Jedro

Nepremoženjske koristi v kazenskopravnem smislu na splošno ne gre omejiti le na nepremoženjske pravice.

V obravnavani zadevi pa je treba ugotoviti, da le pripisovanje oziroma delovanje z namenom pripisovanja zaslug za izvedbo določenega projekta ne predstavlja konkretizacije zakonskega znaka nepremoženjske koristi, če se storilcu nadalje ne očita še, da bi si tako pridobil oziroma da je imel namen pridobiti si določeno drugo korist, kot na primer izboljšanja, ugodnosti, privilegije, prednosti pred drugimi osebami ipd.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. T. D. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku II K 52444/2012 z dne 12. 9. 2013 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je sodišče izreklo kazen 8 (osem) mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 52444/2012 z dne 24. 9. 2014 ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika in ga oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1. 2. Zahtevo za varstvo zakonitosti je vložila vrhovna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je dejanje, zaradi katerega se je obdolženec preganjal, kaznivo dejanje, zato predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je višje sodišče prekršilo zakon v njegovo korist. V zahtevi tožilka kot bistveno uveljavlja, da tudi prisvajanje zaslug za izgradnjo določenega objekta v občini pomeni pridobitev nepremoženjske koristi v smislu prvega odstavka 257. člena KZ-1. 3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena T. D. in njegovemu zagovorniku, ki se o njej nista izjavila.

B.

4. T. D. je bil pred sodiščem prve stopnje spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1, ker naj bi prestopil meje uradnih pravic zato, da bi si pridobil

nepremoženjsko korist . Očitalo se mu je, da je kot župan občine z banko sklenil dve pogodbi o pristopu k dolgu, s katerima je občina izdala poroštvo zasebnemu podjetju, čeprav občina sme izdati poroštvo le za obveznosti iz naslova zadolževanja posrednih proračunskih uporabnikov in javnih podjetij. Za obravnavano kazensko zadevo je bil bistven očitek, da je s sredstvi občine razpolagal z namenom, da bi se njemu pripisale zasluge za izvedbo projekta izgradnje t. i. Centra ..., kar naj bi sicer realiziralo zasebno podjetje, ob finančni podpori banke.

5. Prvostopenjsko sodišče je nepremoženjsko korist videlo v obdolženčevi lastni promociji in popularnosti, v smislu, da bi mu občani pripisovali zasluge za izgradnjo Centra ... V dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da si je obdolženec več let aktivno prizadeval za izgradnjo tega centra, tako da je najprej reševal probleme v zvezi z lastništvom zemljišča, hkrati je iskal tudi podjetja za izgradnjo centra. Prvostopenjsko sodišče je obdolžencu verjelo, da je imel v mislih tudi koristi občanov, vendar je zaključilo, da je v prvi vrsti zasledoval cilj, da si v očeh občanov in tudi širše v javnosti prilasti zasluge za napredek v občini.

6. Višje sodišče je pritrdilo pritožbenim navedbam obrambe, da obtožni akt obdolžencu ni očital, da bi si pridobil nepremoženjsko korist, ampak le zasluge za izvedbo projekta, zato očitano dejanje ni kaznivo dejanje. Višje sodišče je ugotovilo, da se nepremoženjska korist kaže v pridobitvi kakršnihkoli pravic, ki niso materialne narave in jih sodišče ne more vzeti kot protipravno premoženjsko korist. Sklicevalo se je na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 137/2009 z dne 12. 5. 2010 in še dodatno argumentiralo, da ravnanje, usmerjeno v pridobivanje popularnosti, tudi če je nezakonito, ne pomeni, da si je obdolženec s tem pridobival nepremoženjsko korist v kazenskopravnem smislu. Vsak župan v svojem mandatu namreč skrbi za svojo promocijo in popularnost in na ta način v času mandata vodi neuradno volilno kampanjo in si skuša zagotoviti dober izhodiščni položaj na naslednjih volitvah in s tem ohranitev oblasti. Zato tudi nezakonito ravnanje, s katerim naj bi si obdolženec pripisoval zasluge za izvedbo projekta, ne pomeni pridobitve kakršnihkoli nematerialnih pravic v kazenskopravnem smislu. Takšna opredelitev nepremoženjske koristi, kot jo je zavzelo prvostopenjsko sodišče, po prepričanju višjega sodišča pomeni nedopustno širitev pojma nepremoženjske koristi. Gre za očitek, ki ga ni mogoče dokazovati.

7. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti takšnemu stališču višjega sodišča oporeka in se zavzema za širšo razlago zakonskega znaka nepremoženjske koristi . Opozarja, da iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča izhaja tudi, da se nepremoženjska korist, v praksi najpogosteje pokaže kot zagotovitev prednosti ali ugodnejšega položaja pred ostalimi strankami v postopku, pri napredovanju na delovnem mestu, pri sklepanju poslov ipd. Obdolženec je v konkretnem primeru zlorabil položaj zato, da bi si zagotovil prednost in ugodnejši položaj pred ostalimi možnimi kandidati na županskih volitvah, prav na tak način pa je opredeljena nepremoženjska korist. Višje sodišče je namreč ugotovilo, da si je obdolženec skušal zagotoviti popularnost in posledično prednost in ugodnejši položaj pred ostalimi kandidati na županskih volitvah. Z nezakonitim ravnanjem je torej skušal ohraniti oblast, tak namen pa po tožilkini oceni v demokratični družbi ne more pomeniti nedopustne širitve zakonskega znaka nepremoženjske koristi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev višjega sodišča, ki je v obravnavani zadevi presodilo, da pripisovanje zaslug

ne pomeni pridobitve nepremoženjske koristi v smislu 257. člena KZ-1, pravilna. Razlogom, s katerimi je podprta takšna odločitev, pa ni mogoče v celoti pritrditi. Višje sodišče je zapisalo, da se nepremoženjska korist kaže v pridobitvi kakršnihkoli pravic, ki niso materialne narave in jih sodišče ne more vzeti kot protipravne premoženjske koristi. Pritrditi gre vrhovni državni tožilki, da je takšna razlaga pojma nepremoženjske koristi preozka in v nasprotju s stališčem, zavzetim v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 137/2009 z dne 12. 5. 2010, da se nepremoženjska korist v praksi najpogosteje pokaže kot zagotovitev prednosti ali ugodnejšega položaja pred ostalimi strankami v postopku, pri napredovanju na delovnem mestu, pri sklepanju pravnih poslov in podobno.

9. V preostalem delu pa je potrebno očitke iz zahteve za varstvo zakonitosti zavrniti. Vložnica zahteve izhaja iz ugotovitve, da je obdolženec zlorabil položaj zato, da bi si zagotovil prednost in ugodnejši položaj pred ostalimi možnimi kandidati na županskih volitvah, takšnega očitka pa ni bilo, ne v obtožbi ne v izreku sodbe sodišča prve stopnje. Obdolžencu se je očitalo le, da je ravnal z namenom, da bi se mu pripisale zasluge za izvedbo določenega projekta. Vložnica zahteve (in tudi prvostopenjsko sodišče) sta nadalje torej le sklepala, da je obdolženec tako ravnal zato, ker je imel namen kandidirati na županskih volitvah in si na ta način želel pridobiti prednost pred ostalimi kandidati na županskih volitvah. Takšno sklepanje oziroma širitev očitka preko obtožbe v kazenskem pravu z vidika načela zakonitosti ni dopustno. Pri presoji obravnavane zahteve je Vrhovno sodišče pri svoji presoji izhajalo iz tega, kar se je obdolžencu dejansko očitalo, in sicer, da je ravnal z namenom, da bi se mu pripisale zasluge za izvedbo določenega projekta in na takšni podlagi tehtalo, ali je očitek o pridobitvi nepremoženjske koristi konkretiziran tako, da ga je sploh mogoče podrediti pod abstraktni zakonski znak.

