Jedro

Nesklepčna je tista tožba, pri kateri iz dejstev, ki jih zatrjuje tožnik, ne izhaja tista pravna posledica, ki jo uveljavlja v tožbenem zahtevku oziroma pri kateri iz zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Dokazovanje zatrjevanih dejstev je v taki situaciji nesmiselno, saj ne more pripeljati do ugoditve tožbenemu zahtevku. Revizijsko uveljavljana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z izostalim dokaznim sklepom torej ni utemeljena.

Tožnik v novi pravdi ne more zahtevati nazaj zneska, ki ga je moral plačati sedanji toženki na podlagi sodbe iz prejšnje pravde, zlasti pa ga ne more opredeliti kot pravno priznano škodo. Tožba s tako dejansko podlago je nesklepčna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, ker vtoževani znesek, ki ga je tožnik pred tem plačal na podlagi pravnomočne sodbe sedanji toženki, ne more predstavljati škode. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, k razlogom sodišča prve stopnje pa je dodalo tudi, da gre za nesklepčno tožbo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremembo obeh sodb in ugoditev tožbenemu zahtevku. Vztraja pri pritožbenem očitku procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ( Ur. l. RS, št. 26/99, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti glede na dan uveljavitve novega zakona in dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje), ker mu ni bil vročen odgovor na tožbo kljub drugačnemu zapisu na sodni pošiljki, da vsebuje vabilo in odgovor na tožbo. To opozorilo je sodišče druge stopnje ignoriralo. Zato je nesprejemljivo njegovo stališče, da naj bi bil tožnikov pooblaščenec seznanjen s stališči toženke. Če je šlo za nesklepčno tožbo, bi moralo sodišče prve stopnje tožnika po 108. členu ZPP pozvati, da odpravi nejasnosti. Ker tega ni storilo, gre tudi iz tega razloga za očitano procesno kršitev, pa tudi za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako procesno kršitev tožnik očita sodbi prve stopnje, ker nima dokaznega sklepa, torej tudi ne razlogov in je zato ni mogoče preizkusiti. Poleg tega ni navedeno materialno pravo, kar predstavlja enako procesno kršitev, pa tudi razlogov ni, na čem temelji odločitev o pravdnih stroških, saj v obravnavanem primeru stroški gotovo niso bili priglašeni do konca glavne obravnave.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v tej pravdni zadevi niti v postopku na prvi niti na drugi stopnji ni prišlo do revizijsko uveljavljanih procesnih kršitev. Za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče druge stopnje je tožnikov očitek te procesne kršitve zavrnilo, ker tožnik ni dokazal neresničnosti vsebine povratnice. Revizijsko sodišče k tem razlogom dodaja, da tudi sicer očitana procesna kršitev ni utemeljena, saj je tožnik sam v vlogi z dne 09.11.1999 pojasnil, da je "pridobil sporočilo o vsebini odgovora na tožbo pri pooblaščencu tožene stranke". Zatrjevana nevročitev odgovora na tožbo zato ni povzročila, da bi bila tožniku vzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

Uporaba 108. člena ZPP pride v poštev v primeru formalnih pomanjkljivosti tožbe, nesklepčnost tožbe pa je vsebinska pomanjkljivost. Tudi sicer bi tožnik to zatrjevano relativno procesno kršitev v postopku pred sodiščem prve stopnje lahko uveljavljal v reviziji samo, če bi jo pred tem uveljavljal že v pritožbi, pa je ni (prvi odstavek 370. člena ZPP). Ker je ni, sodišču druge stopnje ne more očitati, da v njegovi sodbi o tem ni nobenih razlogov.

Nesklepčna je tista tožba, pri kateri iz dejstev, ki jih zatrjuje tožnik, ne izhaja tista pravna posledica, ki jo uveljavlja v tožbenem zahtevku oziroma pri kateri iz zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Dokazovanje zatrjevanih dejstev je v taki situaciji nesmiselno, saj ne more pripeljati do ugoditve tožbenemu zahtevku. Revizijsko uveljavljana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z izostalim dokaznim sklepom torej ni utemeljena.

Nenavedba materialnopravnega predpisa ne pomeni, da sodišče ni uporabilo materialnega prava. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje poudarilo, da tožnik uveljavlja odškodnino, navedlo je tudi štiri osnovne elemente civilnega delikta in poudarilo, da na podlagi prejšnje sodbe plačani znesek ni škoda. Če pri tem ni izrecno citiralo tudi kvalificiranemu pooblaščencu tožnika dobro poznano zakonsko določbo prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ni storilo očitane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sklep o pravdnih stroških, vsebovan v sodbi, ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan v smislu prvega odstavka 384. člena ZPP. Zato revizija proti takemu sklepu ni dovoljena. Kljub temu revizijsko sodišče tožniku pojasnjuje, da je toženka svoje pravdne stroške priglasila v vlogi z dne 08.11.1999 na redni št. 12 spisa, torej pravočasno, kot je tožniku odgovorilo že sodišče druge stopnje.

Povedano je že bilo, da nesklepčnost tožbe pomeni vsebinsko napako tožbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo, ko je tožnika na naroku pozvalo, naj dopolni dejansko podlago tožbe s pravno pomembnimi okoliščinami. Na ta poziv je tožnik reagiral tako, da je sodišču predložil svojo že pripravljeno vlogo z dne 09.11.1999, ki pa tudi ni zadostovala za sklepčnost. Na ponoven poziv sodišča na istem naroku pa je tožnik pojasnil, da je v prejšnji pravdi toženka kot takratna tožnica zahtevala izpolnitev dogovora, v katerem se je obvezal plačati sedaj vtoževani znesek. Na podlagi te izjave in tudi prejšnjih navedb v tožbi in pripravljalnem spisu je sodišče ugotovilo, da gre za isti znesek, ki ga je tožnik kasneje plačal v izvršilnem postopku. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da tožnik v novi pravdi ne more zahtevati nazaj zneska, ki ga je moral plačati sedanji toženki na podlagi sodbe iz prejšnje pravde, zlasti pa ga ne more opredeliti kot pravno priznano škodo. Revizijsko sodišče pritrjuje tudi razlogom sodišča druge stopnje, da je tožba s tako dejansko podlago nesklepčna. Zato je bila odločitev obeh sodišč materialnopravno pravilna.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo.