Jedro

V primeru obnovitvenega razloga po 1. točki 1. odstavka 410. člena ZKP se mora s pravnomočno sodbo dokazati, da je bila zdravnica M.R.J. spoznana za krivo kaznivega dejanja krive izpovedbe (2. odstavek 410. člena ZKP). Ker take sodbe ni, ni zakonskih pogojev za obnovo postopka (1. odstavek 413. člena ZKP).

Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče dopolniti v roku, v katerem lahko upravičenci vložijo zahtevo, to je v roku treh mesecev, ko je obsojenec prejel pravnomočno sodno odločbo (3. odstavek 421. člena ZKP). Dopolnitve po tem roku zato ni mogoče upoštevati.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. L.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom z dne 10.11.1998 je senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici zavrgel obsojenčevo po zagovorniku vloženo zahtevo za obnovo postopka v pravnomočno končani kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Novi Gorici. S sklepom z dne 11.12.1998 je Višje sodišče v Kopru pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik E.D. iz P., je vložil dne 29.12.1998 priporočeno po pošti zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z dopolnitvijo z dne 10.6.1999. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi in razveljavi sklepa prve in druge stopnje ter zadevo dodeli drugemu sodišču izven območja Višjega sodišča v Kopru.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. se v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, zavzema za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Navaja, da obsojenčev zagovornik vlaga zoper pravnomočni sklep, s katerim je bila zavržena zahteva za obnovo kazenskega postopka, zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. točki 420. člena ZKP, torej iz vseh enajstih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, navedenih v 1. odstavku 371. člena ZKP, ne da bi pojasnil vsaj eno kršitev. Sama navedba, da obsojenčev zagovornik hrani sramne dlake, vzete s spodnjega perila mladoletne S.V. in jih predlaga v analizo, zares očitno ni tako novo dejstvo, da bi se na njegovi podlagi lahko dovolila obnova.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik je dne 31.8.1998 vložil predlog za obnovo kazenskega postopka, ki je bil končan s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 9.7.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 12.2.1998. V njem je uveljavljal obnovitveni razlog iz 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP. Senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici je s sklepom z dne 13.10.1998 po določbi 1. odstavka 413. člena ZKP zavrgel predlog obsojenčevega zagovornika za obnovo navedenega kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru pa je s sklepom z dne 3.11.1998 zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo, ki jo je vložil obsojenčev zagovornik zoper navedeni sklep. Dne 30.10.1998 je zagovornik obs. L.M. znova predlagal obnovo tega kazenskega postopka z uveljavljanjem obnovitvenega razloga iz 1. točke 1. odstavka 410. člena ZKP. Senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici je zagovornikov predlog za obnovo po določbi 1. odstavka 413. člena ZKP zavrgel, Višje sodišče v Kopru pa s sklepom z dne 11.12.1998 zavrnilo pritožbi obs. L.M. in njegovega zagovornika kot neutemeljeni. V vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je dopolnil z vlogo z dne 10.6.1999, obsojenčev zagovornik izrecno navaja, da izpodbija sklep Višjega sodišča v Kopru z dne 11.12.1998. S tem sklepom je sodišče druge stopnje preizkusilo odločitev, s katero je senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici zavrgel zahtevo za obnovo, ker je ugotovil, da ni zakonskih pogojev za obnovo postopka. V njem je zavzelo pravilno stališče, da se v primeru obnovitvenega razloga po 1. točki 1. odstavka 410. člena ZKP mora dokazati s pravnomočno sodbo, da je zdravnica M.R.J. bila spoznana za krivo kaznivega dejanja krive izpovedbe (2. odstavek 410. člena ZKP). Ker takšna pravnomočna sodba ne obstaja, ni zakonite podlage za drugačno odločitev, kot je bila sprejeta z izpodbijanim pravnomočnim sklepom.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti se na splošno sklicuje na bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, ne da bi določno pojasnil, katera izmed v tej določbi navedenih kršitev bi naj bila podana in na kakšen način naj bi jo kršil izpodbijani pravnomočni sklep. Glede na navedeno pomanjkljivost zahteve za varstvo zakonitosti v smeri obstoja bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP le-te sploh ni mogoče preizkusiti. V bistvu zahteva za varstvo zakonitosti očita pravnomočnemu sklepu zmotno presojo o tem, da z zahtevo za obnovo uveljavljana kriva izpovedba M.R.J. in obstoj biološkega dokaza (sramne dlake storilca, ki je spolno zlorabil mladoletno S.V.), ne predstavljata zakonskega pogoja za obnovo postopka oziroma dokaza, na podlagi katerega bi jo bilo mogoče dovoliti. Odločitev o tem, da obnovitveni razlog po 1. točki 1. odstavka 410. člena ZKP ni podan, izpodbijani pravnomočni sklep ob odsotnosti pravnomočne sodbe za M.R.J. pravilno opira na določbo 2. odstavka 410. člena ZKP. V zahtevi za obnovo kazenskega postopka, vloženi dne 30.10.1998, je zagovornik uveljavljal le obnovitveni razlog iz 1. točke 1. odstavka 410. člena ZKP. V tem obsegu je bilo tudi odločeno z izpodbijanim pravnomočnim sklepom, ki ga je zato mogoče v postopku zahteve za varstvo zakonitosti preizkusiti le v navedenem delu, ne pa tudi v delu, v katerem se zadeva sklicuje na izjavo S.V. ter na že navedeni biološki dokaz. Zagovornik je dne 10.6.1999 vložil dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Obsojenec je sprejel sklep sodišča druge stopnje dne 29.12.1998. Po določbi 3. odstavka 421. člena ZKP lahko upravičenci vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti v roku treh mesecev od dneva, ko je obsojenec prejel pravnomočno sodno odločbo. V okviru tega roka je mogoče vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti dopolniti. Zagovornik jo je dopolnil po navedenem roku, zato te dopolnitve ni mogoče upoštevati.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zahteva. Zato je zahtevo zagovornika obs. L.M. zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).