Jedro

Dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari in ne odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti. V primeru, ko je bil posredni posestnik nedobroveren in ta okoliščina neposrednemu posestniku ni bila znana ali ni mogla biti znana, neposredni posestnik odgovarja kot dobroverni lastniški posestnik. Glede na navedeno tudi za toženo stranko v tej pravdi ne more biti dvoma, da odgovarja kot dobroverni lastniški posestnik (pa tudi če bi bil MJU nedobroverno, to odločitve v tej pravdi ne bi spremenilo). Tožeča stranka je v času pred prejemom obvestila tožeče dne 19. 3. 2018 utemeljeno verjela, da je posredni posestnik (tj. MJU) dobroverni (lastniški) posestnik. Vse ugotovljene okoliščine obravnavane zadeve (MJU ji je izročil ključe spornega prostora in ji na ta način omogočil vstop, kasneje je v stečajnem postopku nad tožečo stranko prijavil izločitveno pravico na sporni nepremičnini ipd.) namreč kažejo, da je to tudi res bil, in da tožena stranka za drugačen sklep ni imela nobenega utemeljenega razloga. Kot vzdrževalec stavbe oziroma tisti, ki se ukvarja s hišniškimi opravili - po njenem pravilnem materialnopravnem stališču - ob prevzemu ključev od MJU ni bila dolžna v zemljiški knjigi preverjati lastništva posameznih prostorov, v katerih opravlja svoje storitve, niti ni bila dolžna preverjati veljavnosti pogodb posameznih lastnikov teh prostorov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v 2. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, po katerem mora tožena stranka tožeči stranki plačati znesek v višini 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2018 do plačila, zavrne; - v 3. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 2.092,00 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 832,32 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, stroške odgovora na pritožbo pa je tožeča stranka dolžna kriti sama.

Obrazložitev

_Dosedanji potek postopka_

1. Tožeča stranka je s tožbo od tožene stranke zahtevala izpraznitev in izročitev poslovnega prostora, dela stavbe z identifikacijsko št. 000-950-110 v izmeri 22,48 m², ki se nahaja v poslovni stavbi na naslovu A., ter uveljavljala plačilo uporabnine za omenjeni prostor tožeče stranke, ki ga je brezplačno uporabljala tožena stranka.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju dne 5. 6. 2020 sklenilo, da se ustavi postopek v delu tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna izprazniti poslovni prostor, del stavbe ID 000-950-110, v izmeri 22,48 m², ki se nahaja v poslovni stavbi na naslovu A., v III. etaži ter ga prostega oseb in stvari izročiti tožeči stranki (1. točka izreka odločitve prvostopenjskega sodišča). Razsodilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2018 do plačila, v roku 15 dni (2. točka izreka odločitve prvostopenjskega sodišča) ter da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 2.029,42 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (3. točka izreka odločitve prvostopenjskega sodišča).

3. Sodišče prve stopnje je ugoditev zahtevku v 2. točki izreka oprlo na določbo 190. člena Obligacijskega zakonika1 (v nadaljevanju OZ) na podlagi ugotovitve, da tožena stranka višini povprečne tržne najemnine za primerljiv poslovni prostor niti ni obrazloženo nasprotovala.

4. Zoper 2. in 3. točko izreka citirane odločitve (tj. zoper sodbo) je dne 22. 6. 2020 pritožbo (z dne 19. 6. 2020) vložila tožena stranka. Uveljavljala je 'vse pritožbene razloge', zlasti pa zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka. Podrejeno je pritožnica predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, odločitev v izpodbijanem delu razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za slednji primer je tožena stranka predlagala, da se zadeva odstopi v reševanje drugemu sodniku. Stroške pritožbenega postopka je priglasila v specificiranem stroškovniku na vlogi.

5. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče v celoti zavrne kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdi, toženi stranki pa v plačilo naloži stroške tega pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izteka paricijskega roka v sklepu o njihovi odmeri dalje do dneva plačila.

6. Sodišče druge stopnje je s sodbo I Cpg 496/2020 z dne 18. 11. 2020 ugodilo pritožbi tožene stranke ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, po katerem mora tožena stranka tožeči stranki plačati znesek v višini 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2018 do plačila, zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo povrnitev toženkinih pravdnih stroškov pred sodiščem prve in druge stopnje.

