Jedro

Pravilno je stališče tožene stranke, da je bilo zaupanje med prizadeto stranko in tožnikom porušeno zaradi tožnikovega samovoljnega umika soglasja za mediacijo, saj je jasno, da v takem primeru postavljeni odvetnik ne more v redu opravljati svoje dolžnosti. S tem pa je bila podana podlaga za razrešitev postavljene odvetnice po desetem odstavku 30. člena ZBPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka razrešila odvetnico A. A., ki je bila določena za izvajanje dodeljene brezplačne pravne (BPP) pomoči z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1131/2019 z dne 17. 9. 2019 (I. točka izreka). Ugotovila je, da je bila tožniku neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč po odločbi Bpp 1131/2019 z dne 15. 7. 2019 (II. točka izreka). Odločila je še, da bo o višini neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči odločeno s posebno odločbo (III. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je bila tožniku z odločbo Bpp 1131/2019 z dne 15. 7. 2019 dodeljena redna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v pravdnem postopku zaradi motenja posesti in v s tem povezanem postopku mediacije. Za njeno izvajanje je bil na podlagi prvega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) določen odvetnik B. B., ki pa je bil z odločbo z dne 17. 9. 2019 na podlagi desetega odstavka istega člena razrešen iz razlogov na strani tožnika (izbral si je drugega odvetnika), namesto njega pa postavljena odvetnica A. A. 3. Dne 17. 3. 2021 je navedena odvetnica predlagala svojo razrešitev, ker je tožnik 16. 3. 2021 brez njene vednosti umaknil soglasje za mediacijo v mediacijskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani VIII M 49/2021, ki se nanaša na pravdni postopek zaradi vznemirjanja lastninske pravice pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki v zadevi P 11/2020. Iz odvetničinega predloga je še razvidno, da so tožnikova pričakovanja v tem postopku nerealna, saj bi rad dosegel nekaj, kar ni v zvezi s tožbenim zahtevkom.

4. V okviru pravice do izjave v zvezi z omenjenim predlogom za razrešitev je tožnik v navedel, da ga je v postopku na podlagi odvetničinega pooblastila zastopal odvetnik C. C. Tožnik je menil, da je sodelovanje v postopku medacije prostovoljno, zaradi česar ima pravico, da odstopi od mediacije brez soglasja odvetnice ali odvetnika C. C., ki ga je tudi obvestil o nameravanem umiku soglasja za mediacijo. Iz tožnikovega pojasnila je še razvidno, da je elektronsko pošto, s katero je sodišče obvestil o umiku soglasja za mediacijo, poslal v vednost navedenemu odvetniku, s katerim je dne 11. 3. 2021 sicer neuspešno poskusil priti v stik. V nadaljevanju se je tožnik skliceval še na nekatera odvetničina ravnanja, ki naj ne bi bila v skladu z Zakonom o odvetništvu.

5. Tožena stranka je presodila, da v obravnavani zadevi niso pomembne tožnikove navedbe glede kršitve opravljanja odvetniške dolžnosti v zvezi z izvajanjem BPP, saj bi jih moral pristojnemu organu za BPP sporočiti takoj in ne šele, ko je odvetnica predlagala svojo razrešitev. Zato je sprejela stališče, da ni možna razrešitev navedene odvetnice po devetem odstavku 30. člena ZBPP.

6. Po oceni tožene stranke pa so v obravnavani zadevi podani razlogi po desetem odstavku 30. člena ZBPP. Izhajala je namreč iz stališča, da je bil tožniku zaradi njegovega slabega premoženjskega stanja dodeljen odvetnik v breme javnih sredstev, zaradi česar je tožnik dolžan z odvetnikom sodelovati tako, da mu lahko pomaga po najboljši meri. Zato je menila, da upravičenec do BPP ne more po lastni presoji in volji ter mimo presoje odvetnika opravljati procesnih dejanj, torej umakniti soglasja za mediacijo, ne glede na to, da je odvetnika o tem obvestil. Presodila je, da je ob takem stanju stvari treba šteti, da odvetnik ne more v redu opravljati svoje dolžnosti iz razlogov na strani upravičenca. Poleg tega je ob sklicevanju na četrti odstavek 28. člena ZBPP sprejela stališče, da upravičenec do BPP mora dati soglasje za mediacijo, če ga je dala tudi nasprotna stranka in je dolžan sodelovati v tovrstnem postopku, sicer mu preneha pravica do BPP ter se šteje, da gre za neupravičeno prejeto BPP, če so stroški že nastali. O tem pa je bil tožnik poučen z odločbo o dodelitvi BPP.

7. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da se je za umik soglasja za mediacijo odločil po posvetu z odvetnikom C. C., s katerim naj bi po prvem mediacijskem srečanju soglasno ugotovila, da nadaljnji mediacijski postopek ni smiseln zaradi prevelikih razlik v stališčih med tožnikom in toženo stranko (D. D.) v navedenem pravdnem postopku. Umik soglasja za mediacijo naj bi tožnik ustno naročil navedenemu odvetniku, s tem v zvezi pa naj bi mu 12. 3. 2021 poslal elektronsko sporočilo. Navaja, da mu ne postavljena odvetnica ne navedeni odvetnik nista pojasnila, da ne sme umakniti soglasja, kar kaže na to, da se s tožnikovimi razlogi strinjata.

8. Iz tožbenih navedb je še razvidno, da odvetnik C. C. kljub dogovoru ni umaknil soglasja in ni odgovoril ne na elektronski sporočili z dne 12. 3. 2021 in 13. 3. 2021 ne na tožnikove telefonske klice. Zato naj bi tožnik izključno zaradi odvetnikove neodzivnosti in strahu, da se navedeni pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki ne bo začel kmalu, 16. 3. 2021 sam umaknil soglasje za mediacijo in o tem po elektronski pošti obvestil odvetnika C. C. Glede na navedeno meni, da soglasja ni umaknil samovoljno in brez privolitve postavljene odvetnice. Poleg tega ob sklicevanju na četrti odstavek 28. člena ZBPP trdi, da mediacija po prvem mediacijskem srečanju ni bila več primerna. O tem naj bi se prepričal tudi odvetnik C. C., ki naj bi se strinjal s tožnikovo odločitvijo, da je treba spor reševati na sodišču, zaradi česar naj bi bilo treba čim hitreje umakniti soglasje za mediacijo. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in priglaša stroške.

9. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da iz elektronskega sporočila z dne 12. 3. 2021 ne izhaja dogovor z odvetnikom glede umika soglasja za mediacijo. Ob sklicevanju na podatke spisa trdi, da je tožnik 16. 3. 2021 na Okrožno sodišče v Ljubljani in v vednost odvetniku poslal elektronsko sporočilo, da umika soglasje za mediacijo. Ker je postavljena odvetnica 17. 3. 2021 predlagala svojo razrešitev, tožena stranka sklepa, da umik soglasja ni bil podan s strinjanjem odvetnice ali njenega substituta. Poleg tega je iz odvetničinih navedb izrecno razvidno, da je tožnik brez njene vednosti prekinil mediacijski postopek in da svojo razrešitev predlaga ne le zaradi samovoljnega umika, ampak tudi iz drugih razlogov (zaradi tožnikove zahteve po razširitvi tožbe in njegovih nerealnih pričakovanj v postopku).

10. Iz nadaljnjih navedb tožene stranke je razvidno, da tožnik do izdaje izpodbijane odločbe ni trdil, da je bilo soglasje za mediacijo umaknjeno s strinjanjem postavljene odvetnice ali njenega substituta. Tožnik je namreč v odgovoru na poziv organa za BPP navedel le, da je umik soglasja njegova pravica, če mediacija ne bi bila v skladu z njegovimi interesi.

