Jedro

V postopku za preklic pogojne obsodbe se obsojenec ne zaslišuje s smiselno uporabo določb 227. člena ZKP, temveč se mu z zaslišanjem omogoči, da se lahko izjavi o predlogu za preklic pogojne obsodbe ter predlaga dokaze za ugotavljanje dejstev, pomembnih za odločitev v tem postopku.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 10. 6. 2011 obsojenemu B. L. preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu K 167/2008 z dne 5. 11. 2009 in mu izreklo kazen 7 (sedem) mesecev zapora; v plačilo mu je naložilo stroške postopka in sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 4. 11. 2011 pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica pravočasno, dne 20. 1. 2012 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V zahtevi navaja, da je obsojenec izpolnil posebni pogoj in v postavljenem roku oškodovancu poravnal določeno glavnico, vendar pisnega potrdila ni mogel predložiti, ker mu ga oškodovanec po prejemu denarja ni hotel izročiti. Postopek preklica pogojne obsodbe ni bil zakonit, ker se obsojenec seje dne 10. 6. 2011 ni mogel udeležiti, ni pa bil pred tem zaslišan, kot to določa drugi odstavek 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zaradi ravnanja sodišča obsojencu ni bila dana možnost, da v kontradiktornem postopku izrazi svoja stališča in predlaga dokaze, s čimer je bil onemogočen v svoji obrambi. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi oziroma spremeni tako, da se obsojencu izrečena pogojna obsodba ne prekliče. 3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 15. 2. 2012, meni, da zahteva ni utemeljena. Sodišče je postopek za preklic pogojne obsodbe izvedlo pravilno in v skladu z zakonom. Pravice obsojenca niso bile kršene, obsojenec je bil na sejo v redu povabljen, pa se je brez opravičila ni udeležil. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec in zagovornica seznanjena.

B-1.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena.

5. Vrhovno sodišče na podlagi navedb v zahtevi in podatkov spisa ugotavlja, da je: sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu K 167/2008 z dne 5. 11. 2009 postala pravnomočna istega dne; s to sodbo je bila obsojencu za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (KZ) izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen sedem mesecev zapora ter preizkusna doba dveh let in posebni pogoj, da v roku osem mesecev plača oškodovancu M. R. premoženjskopravni zahtevek v znesku 3.986,07 EUR; državna tožilka dne 15. 7. 2010 predlagala sodišču preklic pogojne obsodbe, ker obsojenec posebnega pogoja ni izpolnil; sodišče začelo postopek za preklic pogojne obsodbe ter razpisalo narok za zaslišanje obsojenca in oškodovanca z dne 2. 12. 2010, naroka se je udeležil le oškodovanec, obsojenec pa je izostanek opravičil po telefonu; obsojenca je sodišče ponovno vabilo na zaslišanje dne 20. 12. 2010, svoj izostanek je pisno opravičil dne 18. 12. 2010 z navedbo, da dela v tujini; sodišče je obsojenca ponovno vabilo za 3. 1. 2011, obsojenec se tega naroka ni udeležil, svoj izostanek je istega dne opravičil po telefonu z navedbo, da je bolan; sodišče ga je ponovno vabilo na narok 10. 1. 2011, tudi na ta narok obsojenec ni pristopil, tik pred narokom je po telefonu sporočil, da ga delodajalec ne pusti na zaslišanje, da pa je oškodovancu vse poplačal v letošnjem letu in da bo dokazilo o tem posredoval sodišču (listovna št. 13), sodišče je obsojenca z dopisom 11. 1. 2011 pozvalo na predložitev dokazila o poplačilu oškodovancu, vendar obsojenec na poziv sodišča ni odgovoril. Sodišče je po obvestilu oškodovanca z dne 1. 4. 2011, da mu obsojenec še ni nič plačal, za dne 20. 4. 2011 razpisalo sejo senata v postopku za preklic pogojne obsodbe. Obsojenec se je seje udeležil in v svojem zagovoru navedel, da bo oškodovancu v 14 dneh nakazal denar, ker si ureja kredit. S sodbo z dne 20. 4. 2011 Okrožno sodišče v Novem mestu obsojencu pogojne obsodbe ni preklicalo, temveč mu je s sodbo določilo nov rok za izpolnitev obveznosti – 15. 5. 2011; po obvestilu oškodovanca, da obsojenec posebnega pogoja tudi v tem roku ni izpolnil, je državno tožilstvo dne 20. 5. 2011 Okrožnemu sodišču v Novem mestu ponovno predlagalo preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebnega pogoja; sodišče je za dne 10. 6. 2011 razpisalo sejo senata v postopku za preklic pogojne obsodbe, na katero je vabilo obsojenca (vabilo mu je bilo vročeno dne 31. 5. 2011) in oškodovanca; seje se obsojenec ni udeležil (svojega izostanka ni opravičil ali pojasnil), sodišče je zaslišalo oškodovanca, ki je povedal, da se od zadnjič ni nič spremenilo, ter predlagal, da se pogojna obsodba prekliče. Sodišče je s sodbo z dne 10. 6. 2011 preklicalo obsojencu pogojno obsodbo zaradi neizpolnitve posebnega pogoja – plačila premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu. Višje sodišče v Ljubljani je, glede na navedbe obsojenca v pritožbi z dne 28. 6. 2011, da je oškodovanec prejel vračilo denarja, z dopisom z dne 7. 9. 2011 obsojenca pozvalo na predložitev dokazil o poplačilu oškodovanca, vendar obsojenec na poziv sodišča ni odgovoril, oškodovanec pa je z dopisom z dne 8. 9. 2011 sodišče druge stopnje obvestil, da od obsojenca „do danes nisem prejel niti evra omenjenega dolga“. Pritožbo obsojenca je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 4. 10. 2011 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

B-2.

6. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da obsojenec v postopku za preklic pogojne obsodbe ni bil zaslišan, da se seje senata dne 10. 6. 2011 ni mogel udeležiti, da pa mu zaradi ravnanja sodišča ni bila dana možnost, da v kontradiktornem postopku izrazi svoja stališča in predlaga dokaze, s čimer je bil onemogočen v svoji obrambi.

7. Po določbi drugega odstavka 506. člena ZKP, na katero opozarja zagovornica v zahtevi, sodnik, ki je določen za postopek preklica pogojne obsodbe, zasliši obsojenca, če je dosegljiv, in opravi potrebne poizvedbe, da ugotovi dejstva in zbere dokaze, pomembne za odločitev. V postopku za preklic pogojne obsodbe pa se obsojenec ne zaslišuje s smiselno uporabo določb 227. člena ZKP, temveč se mu z zaslišanjem omogoči, da se lahko izjavi o predlogu za preklic pogojne obsodbe ter predlaga dokaze za ugotavljanje dejstev, pomembnih za odločitev v tem postopku. Čeprav sodišče prve stopnje v novem postopku za preklic pogojne obsodbe obsojenca ni zaslišalo skladno z določbo drugega odstavka 506. člena ZKP, pa glede na izvedeni postopek v tej zadevi Vrhovno sodišče navedbam zagovornice o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki se presoja skladno s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, s tem v zvezi ne more pritrditi. Obsojenec je v zvezi z neizpolnitvijo posebnega pogoja bil zaslišan dne 20. 4. 2011 (na seji senata v prvem postopku za preklic pogojne obsodbe), ko se je zavezal oškodovancu plačati premoženjskopravni zahtevek v 14 dneh. Zato mu je sodišče s sodbo z dne 20. 4. 2011 rok za izpolnitev te obveznosti podaljšalo do 15. 5. 2011. Posebnega pogoja obsojenec tudi v tem dodatnem roku ni izpolnil. V novem postopku za preklic pogojne obsodbe sodišče ni zaslišalo obsojenca po drugem odstavku 506. člena ZKP, temveč je razpisalo sejo senata za preklic pogojne obsodbe, saj je od zadnjega obsojenčevega zaslišanja v zvezi s posebnim pogojem minilo le nekaj tednov. V novem postopku za preklic pogojne obsodbe je obsojenec bil vabljen na sejo senata dne 10. 6. 2011, ki pa se je ni udeležil (brez pojasnila ali opravičila), niti ni v pritožbenem postopku odgovoril na poziv sodišča, da v zvezi s svojimi pritožbenimi navedbami o izpolnitvi posebnega pogoja (plačilu oškodovancu) o tem predloži dokazila. S tem je, ne le sodišče prve stopnje, temveč tudi sodišče druge stopnje obsojencu dalo možnost izraziti svoja stališča in predlagati dokaze v zvezi s posebnim pogojem. Zato so neutemeljene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bil obsojenec v postopku za preklic pogojne obsodbe onemogočen v svoji obrambi.

8. Sodišče je z izpodbijano pravnomočno sodbo zaradi neizpolnitve posebnega pogoja, naloženega v pogojni obsodbi (plačilu premoženjskopravnega zahtevka 3.986,07 EUR oškodovancu M. R.) obsojencu preklicalo pogojno obsodbo in izreklo kazen. Zagovornica z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je obsojenec izpolnil posebni pogoj in v postavljenem roku oškodovancu poravnal določeno glavnico, ki sicer niso z ničemer izkazane, izpodbija dokazno oceno in zaključek sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi, da obsojenec v pogojni obsodbi naloženega posebnega pogoja ni izpolnil; s tem pa uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev določb kazenskega postopka, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. a člena ZKP. Sodno takso kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.