Jedro

Splošna vprašanja, na katere dajeta odgovor že ZGO-1 ter prostorski akt za dovoljenost revizije ne zadoščajo.

V postopku revizije se ne presojajo kršitve pravil upravnega postopka, temveč zgolj kršitve materialnega prava in pravil ZUS-1. Zato na podlagi vprašanja pravilnosti upravnega postopka, kar ni predmet revizijske presoje, revizije ni mogoče dovoliti.

Če v izpodbijani sodbi stališča, na katerih revidenta gradita vprašanji, niso zapisani, taka vprašanja niso vsebinski vprašanji te zadeve in zato z njimi ni mogoče doseči vsebinske obravnave te revizije.

Ker revidenta nista opravila primerjave pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami, s katerimi utemeljujeta odstop oziroma neenotnost, in zatrjevano odstopanje oziroma neenotnost nista konkretno utemeljila, tudi tega pogoja za dovoljenost revizije nista izkazala.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo (gradbeno dovoljenje) Upravne enote Ljubljana, št. 351-1209/2013-34 z dne 23. 12. 2014, s katero je bila investitorju R. (stranka z interesom), dovoljena gradnja objekta s pripadajočo zunanjo, prometno in komunalno ureditvijo, vse na Komenskega ulici 5 v Ljubljani, na tam navedenih zemljiščih, pod tam navedenimi pogoji. Pritožbo tožnikov zoper prvostopenjski akt je tožena stranka, kot pritožbeni organ zavrnila z odločbo, št. 35108-33/2015-2-06411121 z dne 2. 3. 2015. 2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje tožnika (v nadaljevanju revidenta) vlagata revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujeta s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavljata revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Predlagata, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevata plačilo stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Stranka, ki vloži izredno pravno sredstvo, mora izkazati, da so za njeno vsebinsko obravnavo izpolnjene procesne predpostavke, konkretno njena dovoljenost. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidenta uveljavljata dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja in odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1)(1). Navajata osem vprašanj. S sklicevanjem na dve odločbi Vrhovnega sodišča (sklep I Up 1377/2002 in sodbo II Ips 194/2012) in odločbo Višjega sodišča (sklep II Cp 827/2015) uveljavljata odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma neenotno sodno prakso sodišč prve stopnje.

6. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije in kako mora biti izkazan odstop od sodne prakse, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014, X Ips 360/2013 z dne 9. 7. 2015 in X Ips 86/2015 z dne 4. 11. 2015). Revidenta teh zahtev nista izpolnila.

7. Odgovor na njuna tri vprašanja, ali so zabojniki za odpadke gradnja in zanje veljajo določbe prostorskega akta o odmiku, oziroma ali se odmik nameravane gradnje presoja le za objekt (stavbo) in ne tudi za zabojnike, ki so del zunanje ureditve, in ali je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da za zbirna mesta odpadkov niso predpisani odmiki od posestne meje, je glede na jasno definicijo pojmov „gradnja“ in „objekt“, kot jo določa prvi odstavek 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v točkah 7., 1. in 1.1.5., odvisen od dejanskih okoliščin konkretne zadeve in vsebine konkretnega prostorskega akta. Revidenta konkretnih okoliščin v vprašanja nista vključila. V reviziji pa tudi ne navajata, da naj bi v tej zadevi relevanten prostorski akt za zabojnike oziroma zbirališče odpadkov (kar po ugotovitvah upravnih organov ni objekt v smislu ZGO-1), določal odmik od posestnih mej. Zato so ta vprašanja le splošna vprašanja, na katere dajeta odgovor že ZGO-1 ter prostorski akt. Taka vprašanja pa za dovoljenost revizije ne zadoščajo.

8. Za dovoljenost revizije tudi ne zadoščata vprašanji o trditvenem in dokaznem bremenu stranskega udeleženca, in sicer: ali in v kakšnem obsegu mora konkretizirati trditveno podlago za nasprotovanje nameravani gradnji, da jo je mogoče upoštevati kot zadostno za dovolitev predložitve predlaganega dokaza in ali sklicevanje na imisije ne predstavlja dvom v primernost predvidenega načina zbiranja odpadkov? Obe vprašanji izhajata iz nestrinjanja s stališčem sodišča prve stopnje, da posplošeno sklicevanje na neustreznost deponije odpadkov in pavšalno navajanje, da gre za prekomerne imisije, ne zadošča niti za izvedbo dokaza z izvedencem niti za dvom, da način zbiranja odpadkov, ki je skladen s pogoji prostorskega akta, posega v pravice ali pravne koristi stranskih udeležencev. Zastavljeni pa sta tako, da odgovora, ki bi pripomogel k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava niti ne omogočata.

9. Revizije tudi ni mogoče dovoliti na podlagi vprašanja dolžine roka za pripravo na ustno obravnavo, saj gre za vprašanje pravilnosti vodenja upravnega postopka, kar pa ni revizijski razlog v smislu 85. člena ZUS-1(2). V postopku revizije se namreč ne presojajo kršitve pravil upravnega postopka, temveč zgolj kršitve materialnega prava in pravil ZUS-1. Zato na podlagi tega vprašanja pravilnosti upravnega postopka, kar ni predmet revizijske presoje, revizije ni mogoče dovoliti.(3)

10. Ostali dve vprašanji pa revidenta gradita na trditvah, ki niso del izpodbijane sodbe. Navajata namreč, da naj bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da ima načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka prednost pred pravico stranke do izjave in da že ugotovitev upravnega organa, da je način zbiranja odpadkov skladen s predpisi, potrjuje presojo, da vpliv gradnje ne bo prekomeren. V zvezi s tem nato zastavljata vprašanje dokazne ocene(4) ter vprašanje prednosti načela ekonomičnosti in hitrosti postopka pred pravico stranke do izjave. Ker v izpodbijani sodbi stališči, na katerih revidenta gradita vprašanji, nista navedeni, njuni vprašanji nista vsebinski vprašanji te zadeve in zato z njima ni mogoče doseči vsebinske obravnave te revizije.

11. Glede uveljavljanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma neenotne sodne prakse pa jima je treba najprej pojasniti, da v tem delu trditvenega bremena nista izpolnila. Nista opravila primerjave pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami, s katerimi utemeljujeta odstop oziroma neenotnost, in zatrjevano odstopanje oziroma neenotnost nista konkretno utemeljila. Sklicevala sta se le na odločbi Vrhovnega sodišča in odločbo Višjega sodišča in nato iz teh odločb nekritično povzela izseke obrazložitev ter na tej podlagi uveljavljala odstop oziroma neenotnost sodne prakse. Že iz tega razloga uveljavljani odstop oziroma neenotnost nista izkazana. Vrhovno sodišče pa dodaja, da je sklicevanje na sklep Višjega sodišča v zvezi z dolžino roka za pripravo izvedeniškega mnenja v tej zadevi brezpredmetno (9. točka te obrazložitve) in da se sklep Vrhovnega sodišča I Up 1377/2002 nanaša na drugačno dejansko in pravno podlago (gradnja objekta, to je nadstrešnice, kjer se nahajajo kontejnerji kot zbirno mesto odpadkov), prav tako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 194/2012 (odškodnina zaradi prepovednih imisij). Poleg tega revidenta to sodbo razumeta popolnoma napačno, saj v njej ni zapisano stališče, da pravnomočno gradbeno dovoljenje izključuje možnost uveljavljanja prekomernih imisij v civilnem postopku.

12. Glede na obrazloženo pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

K II. točki izreka:

13. Revidenta z revizijo nista uspela, zato sama trpita svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

(2) Tako VS že v sodbi X Ips 1233/2004 z dne 24. 5. 2007 in nadaljnji sodni praksi.

(3) O tem VS npr. v sklepu X Ips 358/2014 z dne 23. 3. 2016. (4) Vprašanje se glasi.“Ali je pravilno stališče sodišča, da ugotovitev upravnega organa v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, da je način zbiranja komunalnih odpadkov predviden v projektni dokumentaciji za izdajo gradbenega dovoljenja skladen z določbami občinskega prostorskega akta, ki ureja zbiranje in ravnanje z odpadki, obsega tudi presojo vprašanja ali vpliv gradnje ne bo prekomeren, ne glede na izjave strank z interesom, ki jim ni bila dana možnost da svoje izjave v postopku tudi dokažejo.“