25. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., na seji senata dne 12. oktobra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. I Ips 123/2004 z dne 12. 5. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 587/2002 z dne 14. 1. 2004 in s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. II K 246/2000 z dne 8. 4. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S sodbo Okrajnega sodišča je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Sodišče mu je izreko kazen dveh mesecev zapora in naložilo dolžnost plačila stroškov postopka. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Pritožbo, ki jo je zoper prvostopenjsko sodbo vložil pritožnikov zagovornik, je Višje sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija tudi sodbo in sklep, s katerima je Vrhovno sodišče zavrglo pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti, zagovornikovo zahtevo pa zavrnilo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z izpodbijanimi odločitvami in opisno povzema posamezne dele izpodbijanih sodb, s katerimi se ne strinja. Zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava ter kršitve 22., 23. in 25. člena Ustave. Pritožnik navaja, da je prvostopenjsko sodišče kršilo 22. in 23. člen Ustave s tem, da je v svoji sodbi navedlo trditev, da je na položnici kot prejemnik vpisan MELTAL B. B., d. n. o., pri čemer naj bi bilo sodišče tisto, ki je namerno spremenilo na položnici napisan METAL v MELTAL. Sodnik prvostopenjskega sodišča je po mnenju pritožnika odločal pristransko, saj naj bi navedbe priče, računovodkinje družbe MELTAL, sprejel kot točne in resnične namesto, da bi podvomil vanje. V utemeljitev zatrjevanih kršitev pritožnik še navede, da ni imel možnosti sodelovati v postopku izvedbe dokaza z izvedencem. Kršitev 22. in 23. člena Ustave pritožnik očita tudi Višjemu sodišču. Navaja, da sodnik poročevalec in senat nista prebrala položnice (priloga C3) in da ugotovitev sodišča o neobstoju pritožnikovih bratrancev v Trstu ni utemeljena. Višje sodišče naj bi kršilo tudi 25. člen Ustave, saj po navedbah pritožnika njegove pravočasne pritožbe ni obravnavalo. Izpodbijani odločitvi Vrhovnega sodišča pritožnik očita kršitev 22. člena Ustave. Meni, da je razlaga, ki jo je Vrhovno sodišče zavzelo v zvezi z veljavnostjo posla, glede katerega je bilo plačilo izvršeno s položnico, v nasprotju z dejanskim stanjem v pogodbenih razmerjih, da je napačna in zaradi nepoznavanja določb obligacijskega prava vsebinsko sama s seboj v nasprotju. Odločanje sodišča, ko slednje v kratkem časovnem obdobju sprejme dve popolnoma različni odločitvi, naj bi bilo po mnenju pritožnika samovoljno. Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi.

B.

3.Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Mariboru št. II K 246/2000.

4.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. To velja glede pritožnikovih navedb o tem, katera družba je kot prejemnik nakazila pravilno vpisana na položnici, da sodniki višjega sodišča položnic sploh niso prebrali, kot tudi glede ugotovitve sodišč o obstoju njegovih bratrancev v Trstu ter glede navedb, s katerimi izraža nestrinjanje z izpodbijanimi sodbami in opisuje svoje videnje zadeve. Pritožnik sicer zatrjuje, da je z izpodbijanimi sodbami prišlo do kršitev 22. in 23. člena Ustave, vendar z navedbami v ustavni pritožbi tega ne izkaže.

5.Tudi očitka, ki ju v zvezi s kršitvijo 22. člena Ustave pritožnik očita le Vrhovnemu sodišču, nista utemeljena oziroma izkazana. Oceno arbitrarnosti odločitve bi Ustavno sodišče izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne smeli priti v poštev. Tega pa sodbi Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je razumno obrazložilo, da za vprašanje lastnosti položnice kot listine ni pomembno, ali je bil pravni posel, zaradi katerega naj bi bilo nakazilo izvršeno, veljaven oziroma izpolnjen, ker se s položnico ne dokazuje veljavnost posla, temveč plačilo za določen namen. Tako se izkaže, da se pritožnik v bistvu ne strinja z dokazno oceno sodišča o obstoju lastnosti dokumenta kot listine. S tem pa glede na že navedeno ustavne pritožbe ne more utemeljiti.

6.Z vidika 22. člena Ustave bi bili lahko relevantni tudi očitki pritožnika, da je samovoljno takšno odločanje sodišča, ko slednje v kratkem časovnem obdobju sprejme dve popolnoma različni odločitvi. Pritožnik očitka, s katerim po vsebini zatrjuje odstop od ustaljene sodne prakse, ne izkaže. Očitek o odstopu od ustaljene sodne prakse je mogoče utemeljevati le z drugačnimi odločitvami sodišč višje ali vsaj enake stopnje, ne pa z odločitvami sodišč nižje stopnje (npr. s priloženo prvostopenjsko sodbo št. II P 742/2003 z dne 21. 10. 2003, izdano v pravdni zadevi). Pritožnik bi zato moral izkazati, da je Vrhovno sodišče, ki je na zadnji stopnji odločilo o zadevi, v enakih primerih odločalo drugače. Glede na navedeno za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre.

7.Očitek pritožnika, da je sodnik prvostopenjskega sodišča odločal pristransko, bi bil lahko relevanten z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave. Vendar za utemeljitev zatrjevane kršitve ne zadošča zgolj pritožnikovo pavšalno zatrjevanje in njegovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišč o točnosti in resničnosti navedb računovodkinje, ki je bila zaslišana kot priča.

8.Glede očitkov, da pritožnik ni imel možnosti sodelovati v postopku izvedbe dokaza po izvedencu in da je vložil pravočasno pritožbo, ki je Višje sodišče ni obravnavalo, je treba upoštevati, da se lahko po prvem odstavku 51. člena ZUstS ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpana (tj. vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Iz zahteve za varstvo zakonitosti z dne 9. 3. 2004, ki jo je vložil pritožnikov zagovornik, je razvidno, da slednji očitka kršitve, da Višje sodišče ni obravnavalo pravočasne pritožnikove pritožbe[1], v sodnem postopku ni uveljavljal, kar pomeni, da materialno ni izčrpal pravnih sredstev. Prav tako ni razvidno ne iz pritožbe z dne 9. 5. 2002, ki jo je zoper prvostopenjsko sodbo vložil pritožnikov zagovornik, ne iz že navedene zahteve za varstvo zakonitosti, da bi bil očitek o nemožnosti sodelovanja v postopku izvedbe dokaza uveljavljan v sodnem postopku. Zato teh kršitev pritožnik ne more uveljavljati v postopku z ustavno pritožbo.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega dostavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer

[1]Niti iz popisa spisa niti iz listin v spisu Okrajnega sodišča v Mariboru št. II K 246/2000 ni razvidno, da bi pritožnik tudi sam vložil pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo.