Jedro

V skladu z določbo 1. odstavka 157. člena ZGO-1 je investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v višini 873,89 EUR zaradi nelegalne gradnje na zemljišču parc. št. 498/9 k.o. ... Toženka v obrazložitvi navaja, da je prejela odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Murska Sobota, št. 06122-254/2007 z dne 3. 7. 2007, iz katere je razvidno, da mora tožnik odstraniti betonske temelje tlorisne velikosti okoli 17,2 x 9 m, ki jih je zgradil na omenjenem zemljišču brez gradbenega dovoljenja. Nadalje navaja, da je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo pomožnih objektov za potrebe turistične in športno rekreativne dejavnosti – turistična pisarna in nadstrešek. Ker je zemljišče posega uvrščeno v prvo območje kmetijskih zemljišč, sporna gradnja ni skladna z 12. členom Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Gornja Radgona (v nadaljevanju PUP), zaradi česar je upravni organ pri izračunu v skladu z določbami Uredbe o kriterijih za izračunavanje nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (v nadaljevanju Uredba) pri elementu skladnosti nedovoljene gradnje z namensko rabo prostora uporabil faktor – gradnja ni skladna z namensko rabo prostora (faktor F6). Pri točkovanju vrste namenske rabe prostora (T1) pa je organ upošteval, da gre za nezazidljivo zemljišče. V nadaljevanju obrazložitve so navedene še ostale okoliščine, ki jih je upravni organ upošteval pri izračunu na podlagi določb Uredbe.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo, v kateri je tožnik oporekal le vrednotenju T1=160 točk in faktorju F6=1,3, zavrnil. V obrazložitvi uvodoma poudarja, da je inšpekcijska odločba z dne 3. 7. 2007, ki je bila tožniku izdana zaradi nelegalne gradnje, postala pravnomočna 14. 7. 2007. Tožnika je zato treba šteti za investitorja nedovoljene gradnje, zaradi česar je dolžan v skladu s 1. odstavkom 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Pritožbeni organ tudi ugotavlja, da je bila z drugostopenjsko odločbo z dne 16. 5. 2008 zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo z dne 28. 2. 2008, s katero je upravni organ prve stopnje zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo pomožnih objektov na zemljišču parc. št. 498/9 k.o. .... V navedenem postopku je bilo ugotovljeno, da se zemljišče posega nahaja na prvem območju kmetijskih zemljišč in da objekta, ki ju je tožnik nameraval zgraditi, glede na določbe 7. člena Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik), nista opredeljena kot pomožna objekta. Zaradi tega načrtovana gradnja ni skladna s pogoji zadnje alineje 12. člena PUP, na katero se je tožnik skliceval v pritožbi. Iz teh razlogov je pravilna odločitev prvostopenjskega organa, da se območje izvedene nedovoljene gradnje glede na namensko rabo po 1. točki 5. člena Uredbe točkuje s T1=160 točk (nezazidljivo zemljišče), glede na skladnost nedovoljene gradnje z namensko rabo prostora pa se po a) točki 14. člena Uredbe določi faktor F6=1,3 (ni skladna z namensko rabo prostora).

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma navaja, da bi moral upravni organ v obravnavani zadevi pri kriteriju T1 (nezazidljivo zemljišče) določiti 80 točk (zazidljivo zemljišče), pri faktorju F6 pa vrednost 1 (gradnja skladna z namensko rabo prostora). Ker tega ni storil, je nadomestilo preveč odmerjeno za 427,78 EUR. Sklicuje se na 12. člen PUP, ki na prvem območju kmetijskih zemljišč dopušča gradnjo pomožnih objektov za potrebe kmetijske, turistične in športno rekreativne dejavnosti, za kar je v postopku legalizacije tudi zaprosil. Zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja je bil z odločbo z dne 28. 2. 2008 sicer zavrnjen, vendar je zoper to odločbo sprožil upravni spor. Prepričan je, da je začeta nelegalna gradnja objektov za potrebe turistične in športno rekreativne dejavnosti načrtovana na zazidljivem zemljišču in da je podana skladnost gradnje z namensko rabo prostora. To potrjuje tudi soglasje Občine Gornja Radgona z dne 27. 9. 2007 in izjava direktorja občinske uprave, ki potrjuje, da je v začetku leta 2006 vložil zahtevek za spremembo rabe zemljišč parc. št. 498/9 k.o. ... iz kmetijskega v nezazidano stavbno zemljišče. Navedeno je zatrjeval že v upravnem postopku, vendar pa je upravni organ ta dejstva v celoti ignoriral. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 1. odstavka 157. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) je investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po določbi 5. odstavka istega člena je zavezanec dolžan plačati nadomestilo na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve. Ta izda odločbo po uradni dolžnosti, med drugim, ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, izdano na podlagi 152. do vključno 155. člena ZGO-1, v konkretnem primeru torej na podlagi inšpekcijske odločbe št. 06122-254/2007 z dne 3. 7. 2007. Iz razlogov drugostopenjske odločbe in iz same pritožbe, ki se nahaja v upravnih spisih, je razvidno, da je tožnik enake ugovore kot sedaj v tožbi uveljavljal že v upravnem postopku in da je upravni organ druge stopnje njegova stališča glede nepravilnega vrednotenja kriterijev T1 in F6, ki sta relevantna za izračun nadomestila, zavrnil z razlogi, s katerimi se sodišče v celoti strinja in sklicuje nanje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1). V zadevi namreč ni sporno, da je zemljišče parc. št. 498/9 k.o. ... v času odločanja na prvi stopnji bilo uvrščeno v prvo območje kmetijskih zemljišč, na katerih so po 12. členu PUP (Uradni list RS, št. 92/99 in naslednji) med drugim dopustne tudi gradnje ali dogradnje pomožnih objektov za potrebe kmetijske, turistične in športno rekreativne dejavnosti. PUP torej dopušča gradnjo objektov s tovrstno namembnostjo le, če gre za tako imenovane pomožne objekte. Tožnik ne oporeka ugotovitvi drugostopenjskega upravnega organa, da načrtovana sporna objekta v Pravilniku (Uradni list RS, št. 114/03 in naslednji) nista opredeljena kot pomožna objekta. Ker v obravnavanem primeru ne gre za taka objekta (kar je bilo po navedbah drugostopenjske odločbe ugotovljeno tudi v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja št. 351-239/2007-10), tožnik pa v tožbi ne zatrjuje drugače, je neutemeljeno njegovo sklicevanje na skladnost posega z 12. členom PUP. Pri tem sodišče dodaja, da je iz vpisnika tega sodišča razvidno, da je bil upravni spor pod opr. št. U 326/2008, sprožen zoper odločbo št. 351-239/2007-10, končan s sklepom o zavrženju tožbe z dne 22. 1. 2010, ki je postal pravnomočen 11. 2. 2010. Ker glede na navedeno nedovoljena gradnja ni v skladu z namensko rabo prostora, je bil glede na 14. člen Uredbe (Uradni list RS, št. 33/03) pravilno določen faktor F6=1,3. Prav tako je neutemeljen ugovor glede kriterija T1, s katerim se značilnost območja, kjer je izvedena nedovoljena gradnja, ovrednoti glede na vrsto namenske rabe prostora. V primeru, ko taka gradnja leži na nezazidljivem zemljišču, je vrednost T1=160 točk (1. točka 1. odstavka 5. člena Uredbe). Da gre v obravnavanem primeru za nezazidljivo zemljišče, je namreč razvidno tudi iz same tožbe, saj tožnik navaja, da je vložil zahtevek za spremembo rabe zemljišč iz kmetijskega v nezazidano stavbno zemljišče. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.