Jedro

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženec odgovarja za stvarno napako na avtomobilu, kljub v pogodbi vsebovani klavzuli videno - kupljeno, ker je skladno z drugim odstavkom 466. člena OZ ugotovilo, da je bila tožencu napaka znana, pa o tem tožnice ni obvestil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan tožnici plačati 3.268,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2017 dalje do plačila. Odločilo je, da je toženec v roku 15 dni dolžan tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.574,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec v pravočasni pritožbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je napačna odločitev sodišča, da je bila prodajna pogodba sklenjena 27. 12. 2016, saj sta obe pravdni stranki zatrjevali, da je bila sklenjena 30. 12. 2016. Sodišče je zato postopalo v nasprotju z razpravnim načelom in odločalo mimo trditvene podlage tožnice. Sodišče bi posledično moralo ugotoviti, da je bila tožnica z napakami na menjalniku seznanjena že pred sklenitvijo pogodbe, in sicer 27. 12. 2016, zato toženec za napake ne odgovarja. Nadalje navaja, da je sodišče odločitev oprlo na ugotovitve izvedenca, ki ne temeljijo na nobenih znanstvenih ugotovitvah oziroma meritvah, ampak gre zgolj za sklepanje izvedenca, ki ga ni mogoče preizkusiti. Poudarja, da je zmotna ugotovitev sodišča, da naj bi bil toženec dobro seznanjen z delovanjem avtomobilov ter mehaniko naprav. Sodišče je pri tem spregledalo splošno znano dejstvo, da karoserije popravljajo avtoličarji, menjalnike in motorje pa avtomehaniki, zato ne gre za enaka znanja in izkušnje. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb toženca, da so bile na avtomobilu opravljene vse potrebne menjave in ne samo menjava olja v menjalniku, kot je to tožnica izvzela iz konteksta. Poudarja tudi, da tožnica ni zatrjevala in dokazala, kakšne so bile okvare menjalnika in kaj je bilo treba popraviti. Tožnica je predložila zgolj račun, za katerega pa se niti ne ve, ali je bil izdan na podlagi dejansko opravljenega dela in ali je bil plačan. Tožnica ni predložila nobenega dokaza, da naj bi popravilo škode plačala, prav tako pa ni zavarovala dokazov (zamenjani deli menjalnika), ki bi jih lahko izročila izvedencu, da bi izdelal strokovnejše in podrobnejše izvedensko mnenje.

3. Tožnica je na vročeno pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je tožnica od toženca kupila avtomobil, ki je imel stvarno napako v menjalniku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica za napako izvedela po sklenitvi pogodbe 27. 12. 2016. Prodajna pogodba je bila sicer v pisni obliki podpisana 30. 12. 2016. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženec odgovarja za stvarno napako na avtomobilu, kljub v pogodbi vsebovani klavzuli videno - kupljeno, ker je skladno z drugim odstavkom 466. člena Obligacijskega zakonika (OZ2) ugotovilo, da je bila tožencu napaka znana, pa o tem tožnice ni obvestil. 6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bila pogodba sklenjena 30. 12. 2016. Tožnica je zatrjevala, da je decembra 2016 od toženca kupila avtomobil, kot izhaja iz prodajne pogodbe z dne 30. 12. 2016. V zvezi s prodajo avtomobila je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec 27. 12. 2016 avtomobil izročil tožnici in prejel kupnino. Te ugotovitve sodišča pritožba ne izpodbija. Pravilen je zato zaključek sodišča, da je bila pogodba sklenjena 27. 12. 2016, saj je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki dogovorita o bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Tudi skladno s tretjim odstavkom 54. člena OZ je pogodba sklenjena, ko sta stranki dosegli soglasje o vsebini pogodbe in ne ko sta jo dejansko podpisali. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče postopalo v nasprotju z razpravnim načelom in odločalo mimo trditvene podlage tožnice. Poleg tega pa skladno s 458. členom OZ prodajalec odgovarja za stvarne napake, ki jih je stvar imela takrat, ko je nevarnost prešla na kupca, nevarnost pa je na tožnico prešla z izročitvijo 27. 12. 2016 (436. člen OZ). Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je bila tožnici napaka na avtomobilu znana pred sklenitvijo pogodbe. Tožnici ob izročitvi vozila napaka ni bila znana.

7. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila tožencu napaka znana, na podlagi dejavnosti, ki jih ima toženec kot samostojni podjetnik registrirane v AJPES-u. Sodišče je obrazložilo, da sicer drži, da se običajno vse registrirane dejavnosti ne izvajajo, vendar kljub temu je večina dejavnosti toženčevega s. p. povezana z mehaničnim delom oziroma delom z avtomobili, zato toženca ni mogoče šteti za laika. Vendar zaključek sodišča ni temeljil le na tej okoliščini, ampak tudi na okoliščinah, da je toženec pred tem prodal že večje število rabljenih avtomobilov, da je pregled kupljenega avtomobila predlagal pri svojem nečaku, čeprav je tožničin mož predlagal pregled pri pooblaščenem servisu ter okoliščini, da je toženec pred prodajo zamenjal olje v menjalniku. V zvezi s tem tudi ne drži pritožbena navedba, da se sodišče ni opredelilo do navedb toženca, da je opravil celoten servis avtomobila oziroma opravil vse potrebne menjave in ne zgolj menjave olja v menjalniku. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da menjava olja v menjalniku kot tudi celotni servis pri prodaji avtomobila nista običajna, poleg tega pa obrazložilo, da toženec tudi ni predložil nobenih dokazov, da je bil opravljen celotni servis avtomobila.

8. Pritožbeni očitek, da ugotovitve izvedenca ne temeljijo na nobenih znanstvenih ugotovitvah oziroma meritvah, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pravdnima strankama dalo možnost, da na izvedensko mnenje podata pripombe. V pripombah stranki nista nasprotovali samim ugotovitvam izvedenca, prav tako pa izvedenskega mnenja nista kritizirali. Navedeno je poudaril tudi izvedenec sam, in sicer je obrazložil, da dopolnitve mnenja ne more izdelati, ker stranki ne ugovarjata nobeni točki mnenja. Pritožbene navedbe so zato neutemeljene, saj toženec izvedenskemu mnenju v postopku na prvi stopnji ni konkretizirano nasprotoval oziroma ni izrazil dvoma o pravilnosti mnenja. Posledično je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi tožnica morala zavarovati zamenjane dele menjalnika, da bi izvedenec lahko izdelal strokovnejše in podrobnejše izvedensko mnenje.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi obseg škode. V zvezi s tem pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica ni zatrjevala in dokazala obsega popravila. Tožnica je namreč navedla, kaj je popravilo obsegalo oziroma kateri deli so bili zamenjani ter predložila račun. Toženec navedenemu ni konkretizirano nasprotoval. Pri tem ne drži, da tožnica ni dokazala, da bi račun poravnala, saj je o tem izpovedal tožničin mož. Tožnica je torej dokazala, da ji je nastala škoda v obsegu plačanega računa za odpravo skrite stvarne napake, toženec pa nasprotnega ni uspel dokazati. Pritožbene navedbe v zvezi z višino škode so zato neutemeljene.

10. Glede na neutemeljenost pritožbenih navedb ter glede na to, da pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k predmetni odločitvi, zato krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.