10. V kazenskem pravu velja pravilo, da gre za kaznivo dejanje samo, če je iz kake storitve ali opustitve nastala posledica. Uveljavljeno je zato, ker človekovo ravnanje, to je njegova storitev ali opustitev, samo po sebi praviloma še ničesar ne pomeni ali lahko pomeni karkoli in kot tako varuje ljudi pred neutemeljenimi domnevami in podtikanji ter zagotavlja njihovo varnost.(1) Pravilo, da mora izvršitveno ravnanje povzročiti posledico, pozna nekaj izjem, med katerimi sta med najpomembnejšimi poskus in t. i. namenska kazniva dejanja. Za kaznivost namenskih kaznivih dejanj ni treba, da bi bil uresničen storilčev namen, temveč zadostuje že, da je storilec izvršil v opisu dejanja določeno izvršitveno dejanje, ki objektivno vodi k temu, da bi se njegov namen uresničil.(2) Iz dikcije prvega odstavka 257. člena KZ-1 je razvidno, da za obstoj kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic ni potrebno, da bi si storilec pridobil nepremoženjsko korist (ali da bi komu prizadejal škodo), dovolj je, da je storilec s tem namenom zlorabil svoj položaj.(3)

11. V obravnavanem primeru se je obdolžencu očitalo, da je v nasprotju s predpisi ravnal z namenom, da bi se mu pripisale zasluge za izvedbo določenega projekta. Po presoji Vrhovnega sodišče delovanje z namenom pripisovanja zaslug še ne more predstavljati nepremoženjske koristi v kazenskopravnem smislu, če se storilcu nadalje ne očita še, da bi si tako pridobil oziroma da je imel namen pridobiti si določeno drugo korist, kot na primer izboljšanja, ugodnosti, privilegije, prednosti pred drugimi osebami ipd. Kot je bilo pojasnjeno v 9. točki obrazložitve, se obdolžencu v konkretnem primeru ni očitalo, da bi bil zaradi nameravanega pripisovanja zaslug za dokončanje določenega projekta deležen kakršnekoli prednosti pred drugimi kandidati na županskih volitvah. Očitek, ki naj bi predstavljal konkretizacijo zakonskega znaka nepremoženjske koristi, je v obravnavanem primeru ostal na tako splošni ravni, da ga po eni strani ni mogoče dokazati, po drugi pa se zoper njega ni mogoče braniti. Da je obdolženec ravnal z namenom, da bi se mu pripisale zasluge za izvedbo projekta izgradnje Centra ..., je mogoče enačiti z namenom storilca, ki zasleduje prejem pohvale ali priznanja v očeh drugih.

12. Nepremoženjske koristi v kazenskopravnem smislu na splošno torej ne gre omejiti le na nepremoženjske pravice, kot je to storilo višje sodišče. V obravnavani zadevi pa je potrebno ugotoviti, da le pripisovanje oziroma delovanje z namenom pripisovanja zaslug za izvedbo določenega projekta, ne predstavlja konkretizacije zakonskega znaka nepremoženjske koristi. Očitana kršitev materialnega predpisa, ki naj bi jo po navedbah vrhovne državne tožilke storilo višje sodišče z izdajo oprostilne sodbe, ni podana.

13. Prav tako ne zdrži pravne presoje argument vložnice, da odločitev višjega sodišča, političnim funkcionarjem v boju za ohranitev oblasti dopušča izvrševanje kaznivih dejanj, kar naj bi jih postavilo v neenakopraven položaj z ostalimi storilci. Stališče, da je očitek o namenu pripisovanja določenih zaslug presplošen, da bi lahko predstavljal očitek v kazenskopravnem smislu, velja za vse potencialne storilce tovrstnih kaznivih dejanj in na splošni ravni varuje ljudi pred neoprijemljivimi očitki, zoper katere se sploh ni mogoče braniti, zato je potrebno argument vložnice o privilegiranem položaju političnih funkcionarjev zavrniti.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev ni podana, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

(1) Bavcon, L., et al., Kazensko pravo, splošni del, 5. izdaja, Uradni list RS, Ljubljana, 2009, str. 168. (2) Bavcon, L., et al., Kazensko pravo, splošni del, 5. izdaja, Uradni list RS, Ljubljana, 2009, str. 273. (3) Hrvaški zakonodajalec je, za razliko od slovenskega, že odstopil od namenske inkriminacije in v 291. členu njihovega kazenskega zakonika (Zlouporaba položaja i ovlasti) za obstoj kaznivega dejanja zahteva nastanek prepovedane posledice, ne le delovanja s tem namenom.