Jedro

Tožeča stranka je svoj zahtevek glede višine dovolj substancirala. Predlagala je tudi ustrezne dokaze, s katerimi bi bilo možno višino dokazovati. Če je davčna uprava na zaprosilo sodišča odgovorila z neustreznim podatkom, to ne more iti v breme tožeče stranke. Poleg tega je tožeča stranka predlagala tudi dokaz z zaslišanjem priče. Prvostopenjsko sodišče zmotno meni, da je mogoče višino ugotavljati le z izvedencem ustrezne stroke. V pravdnem postopku sodišče ni vezano na formalno dokazno oceno, ko lahko stranka določeno zatrjevano dejstvo dokazuje le z določenim dokazilom.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijano sodba razveljavi v II. in III. točki izreka ter se v tem delu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi.

Obrazložitev

1 Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo izpraznitev parcele 266/86 k. o. X. ter njeno vrnitev in izročitev tožnici. Toženi stranki je tudi naložena opustitev nadaljnjih posegov v nepremičnino (I. točka izreka). Zahtevek na plačilo 1.400,00 EUR z zamudnimi obrestmi je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe ter zoper odločitev o stroških. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Izpodbijana sodba je sama s seboj v nasprotju, saj so razlogi za zavrnilni del sodbe v nasprotju z razlogi za ugodilni del sodbe, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženca že vse od leta 1998 vesta za vknjižbo lastninske pravice sporne nepremičnine na tožnico. Vesta tudi, da nikoli nista bila lastnika. Toženca nimata nobenega razloga, da bi lahko razumno trdila, da sta verjela, da je nepremičnina njuna last. Tožnica denarnega zahtevka ne zahteva za nazaj, pač pa za vnaprej. Zahtevala je plačilo 200,00 EUR letno od leta 2006 dalje. Ker toženca uporabljata tožničino nepremičnino, sta zavezana plačati uporabnino. Če se z višino ne bi strinjala, bi morala opustiti uživanje tuje nepremičnine ter jo izprazniti in izročiti tožnici. Ker tako nista ravnala, sta se strinjala s plačilom 200,00 EUR letne uporabnine in s konkludentnimi ravnanji dogovorila višino plačila za uporabo tožničine nepremične. Sodišče bi za odločanje o višini tožbenega zahtevka moralo uporabiti prosti preudarek po 216. členu ZPP. Sodba sicer omenja citirano določilo, vendar ob tem zmotno navaja, da bi tožnica morala podati trditve in predlagati dokaze za najemnino, ki jo najemniki plačujejo v okolici. Tožnica v tem postopku sicer trdi in dokazuje, da sta toženca s konkludentnimi ravnanji soglašala, da za nepremičnino plačujeta 200,00 EUR letno, sicer bi nepremičnino izpraznila. Dokazovanje višine pa je možno z vsemi dokazi, tudi z zaslišanjem stranke ali prič. Dokaznih pravil v ZPP ni. Tožnica je predlagala poizvedbe pri DURS, slednji pa je sporočil podatke, ki jih sodišče ni zahtevalo. Sodišče na odgovor DURS ni ustrezno reagiralo, saj je bil dokaz neučinkovito izveden. Tega ni mogoče šteti v breme tožnici, a sodišče je naredilo prav to. Sodba tudi nima upoštevnih razlogov za zavrnitev zahtevka na odškodninski podlagi. Toženca tožnici povzročata škodo, jo izključujeta in ji preprečujeta izvrševanje lastninske pravice. Tožnica pa plačuje davke za nepremično. Zaradi ravnanja tožencev prihaja vsa leta do zmanjšanja premoženja tožnice, to pa ustreza opredelitvi škode po 132. členu OZ. Navadno škodo predstavljajo že posekana drevesa v kostanjevem drevoredu ter vsi posegi tožencev v nepremičnino tožnice. Izgubljen dobiček pa izhaja iz dejstva, da vsa leta vtoževanega obdobja toženca protipravno in samovoljno preprečujeta in onemogočata tožnici, da bi uporabljala in ekonomsko izkoriščala svojo lastnino. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da bi morala tožnica predlagati izvedenca za dokaz višine prikrajšanja ali škode. To bi bilo neekonomično in bi stroški presegali tožbeni zahtevek. Ravno zato obstaja institut prostega preudarka po 216. členu ZPP, vendar izpodbijana sodba te določbe ne uporabi oziroma institut napačno razume.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je tožena stranka postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi 2. člena ZLNDL in zato, ker je na spornem zemljišču zgradila samostojen objekt. Že v pripravljalni vlogi je tožena stranka zatrjevala, da je postala lastnica na pravni podlagi „lastninske pravice na novi stvari“. Ker je sodišče zavrnilo nekatere predlagane dokaze, med drugim tudi ogled na kraju samem ter vpogled v listinsko dokumentacijo, je dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno, o odločilnih dejstvih pa izpodbijana sodba nima razlogov. Zahtevek tožeče stranke tudi ni izvršljiv, saj ni bil postavljen pod izvršbo, niti ni navedeno, da začne veljati po pravnomočnosti. Zahtevek je neizvršljiv tudi zaradi nedoločljivosti v delu, v katerem je tožencema naložena odstranitev stvari s spornega zemljišča. Tožena stranka je podala podrejeni posestni ugovor v smislu 93. člena SPZ, s čimer se izpodbijana sodba ne ukvarja in nanj ne odgovarja. Sodišče je navedlo le, da do priposestvovanja ni moglo priti, ker je šlo za zemljišče v družbeni lastnini. Poleg tega naj bi lastninska pravica pripadla tožeči stranki na podlagi pravnomočne denacionalizacijske odločbe, vpisane v zemljiško knjigo. Sporno zemljišče je funkcionalno zemljišče, ki spada k hiši tožencev, zato sta postala lastnika na podlagi 2. člena ZLNDL še pred izdajo denacionalizacijske odločbe. Tožena stranka v upravnih postopkih denacionalizacije ni sodelovala. Na sporni nepremičnini je tožena stranka zgradila samostojen objekt. V zvezi s tem je tožena stranka v spis vložila 9 fotografij in je bila tudi zaslišana. Iz teh dokazov je razvidno, da je samostoječi objekt več vreden kot samo zemljišče. Gre za originarno pridobitev lastninske pravice na novi stvari. Objekt je spojen z zemljiščem in se ga ne da odstraniti, saj gre za betonirano zgradbo. Sodišče izpovedb in dejstev ni ocenilo. Sodba v zvezi s temi trditvami tudi nima nobenih razlogov. Tožeča stranka do sedaj ni zahtevala odstranitve objekta, zato je to svojo pravico že izgubila.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Tožnica je zemljiškoknjižna lastnica z idealnim deležem do ¼ nepremičnine parc. št. 266/86 k. o. X. Lastninsko pravico je pridobila na originaren način, in sicer s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji, s katero se je lastninska pravica ustanovila z učinkom ex nunc, ne glede na prejšnje lastninsko stanje. Prvostopenjsko sodišče je to pravilno upoštevalo in zavrnilo ugovore tožene stranke, s katerimi je zatrjevala lastninsko pravico na sporni nepremičnini, ki naj bi jo pridobila s priposestvovanjem in sklenitvijo pravnega posla. Ugotovilo je, da tožena stranka ni dokazala obstoja pravnega posla, s katerim bi dobila lastninsko pravico, niti vknjižbe lastninske pravice nanjo. Glede zatrjevanega priposestvovanja pa je ugotovilo, da je bila lastninska pravica tožnice ustanovljena originarno z odločbo upravnega organa ter bi morebitna ugotovitev priposestvovanja po pravilih stvarnega prva trčila v originarno pridobljeno lastninsko pravico po Zakonu o denacionalizaciji (ZDEN). Zato se sodišče z utemeljenostjo ugovora priposestvovanja ni več ukvarjalo.

