop motorja, prišlo do nenadne rotacije samega rezila in s tem do poškodbe.

10.Tožnik nadalje uveljavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno povzelo izvedensko mnenje, ker naj ne bi upoštevalo njegove dopolnitve, iz katere naj bi izhajalo, da je bilo mogoče z roko seči v nevarno območje in da se nož ne ustavi povsem hipoma, temveč v 1 do 2 sekundah. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ta navedba ne omaje pravilnosti sodbe. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja res izhaja, da je bil ob določenem položaju mogoč poseg v nevarno območje in da se rezilo po sprostitvi varnostnega vzvoda ustavi v kratkem časovnem intervalu (nekaj delčkov sekunde in ne 1-2 sekundah, kot to trdi tožnik), vendar to še ne pomeni, da je toženka kakorkoli protipravno opustila dolžno skrbnost. Nasprotno: takšna ugotovitev izvedenca le dodatno potrjuje, da je bilo poseganje v območje stranskega izmeta med delovanjem kosilnice nevarno in da je bilo treba pred posegom delovanje stroja ustaviti. Prav to pa je bila vsebina navodil za varno delo, s katerimi je bil tožnik seznanjen. Zato izpostavljeni del izvedenskega mnenja ne spremeni odločilnega zaključka, da je do poškodbe prišlo zaradi ravnanja tožnika v nasprotju z osnovnimi pravili varnega dela.

11.Ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da kosilnica ni bila tehnično ustrezna oziroma brezhibna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik teh trditev ni dokazal. Nasprotno, iz listin izhaja, da je bila kosilnica servisirana in pregledana, za uporabo pa je bilo izdano tudi potrdilo o ustreznosti. Poleg tega je sam tožnik potrdil, da je s to kosilnico že večkrat delal, pri čemer ni navedel, da bi imel kakršnekoli težave, tisti dan pa je, kot izhaja iz zapisnika o raziskavi nezgode, z njo kosil približno tri ure. Pritožbene navedbe o domnevnih predelavah kosilnice in o računih za posamezne dele ne zadoščajo za sklep, da je bila prav tehnična neustreznost vzrok obravnavane poškodbe. To iz izvedenskega mnenja ne izhaja, tožnik pa, razen na ravni posplošenih domnev, tudi v pritožbi ne pojasni, v čem naj bi zatrjevane spremembe konkretno vplivale na nastanek škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tehnična neustreznost kosilnice ni bila dokazana.

Tožnik v pritožbi navaja, da na kosilnici ni bilo piktograma, ki bi opozarjal prav na nevarnost poseganja v stranski izmet, temveč le opozorilo glede poseganja pod kosilnico. Tudi ta očitek ni odločilen. Odločitev sodišča prve stopnje ni temeljila zgolj na obstoju piktogramov na kosilnici, temveč predvsem na ugotovitvi, da je bil tožnik predhodno usposobljen in opozorjen, da se z roko ne posega v nevarno območje delovanja rezila in da se kosilnico pred čiščenjem oziroma odstranjevanjem zamašene trave ustavi. Tudi če bi pritožbeno sodišče sprejelo tožnikovo stališče, ki se nanaša na piktograme, to ne spremeni bistva: tožnik je vedel oziroma bi moral vedeti, da poseganje z roko v območje, kjer deluje rezilo, brez predhodne zaustavitve stroja ni dopustno in ni varno.

Ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo procesno kršitev, ker ni izvedlo dokaza z zvočnim posnetkom pogovora o nezgodi, ki ga je tožnik predložil v spis. Sodišče prve stopnje je ta dokaz zavrnilo kot nerelevanten, pritožbeno sodišče pa soglaša, da njegova neizvedba ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tudi ob predpostavki, da bi posnetek potrjeval tožnikove navedbe o določenih nepravilnostih pri naknadni obravnavi oziroma raziskavi nezgode, to ne bi moglo spremeniti odločilnih ugotovitev v tej zadevi. Za presojo odškodninske odgovornosti toženke so namreč bistvena dejstva, ali je toženka tožniku zagotovila ustrezno usposabljanje, navodila za varno delo in tehnično ustrezno delovno opremo, ter ali je do poškodbe prišlo zaradi opustitve teh dolžnosti ali zaradi tožnikovega ravnanja. Ta odločilna dejstva pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi drugega izvedenega dokaznega gradiva, predvsem listinske dokumentacije, izpovedb prič in izvedenskega mnenja. Ker se je predlagani zvočni posnetek nanašal kvečjemu na okoliščine naknadne obravnave nezgode, ne pa na odločilna dejstva glede temelja odškodninske odgovornosti, njegova neizvedba ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče soglaša s tožnikom, da navedbe o njegovi uporabi telefona med delom in o drugih predhodnih opozorilih niso odločilne za presojo odgovornosti za obravnavani škodni dogodek, saj se niso nanašale konkretno nanj. Vendar dejstvo, da je sodišče prve stopnje te okoliščine omenilo, ni vplivalo na pravilnost njegove odločitve. Jedro sodbe ni v ugotovitvi o tožnikovem siceršnjem odnosu do dela, temveč v ugotovitvi, da je konkretnega dne samovoljno in v nasprotju z navodili posegel v nevarno območje kosilnice, ne da bi jo prej ustavil oz. se prepričal, da je kosilnica ugasnjena.

Tožnik v pritožbi opozarja tudi na zamenjavo sodnika med postopkom, kar meni, da ni ustrezno in zakonito. Samo dejstvo, da je med postopkom prišlo do zamenjave sodnika, ne pomeni kršitve pravice do zakonitega sodnika ali nepravilnosti postopka. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bila zamenjava opravljena nezakonito ali arbitrarno. Nasprotno izhaja, da je bil spis dodeljen novi sodnici iz razloga, ker se je sodnica, ki je do tedaj vodila spis, upokojila. Iz zapisnika naroka z dne 4. 11. 2025 pa izhaja, da je sodišče prebralo vse zapisnike dotedanjih narokov, prebralo in vpogledalo je vse do tedaj izvedene dokaze, pri čemer iz zapisnika ne izhaja, da bi stranki navedenemu nasprotovali. Prav tako postavitev izvedenca medicinske stroke v prejšnji fazi postopka še ne pomeni, da je bilo že tedaj odločeno oziroma vnaprej predvideno, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Izvajanje dokazov o višini škode ne prejudicira obstoja temelja odškodninske odgovornosti. Pritožba tudi ne izkaže, da bi nova sodnica odločila brez podlage ali v nasprotju s pravili pravdnega postopka. Zato tudi te navedbe ne vzbujajo dvoma v zakonitost izpodbijane sodbe.

Presoja sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Delodajalec je za škodo, ki delavcu nastane pri delu ali v zvezi z delom, odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (179. člen Zakona o delovnih razmerjih. ZDR-1). V obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno protipravno ravnanje toženke, kot eden izmed konstitutivnih elementov odškodninskega delikta. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka dokazala, da je tožniku zagotovila usposabljanje, navodila za varno delo, ustrezno delovno opremo, tožnik pa je bil tudi zdravstveno sposoben za delo. Ob takih ugotovitvah je pravilen zaključek, da škoda ni posledica opustitve dolžnih ravnanj toženke, temveč izključno tožnikovega ravnanja, ko je v nasprotju z osnovnimi pravili varnega dela posegel v nevarno območje delujoče kosilnice. Sklicevanje pritožbe na 8. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) tega zaključka ne spremeni. Res je, da delodajalca prenos posameznih strokovnih nalog na zunanjega izvajalca ne razbremeni odgovornosti. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru ni bilo dokazane opustitve dolžnih ravnanj delodajalca, zato navedena zakonska določba ne more utemeljiti drugačne odločitve.

Pritožbeno sodišče kot nebistvene zavrača pritožbene navedbe o tem, da naj bi bile posamezne listine "fiktivne" ali da se je na strani toženke "mučkalo", saj te niso konkretizirane z odločilnimi dejstvi in dokazi, ki bi lahko vplivali na drugačno presojo.

Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).