Jedro

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. Toženko je v vtoževanem obdobju zavezoval Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji, ki je v prvem odstavku 5. člena določal, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada javnemu uslužbencu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da toženka ni ravnala prav, ko je pri izračunu razdalje med tožničinim bivališčem in tožničinim delovnim mestom upoštevala tudi pot v odseku 340 metrov, ki poteka po makadamski poti A., ki ni redno vzdrževana in prehodna skozi celotno leto.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 444,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od mesečnih zneskov 37,00 EUR za mesece od vključno aprila 2019 do vključno marca 2020 od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 410,65 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

2. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje sklenilo, da je toženka dolžna povrniti tožnici še 52,00 EUR stroškov postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

3. Zoper navedeno sodbo in sklep se pravočasno pritožuje toženka.

4. V pritožbi zoper sodbo navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično napačno ugotovilo dejansko stanje, kršilo pa je tudi določbe postopka. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo veljavnih predpisov, ki zavezujejo toženko. Zato je napačno zaključilo, da toženka ni ravnala prav, ko je pri izračunu razdalje kot varno pot upoštevala tudi pešpot oziroma makadamsko pot, ki poteka po A.. Direkcija RS za infrastrukturo je pri izračunu razdalje od tožničinega bivališča do delovnega mesta upoštevala standard varne poti. Iz dopisa Direkcije jasno izhaja, da znaša najkrajša pot po relaciji od bivališča tožnice do kraja opravljanja dela dva kilometra. Sodišče prve stopnje pa je zmotno zaključilo, da upoštevana najkrajša pot ne dosega standarda varne poti. S tem pa je sodišče prve stopnje neupravičeno izenačilo standard varne poti za prevoz na delo in z dela, kot izhaja iz Sporazuma med Sindikatom policistov Slovenije in Vlado RS, Ministrstvom za notranje zadeve in Policijo, s standardom varne poti za pešpot, ki pa ne moreta biti izenačena. Iz Navodila Ministrstva za pravosodje in javno upravo z dne 25. 1. 2013 izhaja, da se pri določitvi upravičenosti do povračila stroškov upošteva razdalja pešpoti, ki jo po najkrajši razdalji določi daljnomer "zemljevid.najdi.si". Nadalje navaja, da je sporni del poti, ki poteka po A., vzdrževan vse leto, kar pomeni, da je prehoden in se ne more šteti kot pot, ki ni varna. Konkretna pešpot je dejansko možna. Tožničine navedbe o zasneženosti te poti pa se nanašajo na leti 2012 in 2013, kar pa za ta spor ni relevantno. Zato meni, da tožnica ni upravičena do povračila stroškov prevoza na delo in z dela.

5. V pritožbi zoper sklep pa toženka navaja, da je odločitev o glavni stvari napačna, posledično pa je zmotna odločitev sodišča v izpodbijanem sklepu, da mora toženka tožnici povrniti strošek sodne takse.

6. Tožnica je odgovorila na pritožbo zoper sodbo. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

9. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. Toženko je v vtoževanem obdobju zavezoval Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 40/12 s sprem.), ki je v prvem odstavku 5. člena določal, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada javnemu uslužbencu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da toženka ni ravnala prav, ko je pri izračunu razdalje med tožničinim bivališčem in tožničinim delovnim mestom upoštevala tudi pot v odseku 340 metrov, ki poteka po makadamski poti A., ki ni redno vzdrževana in prehodna skozi celotno leto. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje med drugim utemeljilo z dopisom Direkcije RS za infrastrukturo z dne 16. 10. 2019, iz katerega izhaja, da znaša razdalja najkrajše pešpoti med tožničinim bivališčem in delovnim mestom 1,98 kilometra, pri čemer ta pešpot poteka tudi po omenjenih 340 metrih makadamske A.; v izogib makadamski pešpoti na Direkciji svetujejo uporabo pločnika ob B. cesti, kar znaša 2,3 kilometra. Slednja razdalja pa utemeljuje povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z izpodbijano odločitvijo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pa še dodaja kot sledi.

10. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je potrebno pri določanju stroškov prevoza na delo in z dela upoštevati, da mora biti pešpot tudi dejansko možna (sodba VDSS Pdp 286/2016), tako kot je v podobnih primerih zavzelo stališče, da pri samem povračilu stroškov prevoza na delo in z dela velja, da mora biti prevoz po (najkrajši) poti dejansko možen (npr. sodba VDSS Pdp 1104/2012 in Pdp 630/2014). Res je sicer, kar navaja pritožba, da iz Navodila toženke za uporabo spletnega daljnomera zemljevid.najdi.si z dne 25. 1. 2013 izhaja, da se pri določitvi razdalje za upravičenost do povračila stroškov prevoza upošteva razdalja pešpoti, ki jo po najkrajši razdalji določi daljnomer; ter da Sporazum in Stavkovni sporazum med Vlado RS, Ministrstvom za notranje zadeve, Policijo in njenima sindikatoma (Ur. l. RS, št. 54/2013 in 67/2013) upoštevanje varne poti (kot poti, ki je urejena, redno vzdrževana in prevozna skozi celo leto) izrecno predpisujeta le pri obračunu kilometrine. Vendar pa bi bila absurdna razlaga omenjenega Navodila na način, da se najkrajša pešpot upošteva tudi v primeru, če po njej dejansko sploh ni možno (varno) hoditi. Takšna razlaga bi bila tudi v nasprotju z namenom zakonskih določb o pravici do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela (prvi odstavek 130. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

11. Pritožbene navedbe, da je hoja po delu makadamske poti A., ki ga je toženka upoštevala pri izračunu razdalje od tožničinega bivališča do delovnega mesta, dejansko možna, saj da je pot prehodna in vzdrževana celo leto, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženka namreč tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni prerekala trditev tožnice, da ta del poti pozimi ni oskrbovan in očiščen ter da zato ne predstavlja varne poti. Tožnica je svoje trditve tudi sicer dokazala s svojo izpovedbo o tem, da omenjeni del pešpoti pozimi ni bil očiščen, bilo je zasneženo in poledenelo. Ne držijo pritožbene navedbe, da je tožnica zatrjevala nemožnost uporabe poti le za leti 2012 in 2013. Omenjeni letnici je tožnica omenila zgolj v svoji izpovedbi, in sicer le v zvezi s tem, da je takrat največ uporabljala to pešpot. Nadalje ne drži pritožbena navedba, da je Direkcija RS za infrastrukturo pri izračunu razdalje med tožničinim bivališčem in delovnim mestom upoštevala standard varne poti. To iz dopisov Direkcije z dne 25. 3. 2019 in 16. 10. 2019 ne izhaja. Iz slednjega dopisa izhaja le, da je bila ugotovljena razdalja najkrajše varne poti z avtomobilom (2,3 kilometra), glede za ta spor odločilne razdalje najkrajše pešpoti (1,98 kilometra) pa je v dopisu izrecno navedeno, da ta poteka 340 metrov po makadamski poti A. in da v izogib makadamski pešpoti svetujejo uporabo pločnika ob B. cesti, kar znaša 2,3 km.

12. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku, je posledično tudi pravilno izdalo izpodbijani sklep, s katerim je odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), in sicer priglašeno in plačano sodno takso v višini 52,00 EUR. Taksna obveznost za postopek v individualnih delovnih sporih zaradi plačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja pred sodiščem prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 s sprem.) nastane takrat, ko je sodna odločba vročena stranki. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi določil 325. člena, četrtega odstavka 326. člena in 332. člena ZPP o priglašeni sodni taksi kot strošku postopka, ker je ta strošek nastal naknadno, odločilo z izpodbijanim sklepom.

13. Ker torej niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

14. Ker toženka s pritožbama ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

15. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve in ga zato ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor, krije tudi tožnica sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).