Jedro

ZDSS-1 v 5. odstavku 41. člena določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Dejstvo, da je tožnik naknadno v skladu s 300. členom ZFPPIPP v povezavi s 313. členom vložil tožbo za ugotovitev obstoja terjatve oziroma predlagal nadaljevanje že začetega pravdnega postopka, na naravo spora ne vpliva, saj je sodišče še naprej obravnavalo zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku. Denarni zahtevki, katerih ugotovitev obstoja je tožnik zahteval, pa so posledice nastopa objektivnega dejstva začetka stečajnega postopka nad toženo stranko. Glede na to, da tožnikov tožbeni zahtevek ni bil utemeljen, pravdni stranki sami krijeta svoje stroške postopka (5. odstavek 41. člena ZDSS-1).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, ki glasi:

I. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožene stranke v stečaju, nezakonita in se razveljavi ter da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova pripadajočih plač za čas od 22. 2. 2009 do 8. 3. 2011 v mesečni bruto višini kot izhaja iz 2. točke izreka sodbe. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnika, da se ugotovi, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova regresa za letni dopust za leto 2009 v bruto višini 710,00 EUR iz naslova davka in zakonskih zamudnih obresti od neto zneska 596,40 EUR od 1. 7. 2009 dalje do stečaja; za leto 2010 v bruto višini 750.000,00 EUR iz naslova davka in zakonskih zamudnih obresti od neto zneska 630,00 EUR od 1. 7. 2010 dalje do stečaja ter da se ugotovi, da obstoji prednostna terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi stečaja v višini 568,45 EUR. Sodišče je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka zaključiti, da je bil tožnik neenakopravno obravnavan glede ostalih delavcev tožene stranke, saj mu nikoli ni bila predstavljena možnost, da obnovi svoj certifikat za varilca, zaradi česar tudi ni kandidiral za obnovo certifikata. Ker je priča A.A. izpovedala, da je bilo mogoče dela zaposlenih in najetih delavcev primerjati in delavce med seboj razporejati na različna dela znotraj delovnega mesta varilec, bi sodišče lahko zaključilo zgolj nasprotno, da bi torej tožnik lahko opravljal delo, ki so ga opravljali najeti varilci. Tožena stranka bi morala zaradi zmanjšanja potreb po delavcih varilcih pogodbe z zunanjimi partnerji odpovedati oziroma jih prilagoditi potrebam delovnega procesa. V kolikor bi tožniku bil omogočen enakopraven dostop do obnove znanj in pridobitve certifikata bi tožnik ohranil zaposlitev. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi.

Zoper odločitev o stroških postopka pa se pritožuje tožena stranka in navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o stroških postopka, na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih in bi moralo sodišče stroške odmeriti glede na določbe ZFPPIPP. Tožnik je namreč skladno z določbami ZFPPIPP moral vložiti tožbo za ugotovitev obstoja terjatve oziroma predlagati nadaljevanje že začetega pravdnega postopka (300. člen ZFPPIPP). V 313. členu ZFPPIPP je izrecno določeno, da se pravila pravdnega postopka (ZPP) smiselno uporabljajo tudi za vse druge sodne postopke, če se v skladu z zakonom o obstoju terjatve odloča v drugem ali v nepravdnem postopku. Glede na izrecno določbo ZFPPIPP, pri odločitvi o stroških v delovnem sporu ni dovoljeno uporabiti določb ZDSS. Tožnik bi moral stroške postopka plačati po načelu uspeha, skladno z določbo 154. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi in spremeni izrek o stroških postopka tako, da tožniku naloži v plačilo stroške postopka. Priglaša plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v povezavi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba tožene stranke je neutemeljena, saj je potrebno predmetni spor obravnavati kot spor zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne glede na to, da je moral kasneje tožnik skladno z določbami ZFPPIPP vložiti tožbo za ugotovitev obstoja terjatve oziroma predlagati nadaljevanje že začetega pravdnega postopka. ZDSS-1 v 5. odstavku 41. člena določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Dejstvo, da je tožnik naknadno v skladu s 300. členom ZFPPIPP v povezavi s 313. členom vložil tožbo za ugotovitev obstoja terjatve oziroma predlagal nadaljevanje že začetega pravdnega postopka, na naravo spora ne vpliva, saj je sodišče še naprej obravnavalo zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku. Denarni zahtevki, katerih ugotovitev obstoja je tožnik zahteval, pa so posledice nastopa objektivnega dejstva začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

Neutemeljena pa je tudi pritožba tožnika, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in da bi moralo na podlagi ponovljenega postopka zaključiti, da je bil tožnik neenakopravno obravnavan z ostalimi delavci tožene stranke, saj mu nikoli ni bila predstavljena možnost, da obnovi svoj certifikat za varilca, zaradi česar tudi ni kandidiral za obnovo certifikata. Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljive izpovedi priče B.B. in izpovedi tožnika zaključilo, da je imel tožnik le spričevalo ADK iz leta 1999, ki ga je pridobil po trimesečnem tečaju internega značaja in da je tožnik vedel, da se morajo certifikati obnavljati, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik kot varilec zahtevnega dela na projektu A. ne bi mogel opravljati. Kot je tožnik izpovedal na obravnavi dne 10. 1. 2013 in kar je povzelo tudi sodišče prve stopnje, je tožnik bil seznanjen, da drugi varilci pri toženi stranki podaljšujejo svoje certifikate, samo dejstvo, da mu tožena stranka ni posebej ponudila, da se lahko prijavi za tako podaljšanje certifikata pa ne predstavlja neenakega obravnavanja tožnika z ostalimi delavci, ki so takšen certifikat pridobili. Tožnik ni dokazal, da mu tožena stranka ni omogočila opravljati testa za pridobitev certifikata. Prav tako z ničemer ni dokazal, da ga je tožena stranka pri pridobitvi certifikata neenakopravno obravnavala.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.