Jedro

Načeloma velja, da je pravdno sodišče na pravnomočno odločbo, izdano v upravnem postopku, vezano, dokler ta ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena. Klub temu pa je na področju predhodnih vprašanj upravnopravne narave potrebno razlikovati med razlogi za nezakonitost odločbe. V primeru, ko so procesne hibe, zagrešene v upravnem postopku, izredno hude in očitne, je možen odstop od pravila vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno oziroma dokončno upravno odločbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 456,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.6.2019 dalje do plačila; - v II. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti 439,92 EUR stroškov prvostopenjskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 264,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka v roku 8 dni dolžna plačati znesek 456,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.6.2019 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka v roku 8 dni dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 447,98 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP)). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka tožeči stranki.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožeča stranka (DOM STAREJŠIH OBČANOV K.) zahteva plačilo neplačanega zneska 456,75 EUR (s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) po računu št. 2-01-1900891 z dne 6.5.20191 za storitve institucionalnega varstva, ki jih je v aprilu 2019 opravila za oskrbovanca oziroma upravičenca A. A., umrlega dne 29.4.2019. Sklicuje se na odločbo Centra za socialno delo X., opr. št. 0000/2012 z dne 6.7.2018,2 po kateri je bil pokojni A. A. v celoti oproščen plačila storitve institucionalnega varstva od 1.4.2018 dalje, tožena stranka (OBČINA V.) pa dolžna namesto njega financirati te storitve. Tožena stranka se plačilu vtoževanega dela zadevnega računa upira in navaja, da je bila navedena odločba Centra za socialno delo X. razveljavljena z odločbo Centra za socialno delo osrednja Slovenija, opr. št. 0000/2019 z dne 30.5.2019,3 skladno s katero je bil pokojni A. A. v obdobju od 1.4.2019 do 30.4.2019 oproščen plačila storitev institucionalnega varstva le v višini 586,05 EUR, kolikor posledično znaša tudi obveznost tožene stranke, ki jo je že poravnala, preostali znesek po tem računu (456,75 EUR) pa predstavlja obveznost oskrbovanca.

7. Institucionalno varstvo je po 5. točki 1. odstavka 11. člena Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/92 s spremembami, ZSV) ena od oblik socialnovarstvenih storitev. Storitev institucionalnega varstva so dolžni plačati upravičenci in drugi zavezanci4 (1. odstavek 100. člena ZSV), razen če center za socialno delo na zahtevo upravičenca do socialno varstvene storitve odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve (4. odstavek 100. člena ZSV). Stroški storitev v zavodih za odrasle se, kadar je upravičenec oziroma drug zavezanec delno ali v celoti oproščen plačila, financirajo iz proračuna občine, v kateri je imel upravičenec prijavljeno stalno prebivališče pred prijavo stalnega prebivališča na naslovu zavoda (3. alineja 1. odstavka in 3. odstavek 99. člena ZSV). Merila, po katerih se za upravičence in druge zavezance delno ali v celoti določajo oprostitve pri plačilu storitev, je Vlada Republike Slovenije v skladu s 3. odstavkom 100. člena ZSV predpisala z Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 110/04 s spremembami, Uredba).

8. V obravnavani zadevi predstavlja vprašanje, ali in v kakšnem obsegu je bila tožena stranka v relevantnem obdobju zavezana k plačilu storitev institucionalnega varstva pokojnega A. A., predhodno vprašanje. Kadar je bilo o takšnem vprašanju na matičnem področju že odločeno s pravnomočno odločbo, je sodišče v pravdnem postopku nanjo vezano (13. člen ZPP).5

9. Tožeča stranka trdi, da takšno odločbo predstavlja edino veljavna odločba Centra za socialno delo X., opr. št. 0000/2012 z dne 6.7.2018. Tožena stranka pa nasprotno, da je bila navedena odločba razveljavljena z odločbo Centra za socialno delo osrednja Slovenija, opr. št. 0000/2019 z dne 30.5.2019, ki je postala pravnomočna dne 8.7.2019. Sodišče prve stopnje je sledilo toženi stranki in zahtevek tožeče stranke posledično v celoti zavrnilo.

10. Načeloma velja, da je pravdno sodišče na pravnomočno odločbo, izdano v upravnem postopku, vezano, dokler ta ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena. Kljub temu pa je na področju predhodnih vprašanj upravnopravne narave potrebno razlikovati med razlogi za nezakonitost odločbe. V primeru, ko so procesne hibe, zagrešene v upravnem postopku, izredno hude in očitne, je možen odstop od pravila vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno oziroma dokončno upravno odločbo.6

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pokojni A. A. umrl že dne 29.4.2019, sicer pa navedeno dejstvo med pravdnima strankama niti ni bilo sporno. Tožeča stranka zato utemeljeno opozarja, da je bila odločba Centra za socialno delo osrednja Slovenija, opr. št. 0000/2019 z dne 30.5.2019, izdana upravičencu že po njegovi smrti7 in da mu ni mogla biti vročena. Skladno z 49.a in 86. členom ter 3. odstavkom 100. člena ZSV v primeru, ko center za socialno delo odloča o oprostitvi plačila storitev institucionalnega varstva, postopa glede vprašanj postopka, ki niso drugače urejena v tem ali drugem zakonu, po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, ZUP). Ta tako v 1. odstavku 42. člena določa, da je lahko stranka v upravnem postopku vsaka fizična ali pravna oseba, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. To pomeni, da je stranka lahko le oseba s pravno sposobnostjo (t. j. sposobnostjo pridobivati pravice in prevzemati obveznosti) in ki jo imajo, ko gre za fizične osebe, le žive fizične osebe. Odločba, izdana kot pravnemu naslovljencu mrtvi fizični osebi, in o katere pravicah ali obveznostih je odločeno z izrekom odločbe, je tako (absolutno) nična (3. točka 1. odstavka 279. člena ZUP).8 9 Ker je bila izdana mrtvi osebi, tej ni mogla biti vročena10 in ni mogla pričeti pravno učinkovati ne v razmerju do nje in ne do njenih morebitnih pravnih naslednikov.11 12 13 Ob tem je potrebno še izpostaviti, da je navedena odločba hkrati tudi nejasna oziroma perpleksna, saj je v njenem izreku določeno, da je pokojni oproščen plačila storitve institucionalnega varstva od 1.4.2019 do 30.4.2019 v višini 586,05 EUR, od 1.5.2019 do 29.4.2019 pa v celoti. Upravne odločbe obremenjene s takšnimi pomanjkljivostmi pa v zvezi s predhodnim vprašanjem v pravdnem postopku ni mogoče upoštevati.14

12. Tako je po presoji pritožbenega sodišča potrebno šteti, da je bilo o zadevnem predhodnem vprašanju na matičnem področju pravnomočno odločeno z odločbo Centra za socialno delo X., opr. št. 0000/2012 z dne 6.7.2018,15 skladno s katero je bil upravičenec A. A. v celoti oproščen plačila storitve institucionalnega varstva od 1.4.2018 dalje, tožena stranka pa je namesto njega dolžna plačati to storitev v višini oprostitve (torej v celoti).

13. S predmetnim računom v skupni višini 1.042,80 EUR je tožeča stranka toženi zaračunala storitve institucionalnega varstva za oskrbovanca oziroma upravičenca A. A. v aprilu 2019 po priloženi specifikaciji (priloga A7 spisa). Neplačani del računa nesporno znaša 456,75 EUR. Glede na odločbo Centra za socialno delo X. z dne 6.7.2018 je tožena stranka dolžna v celoti poravnati stroške storitve institucionalnega varstva za upravičenca. Njenemu stališču, da naj ne bi bila zavezana k plačilu stroškov zdravil, posmrtne oskrbe, pospravljanja po odhodu ter oblačil v skupni višini 54,48 EUR pa ni moč slediti, saj je v smislu določbe 1. odstavka 16. člena ZSV16 potrebno tudi tovrstne izdatke šteti kot del storitev institucionalnega varstva, plačilo katerih je po omenjeni odločbi centra za socialno delo obveznost tožene stranke. Po pojasnjenem in ker toženka zapadlosti računa (5.6.2019) ni prerekala, se tožbeni zahtevek tožeče stranke izkaže kot utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato njeni pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

14. Ker je pritožbeno sodišče že na podlagi vsega zgoraj navedenega pritožbi v celoti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

15. Skladno z 2. odstavkom 165. člena ZPP sprememba odločitve o tožbenem zahtevku terja tudi spremembo stroškovne odločitve izpodbijane sodbe (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Po ugoditvi njeni pritožbi je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela v celoti, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti njene potrebne pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške prvostopenjskega postopka tožeče stranke odmerilo ob upoštevanju načela potrebnosti (155. člen ZPP) ter na podlagi predloženega stroškovnika, Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 s spremembami, OT, in sicer glede na vrednost točke, veljavne v času odločanja sodišča prve stopnje (0,60 EUR)17) in Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08 s spremembami, ZST-1). Pritožbeno sodišče ji je priznalo 100 točk za predlog za izvršbo (tar. št. 27/1 OT), 20 točk za storitev nakazila sodne takse (tar. št. 39/7 OT), 200 točk za dopolnitev tožbe z dne 15.10.2019 (tar. št. 19/1 OT), 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 27.11.2019 (tar. št. 19/2 OT), materialne stroške v višini 2% skupne vrednosti storitev (11. člen OT), 22% DDV (2. člen OT) ter sodno takso za predlog za izvršbo v višini 55,00 EUR (tar. št. 4011 taksne tarife ZST-1) in doplačilo sodne takse za redni postopek v višini 34,00 EUR (tar. št. 1111 taksne tarife ZST-1). Skupno tako stroški prvostopenjskega postopka tožeče stranke, ki ji jih je tožena stranka dolžna povrniti, znašajo 439,92 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ), glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006. 16. Ker je tožeča stranka v celoti uspela s predmetno pritožbo, ji mora tožena stranka povrnit tudi potrebne pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 155. členom in 2. odstavkom 165. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče prav tako odmerilo ob upoštevanju načela potrebnosti (155. člen ZPP) ter na podlagi predloženega stroškovnika, OT (in sicer glede na vrednost točke, veljavne v času odločanja o pritožbi (0,60 EUR18)) in ZST-1. Priznalo ji je 250 točk za pritožbo (tar. št. 21/1 OT), materialne stroške v višini 2% od vrednosti odvetniške storitve (11. člen OT), 22% DDV na odvetniške stroške (2. člen OT) in sodno takso v višini 78,00 EUR (tar. št. 1121 taksne tarife ZST-1). Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo priglašene nagrade za napoved pritožbe, saj ne gre za samostojno storitev in je že zajeta v tar. št. 21/1 OT.19 Skupno znašajo pritožbeni stroški tožeče stranke, ki ji jih je tožena dolžna povrniti, 264,66 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta vsebinsko ni pripomogel k rešitvi zadeve in gre za nepotreben strošek (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP).