8. S pravnomočno denacionalizacijsko odločbo je bila originarno ustanovljena lastninska pravica tožnice. Gre za izvorno pridobitev lastninske pravice, ki je poseben primer pridobitve lastninske pravice z odločbo državnega organa, zato sodišče ne sme posegati v pravnomočno oblikovalno odločbo pristojnega organa, ne da bi bila ta odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena iz razlogov in po postopku določenem z zakonom. V nasprotnem bi predstavljala to kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, bi morali toženci uveljavljati ugovore v postopku denacionalizacije. Tožena stranka pa ni izkazala, da bi uspela z izpodbijanjem pravnomočne upravne odločbe o denacionalizaciji.

9. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do njenih trditev, da je pridobila lastninsko pravico na podlagi določbe 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) ter z gradnjo samostoječega objekta, zato gre za pridobitev lastninske pravice za originaren način. Pojasnjeno je že bilo, da bi bil poseg v lastninsko pravico, ki temelji na pravnomočni oblikovalni odločbi pristojnega organa, kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Zato s strani tožene stranke zatrjevana starejša pridobitev lastninske pravice (ki zaenkrat ni izkazana), ne more razveljaviti kasnejše originarno pridobljene lastninske pravice, saj je bistvo izvirne pridobitve lastninske pravice v tem, da se ustanovi z učinkom ex nunc, ne glede na prejšnje lastninsko stanje.

10. Tako kot ni bilo možno priposestvovanje na družbeni lastnini, tudi ni bila možna pridobitev lastninske pravice z gradnjo na nepremičnini v družbeni lastnini. Lastnik stavbe, ki je zgrajena na zemljišču v družbeni lastnini, ima res poleg pravice uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena, tudi pravico uporabe zemljišča, ki je namenjeno za njeno redno rabo. Gre za zemljišče, brez katerega stavba ne more funkcionirati (12. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR)). Vendar ni izkazana nobena pravna podlaga za pridobitev pravice uporabe na zemljišču, niti, da bi sploh šlo za funkcionalno zemljišče. 11. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na ugovor na podlagi 93. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), do katerega naj se prvostopenjsko sodišče ne bi opredelilo. Ugovore zoper vrnitveni zahtevek lahko podajo dobroverni nelastniški posestniki, torej tisti, ki izvršujejo dejansko oblast na stvari na podlagi pravice do takega izvrševanja posesti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati nobenega od ugovorov, da ima pravico uporabljati sporno nepremičnino (primerjaj 14. točko sodbe) oziroma ugovorov, ki bi bili pravno upoštevni. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je iz podatkov ZK razvidno lastništvo sporne nepremičnine (družbena last, tožničina last), kar onemogoča dobrovernost tožene stranke.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek o neizvršljivosti tožbenega zahtevka. Sodišče je naložilo toženi stranki izpraznitev sporne nepremičnine ter njeno vrnitev in izročitev tožeči stranki proste oseb in stvari ter prepovedalo nadaljnja poseganja v nepremičnino v roku 15 dni od prejema prepisa sodbe. Zakon o izvršilnem postopku (ZIZ) v 19. členu določa izvršljivost odločbe. Sodna odločba je izvršljiva, če je postala pravnomočna in je potekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Pritožbena navedba, da zahtevek ni bil postavljen „pod izvršbo“ in zato ni izvršljiv, je tako neutemeljena. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o nedoločnosti zahtevka. Tožeča stranka zahteva vrnitev točno določene nepremičnine proste oseb in stvari ter njeno izročitev, tožena stranka pa bo morala poskrbeti, da bo to tudi storila. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

13. Pač pa je utemeljena pritožba tožeče stranke, ki sodišču očita, da je zmotno odločilo, da tožeči stranki ni uspelo izkazati višine zatrjevane uporabnine oziroma odškodnine. Tožeča stranka zahteva za obdobje od 1.1.2006 dalje uporabnino – najemnino za njen solastninski delež 200,00 EUR letno. Za ugotavljanje višine je ponudila dokaz z zaslišanjem priče A. B. ter poizvedbe na DURS o tem, po kakšni ceni se oddajajo primerljiva zemljišča v najem. Prav tako je tožeča stranka na naroku 3.4.2014 navajala, da je tudi ostalim uporabnikom njenega zemljišča v sosedstvu predlagala plačevanje 200,00 EUR letno ter da bi tožnica, če bi sama obdelovala to nepremičnino, imela večji dohodek. Na poizvedbo sodišča je Davčna uprava RS odgovorila, da nimajo podatkov glede oddajanja nepremičnine (tožeče stranke) v najem od leta 2009, kar pa ne predstavlja podatkov, ki jih je kot dokaz predlagala tožeča stranka.

14. Tožeča stranka je svoj zahtevek glede višine dovolj substancirala. Predlagala je tudi ustrezne dokaze, s katerimi bi bilo možno višino dokazovati. Če je davčna uprava na zaprosilo sodišča odgovorila z neustreznim podatkom, to ne more iti v breme tožeče stranke. Poleg tega je predlagala tožeča stranka tudi dokaz z zaslišanjem priče. Prvostopenjsko sodišče zmotno meni, da je mogoče višino ugotavljati le z izvedencem ustrezne stroke. V pravdnem postopku sodišče ni vezano na formalno dokazno oceno, ko lahko stranka določeno zatrjevano dejstvo dokazuje le z določenim dokazilom. Tožeča stranka je za svoje navedbe, ki jih je dovolj substancirala, ponudila ustrezne dokaze, ki pa jih sodišče prve stopnje ni izvedlo. S tem je kršilo pravico do izjave tožeče stranke in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti v 2. točki ter posledično tudi v 3. točki (stroški) ter zadevo vrniti v tem obsegu v novo sojenje (354. člen ZPP).