11. Prizadeta stranka odvetnica A. A. je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnik samovoljno umaknil soglasje, brez posveta ali soglasja s postavljeno odvetnico in njenim substitutom. Navaja, da je za umik soglasja za mediacijo izvedela šele 17. 3. 2021, ko je prejela elektronsko sporočilo mediacijske pisarne Okrožnega sodišča v Ljubljani. Pojasnjuje, da je bil navedeni mediacijski postopek namenjen mirni rešitvi spora med tožnikom in njegovim sosedom tudi glede vprašanj, ki niso neposredno povezana s pravdnim postopkom. Trdi, da so se zaradi množice odprtih vprašanj pravdni stranki in njuna pooblaščenca dogovorili za izvedbo (vsaj še enega) mediacijskega srečanja 30. 3. 2021, s tem v zvezi pa se sklicuje na tožnikovi elektronski sporočili odvetniku C. C. z dne 12. 3. 2021 in 13. 3. 2021. Ne strinja se s tožnikovo navedbo, da je bilo že na mediacijskem srečanju očitno, da nadaljnji postopek mirnega reševanja spora ni smiseln. Poudarja, da je bil umik soglasja za mediacijo odvetniku C. C. poslan le v vednost, predhodno pa o tem ni bil obveščen. Poleg tega tožnik odvetnika ni prosil, naj poda urgenco na Okrajno sodišče na Vrhniki.

12. Glede na navedeno prizadeta stranka pojasnjuje, da se ne ona ne njen substitut s tožnikom nikoli nista pogovarjala o posledicah umika soglasja za mediacijo, saj o tem dejanju ni bilo govora. Odvetnik je tožniku po končanem mediacijskem srečanju zgolj naročil, kaj naj pripravi za naslednje srečanje in kakšen je načrt za nadaljnje mirno reševanje spora. Kasneje je bil v telefonskem razgovoru s tožnikom seznanjen z njegovimi razlogi za umik soglasja. Predlagala je zavrnitev tožbe in priglasila stroške.

13. Tožnik se z navedbami v pripravljalni vlogi z dne 26. 5. 2021 v bistvenem ne strinja z odvetničinim delom in ponavlja tožbene navedbe v zvezi z umikom soglasja za mediacijo.

14. Dne 16. 8. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, priloge sodnega spisa (Ai, A2 ter B1 in B2), na naroku prejet izpisek elektronske pošte, ki ga je predložila prizadeta stranka, ter zaslišalo tožnika, prizadeto stranko in pričo C. C. **K I. točki izreka:**

15. Tožba ni utemeljena.

16. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

17. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke temelji na desetem odstavku 30. člena ZBPP, iz katerega je razvidno, da lahko postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. V obravnavani zadevi je torej pravno odločilno, ali je s tožnikovim umikom soglasja za mediacijo nastopilo stanje porušenega medsebojnega zaupanja med tožnikom kot upravičencem do BPP in prizadeto stranko kot njeno izvajalko.

18. S tem v zvezi je iz zahteve prizadete stranke za svojo razrešitev razvidno, da je tožnik brez njene vednosti "prekinil mediacijski postopek dne 16. 3. 2021" in da prizadeta stranka na "tak način ne more delati". Iz odgovora tožnika na poziv organa za BPP z dne 19. 3. 2021, naj se o tem izreče, pa izhaja, da je nadaljevanje mediacije prostovoljno, da za odstop od mediacije ne potrebuje nikogaršnjega soglasja in da je substitutu prizadete stranke (odvetnik ...) poslal v vednost elektronsko pošto, s katero je mediacijsko pisarno Okrožnega sodišča v Ljubljani obvestil o umiku soglasja za mediacijo v zadevi VIII M 49/2021. 19. Ob upoštevanju zgornjih navedb je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je tožnik soglasje za mediacijo umaknil brez vednosti prizadete stranke. Drugačno dejansko stanje, na katero opira svojo tožbo, pa bi moral tožnik natančno, po resnici in določno navesti že v postopku pred organom za BPP. Na tak način bi po presoji sodišča že v upravnem postopku moral pojasniti, zakaj meni, da soglasja ni umaknil le po lastni presoji, torej samovoljno. Že v okviru postopka pred toženo stranko in ne šele v tožbi bi torej moral določno trditi, "da se je za umik soglasja za mediacijo odločil po posvetu z odvetnikom C. C., s katerim naj bi po prvem mediacijskem srečanju soglasno ugotovila, da nadaljnji mediacijski postopek ni smiseln zaradi prevelikih razlik v stališčih med tožnikom in toženo stranko (D. D.) v navedenem pravdnem postopku".

20. Skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 pa stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Zato omenjene tožnikove tožbene navedbe, s katerimi nasprotuje ugotovljenem dejanskem stanju, predstavljajo nedovoljeno tožbeno novoto, ki je sodišče pri odločanju ne more upoštevati. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku za izdajo izpodbijanega akta (52. člen ZUS-1), česar tožnik v tožbi niti ne zatrjuje. Razloge, ki jih šele sedaj navaja v tožbi, bi torej moral navesti v odgovoru na poziv, ki ga je organu za BPP poslal 26. 3. 2021, da bi tožena stranka na tej podlagi lahko presodila, ali so podani pogoji za razrešitev postavljene odvetnice skladno z desetim odstavkom 30. člena ZBPP.

21. Ob upoštevanju navedenega je po presoji sodišča pravilno stališče tožene stranke, da je bilo zaupanje med prizadeto stranko in tožnikom porušeno zaradi tožnikovega samovoljnega umika soglasja za mediacijo, saj je jasno, da v takem primeru postavljeni odvetnik ne more v redu opravljati svoje dolžnosti. S tem pa je bila tudi po presoji sodišča podana podlaga za razrešitev postavljene odvetnice po desetem odstavku 30. člena ZBPP.

22. Ne glede na navedeno pa, če se upošteva tožnikovo trditveno in dokazno gradivo v postopku v upravnem sporu, po presoji sodišča dogovor s postavljeno odvetnico ali njenim substitutom, ki bi se nanašal na umik soglasja za mediacijo, ni razviden ne iz tožnikovega elektronskega sporočila z dne 12. 3. 2021 (prva listina v prilogi A2 sodnega spisa) ne iz njegove izpovedbe na naroku za glavno obravnavo. Celo nasprotno, tožnik je izpovedal, da s substitutom prizadete stranke po mediacijskem srečanju ni govoril o umiku soglasja. Šele naslednji dan mu je po telefonu rekel, naj umakne soglasje za mediacijo. Ker tega očitno ni storil, je tožnik v petek poklical mediatorko, ali lahko sam umakne soglasje za mediacijo, saj se mu je zdela nesmiselna. Tako tožnikovo ravnanje pa po presoji sodišča nedvomno kaže na neobstoj navedenega dogovora med njim in postavljeno odvetnico ter njenim substitutom. Poleg tega je iz izpovedbe priče C. C., v zvezi s katero sodišče ni našlo razlogov, da ji ne bi verjelo, jasno razvidno, da tožniku ni svetoval, naj umakne soglasje, saj je bilo v pripravi naslednje mediacijsko srečanje, in da je bil enostranski umik soglasja zanj presenečenje.

23. Poudariti je še treba, da je Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 12/2021 že presodilo, da je postopek mediacije tesno povezan z zadevo, za katero je prosilcu odobrena brezplačna pravna pomoč in če na ta postopek pristane nasprotna stranka, sodelovanja v njem prosilec za brezplačno pravno pomoč ne more odkloniti.1 Tako stališče pa po presoji sodišča nedvomno potrjuje izpovedbo priče C. C., da tožniku ni svetoval umika soglasja.

24. Glede na navedeno, ko tožnik niti v upravnem sporu ni dokazal, da je soglasje za mediacijo umaknil zaradi zatrjevanega dogovora, je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče E. E. To dokazno sredstvo, s katerim prizadeta stranka dokazuje, da je bilo predvideno nadaljevanje mediacijskega postopka, namreč ob upoštevanju navedenega procesnega dejanskega stanja ni pomembno za odločitev.

25. Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka:**

26. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, iz katerega je razvidno, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Sodba Vrhovnega sodišča X Ips 12/2021 z dne 13. 4. 2021 (10. točka obrazložitve).