1 Račun s specifikacijo v prilogah A6 in A7 spisa. 2 Priloga A2 spisa. 3 Priloga A9 oziroma B2 spisa. 4 Fizična oseba, ki ni družinski član, če jo z upravičencem do storitve veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, in druga pravna ali fizična oseba, ki jo k plačilu stroškov oskrbe ali institucionalnega varstva za upravičenca zavezuje izvršljiv pravni naslov ali pravni posel (2. člen Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 110/04 s spremembami)). 5 Vezanost na že rešeno predhodno vprašanje se izvaja le iz izreka odločbe o pravici ali pravnem razmerju, o katerih je bilo v nekem drugem postopku odločeno kot o glavnem vprašanju. V izreku se namreč odreja ali ugotavlja konkretna pravna posledica (npr. V. Rijavec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 1. knjiga, str. 129 in 130). 6 Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 746/2005 z dne 19.3.2008 in V. Rijavec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 1. knjiga, str. 132 in 133. 7 Po neprerekanih navedbah tožeče stranke je bil o smrti upravičenca pred izdajo sporne odločbe obveščen tudi navedeni center za socialno delo. 8 Npr. sodbi Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 478/2016 z dne 4.1.2017 in opr. št. I U 1831/2014 z dne 16.6.2015. 9 Potek roka za pritožbo oziroma upravni spor ne more sanirati ničnosti (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 793/2005 z dne 7.9.2005). 10 Fikcije vročitve v takšnem primeru ni mogoče vzpostaviti (smiselno npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 112/2018 z dne 16.4.2019). 11 Pravica do (delne) oprostitve plačila storitev institucionalnega varstva ni prenosljiva oziroma podedljiva, tudi sicer pa se postopek s pravnimi nasledniki ni nadaljeval in jim zadevna odločba ni bila vročena (50. člen ZUP). 12 Podobno npr. sodbi Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 478/2016 z dne 4.1.2017 in opr. št. I U 1831/2014 z dne 16.6.2015. 13 Toženkine navedbe, da naj bi zadoščalo, da je bila omenjena odločba pravilno vročena njej in da ji ni nasprotovala, niso utemeljene. Iz določb 4. odstavka 100. člena ZSV, 3. in 5. odstavka 37. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/10 s spremembami, ZUPJS) ter 4. in 5. odstavka 29. člena omenjene Uredbe povsem jasno izhaja, da so stranke postopka odločanja o oprostitvi plačila storitev institucionalnega varstva upravičenec, morebitni zavezanci ter plačnik storitve (občina). Za stališče, da navedeno ne bi veljalo v primeru postopka po uradni dolžnosti (11. odstavek 30.a člena ZUPJS), ni opore v veljavni ureditvi tega področja. V primeru odločbe o upravičenčevi delni oprostitvi plačila storitev institucionalnega varstva in obveznosti občine v tej višini financirati te storitve gre za povezani in soodvisni odločitvi, zato ne more biti odločilno, da navedenih procesnih kršitev ni bilo v razmerju do tožene stranke. 14 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 1208/2015 z dne 9.12.2015 in V. Rijavec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 1. knjiga, str. 133. 15 Glede na vse predhodno pojasnjeno in siceršnje navedbe strank (tožena stranka ni trdila, da bi zoper to odločbo vložila pritožbo, sprožila upravni spor ali da bi bila obremenjena s procesnimi kršitvami) je navedena odločba gotovo postala dokončna in pravnomočna (podobno npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 771/2010 z dne 25.11.2010). 16 Institucionalno varstvo obsega vse oblike pomoči v zavodu, v drugi družini ali drugi organizirani obliki, s katerimi se upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo. 17 Smiselno sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 29/2019 z dne 23.7.2019. 18 Prav tam. 19 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 217/2017 z dne 13.12.2017.