7. Sodišče druge stopnje se je sklicevalo na 198. člen OZ2, ki ga je po njegovem stališču treba razumeti v povezavi s 190. členom OZ. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča naj bi bila predpostavka obogatitvenega zahtevka tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. To prikrajšanje pa mora biti konkretno in realno. Kot odločilni razlog za spremembo prvostopenjske sodbe in zavrnitev zahtevka je pritožbeno sodišče zato navedlo, da se je tožeča stranka konkretizirano opredelila le obogatitev tožene stranke, kljub ugovorom tožene stranke pa ni opredelila svojega prikrajšanja. Pri tem se je sklicevalo na trditve same tožnice, da pred 18. 6. 2018 sploh ni zahtevala opustitve uporabe poslovnega prostora, in nezanikane trditve toženke, da je stečajna upraviteljica tožeče stranke šele po sedmih letih od začetka stečajnega postopka ugotovila, da je tožnica lastnica sporne nepremičnine.

8. Vrhovno sodišče je na predlog tožeče stranke s sklepom III DoR 169/2020 z dne 23. 2. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja, _ali je v okoliščinah konkretnega primera, ko gre za zahtevek iz naslova neupravičene uporabe nepremičnine v razmerju lastnik – nelastnik, pravilno stališče sodišča druge stopnje, da bi morala tožeča stranka, da bi uspela s tožbenim zahtevkom, zatrjevati in dokazati tudi svoje prikrajšanje._

9. Tožena stranka je v zakonskem roku vložila revizijo. Uveljavljala je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pred sodiščem druge stopnje. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno temu pa, da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje ter mu vrne zadevo v ponovno odločanje. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

10. Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo revizijskemu sodišču predlagala, naj revizijo zavrne ter tožeči stranki naloži povrnitev toženkinih stroškov revizijskega postopka.

11. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom III Ips 19/2021 z dne 27. 7. 2021 reviziji tožeče stranke ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Pojasnilo je (glede na že zavzeto stališče v sodbi II Ips 117/2017 z dne 18. 10. 2018), da lastnik ni dolžan posebej utemeljevati svojega prikrajšanja v povezavi z brezplačno uporabo njegove nepremičnine s strani osebe, ki za to nima pravnega naslova. V tem razmerju gre za lastninsko pravico, ki uživa posebno varstvo že po 33. členu Ustave. Odraz njenega varstva je tudi ureditev v drugem odstavku 95. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), ki dolžnosti plačila uporabe stvari odvezuje zgolj dobrovernega lastniškega posestnika. Z uporabo razlagalne metode po nasprotnem razlogovanju (a contrario) to pomeni, da je nedobroverni posestnik lastniku dolžan povrniti korist, ki jo je prejel, ne da bi moral lastnik posebej utemeljevati svoje prikrajšanje.

12. Stališče sodišča druge stopnje, da bi morala tožeča stranka v okviru trditvenega bremena zatrjevati in dokazovati svoje prikrajšanje, je VS RS zato okvalificiralo kot zmotno. Glede na že zavzeta stališča v sodbi II Ips 117/2017 je izpostavilo, da bi se tožena stranka obveznosti povrnitve koristi iz uporabe nepremičnine lahko razbremenila le z utemeljitvijo položaja dobrovernega lastniškega posestnika. Na svojo dobrovernost pred 19. 3. 2018 se je tožena stranka sklicevala tako v pritožbi kot v odgovoru na revizijo. Ker sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo ni zavzelo stališča do tega pravnorelevantnega ugovora, je ostala pritožba neizčrpana. Pritožbenemu sodišču je zato dalo navodilo, da mora v ponovljenem postopku odgovoriti na neizčrpan del pritožbe.

_Odgovor na neizčrpane pritožbene navedbe_

13. Pritožba tožene stranke z dne 19. 6. 2020 je utemeljena.

14. V pritožbi z dne 19. 6. 2020 tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da bi glede na navedbo tožeče stranke, da tožena stranka po pozivu stečajne upraviteljice z dne 19. 3. 2018 ni več dobroverna posestnica poslovnega prostora ID 000-950-110 v poslovni stavbi na naslovu A., moralo ugotoviti (tudi v kolikor bi se na podlagi izvedenih dokazov izkazalo, da je tožena stranka pred pozivom stečajne upraviteljice dne 19. 3. 2018 uporabljala sporni prostor), da je bila tožena stranka nedobroverna šele od 19. 3. 2018 dalje, prej pa dobroverna. V ta namen pritožnica trdi, da je dokazno breme glede nedobrovernosti pred 19. 3. 2018 na strani tožeče stranke, ta pa je izrecno navedla, da tožena stranka ni bila več dobroverna po prejemu poziva z dne 19. 3. 2018, kar pomeni, da je bila pred 19. 3. 2018 nesporno dobroverna. Poleg tega se sklicuje na svoje trditve iz 2. pripravljalne vloge (tj. da je Ministrstvo za javno upravo (v nadaljevanju: MJU) v zadevi XI Pg 443/2019 kot tožnik trdilo, da ima kot etažni lastnik dejansko posest nad predmetnim lokalom in od vselitve dalje nikoli ni bilo ovirano, saj je bilo prepričano, da je z nakupom poslovnih prostorov kupilo tudi delež na predmetnem lokalu (list. št. 83)) in na elektronsko sporočilo z dne 6. 8. 2018. 15. Po presoji pritožbenega sodišča so izpostavljeni očitki utemeljeni. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer ni zatrjevala, da je sporno nepremičnino uporabljala kot lastnik, je pa pojasnila, (1) da je na objektu A. po pogodbi izvajala hišniške storitve (skladno s potrebami oziroma usmeritvami etažnih lastnikov ali najemnikov); (2) da je ob nastopu svoje vloge od MJU prejela ključe spornega prostora, katerega izpraznitev zahteva tožeča stranka3; (3) da ji je bilo s strani najemnika posameznih delov stavbe, tj. MJU pojasnjeno, da se v predmetnem prostoru kot skupnem delu stavbe nahaja komunikacijsko vozlišče stavbe; (4) da je bil sporni prostor v posesti MJU, ki je toženi stranki zgolj omogočil občasni vstop4; (5) da je _tožeči stranki nedvomno znano, da je bilo MJU prepričano, da je med drugim lastnik poslovnega prostora ID 000-950-110, saj je 27. 11. 2018 prijavilo v stečajnem postopku nad tožečo stranko izločitveno pravico na predmetni nepremičnini;_ (6) da slednje dokazuje, da je _MJU vsa leta razpolagalo s predmetnim poslovnim prostorom kot z lastno nepremičnino_5, čeprav kot lastnik ni bilo vpisano v zemljiško knjigo in (7) da je stečajna upraviteljica tožeče stranke dne 6. 8. 2018 prejela elektronsko sporočilo MJU, da jo slednje obvešča, da „predmetni prostor v naravi predstavlja dejansko skupni prostor v pritličju stavbe, ki ga uporabljajo hišniki in v katerem se nahaja tudi komunikacijsko vozlišče MJU“.

16. 24. člen SPZ določa, da je posest neposredna dejanska oblast nad stvarjo (neposredna posest) in da ima posest tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo prek koga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova (posredna posest). Kdor ima stvar v posesti, kot da je njegova, je lastniški posestnik. Kdor ima stvar v posesti brez volje imeti jo za svojo in priznava višjo pravno oblast posrednega posestnika, je nelastniški posestnik (27. člen SPZ). Posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti (28. člen SPZ)6. Če je bil posredni posestnik nedobroveren, neposrednemu posestniku pa ta okoliščina ni bila znana ali ni mogla biti znana, odgovarja neposredni posestnik kot dobroverni lastniški posestnik (prvi odstavek 97. člena SPZ).

17. Tožena stranka se je glede na predhodno povzeto trditveno podlago (upoštevaje predstavljeno materialno pravo) v tem postopku torej sklicevala na dobroverno posest MJU, ne pa nje same7. V obdobju, za katerega tožeča stranka zahteva uporabnino, je višjo pravno oblast nad sporno nepremičnino priznavala MJU, da jo je sama uporabljala kot hišnik, pa v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni bilo sporno. Pritožbeno sodišče je že v sodbi I Cpg 496/2020 pojasnilo, da trditve (same) tožene stranke, da je stečajna upraviteljica tožeče stranke dne 6. 8. 2018 prejela elektronsko sporočilo Ministrstva za javno upravo, v katerem jo le-to obvešča, da predmetni prostor v naravi predstavlja dejansko skupni prostor v pritličju stavbe, ki ga uporabljajo hišniki in v katerem se nahaja tudi komunikacijsko vozlišče ministrstva, ni mogoče razumeti v smislu, da je bil dejanski uporabnik spornega poslovnega prostora MJU, temveč jo je sodišče prve stopnje (poleg trditev iz odgovora na tožbo – prim. 11. točko obrazložitve) pravilno upoštevalo kot priznanje, da je bila njegov dejanski uporabnik tožena stranka, tj. neposredni nelastniški posestnik.8

18. Navedb tožene stranke iz odgovora na tožbo, da je ob nastopu svoje vloge _ključe spornega prostora prejela od MJU_, po ugotovitvah pritožbenega sodišča tožeča stranka ni prerekala (drugi odstavek 214. člena ZPP)9. Da je dne 27. 11. 2018 MJU v stečajnem postopku nad tožečo stranko _prijavilo izločitveno pravico na sporni nepremičnini_, pa je v obravnavanem sporu priznano dejstvo. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 19. 5. 2020 potrdila, da je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani tekel postopek XI Pg 443/2019 tožeče stranke Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, proti toženi stranki B. d. d. - v stečaju zaradi ugotovitve izločitvene pravice na nepremičnini z ID znakom 000-950-110 (pri čemer je sicer uveljavljala, da je sodišče s sodbo z dne 24. 5. 2019 delno zavrglo, delno pa zavrnilo tožbene zahtevke MJU10). Trditve iz druge pripravljalne vloge, na katere se toženka v pritožbenem postopku utemeljeno sklicuje, prav tako ni prerekala. Ker je na podlagi vseh tako izkazanih okoliščin mogoče sklepati, da je bil MJU v vtoževanem obdobju, ko je sporni poslovni prostor zaradi opravljanja hišniških storitev v poslovni stavbi na naslovu A. uporabljala tožena stranka, res dobroverni posestnik (njena dobrovernost se je potrdila, ko je ta vložila tožbo v postopku XI Pg 443/2019), tožena pa neposredni, pa tožeči stranki - kot bo pojasnjeno v nadaljevanju - v predmetnem sporu ne gre pravica do plačila uporabnine.

19. Pravni položaj dobrovernega lastniškega posestnika ureja 95. člen SPZ. Citirani člen v drugem odstavku določa, da dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari in ne odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti. V primeru, ko je bil posredni posestnik nedobroveren in ta okoliščina neposrednemu posestniku ni bila znana ali ni mogla biti znana, neposredni posestnik odgovarja kot dobroverni lastniški posestnik, 97. člen SPZ. Glede na navedeno tudi za toženo stranko v tej pravdi ne more biti dvoma, da odgovarja kot dobroverni lastniški posestnik (pa tudi če bi bil MJU nedobroverno, to odločitve v tej pravdi ne bi spremenilo). Tožeča stranka je v času pred prejemom obvestila tožeče dne 19. 3. 2018 utemeljeno verjela, da je posredni posestnik (tj. MJU) dobroverni (lastniški) posestnik. Vse ugotovljene okoliščine obravnavane zadeve (MJU ji je izročil ključe spornega prostora in ji na ta način omogočil vstop, kasneje je v stečajnem postopku nad tožečo stranko prijavil izločitveno pravico na sporni nepremičnini ipd.) namreč kažejo, da je to tudi res bil, in da tožena stranka za drugačen sklep ni imela nobenega utemeljenega razloga. Kot vzdrževalec stavbe oziroma tisti, ki se ukvarja s hišniškimi opravili - po njenem pravilnem materialnopravnem stališču - ob prevzemu ključev od MJU ni bila dolžna v zemljiški knjigi preverjati lastništva posameznih prostorov, v katerih opravlja svoje storitve, niti ni bila dolžna preverjati veljavnosti pogodb posameznih lastnikov teh prostorov.

20. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je glede na vse obrazloženo neutemeljen. Pritožbi tožene stranke je zato potrebno ugoditi in izpodbijano sodbo v 2. točki izreka spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek, po katerem mora tožena stranka tožeči stranki plačati 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2018 dalje, zavrne (5. alineja 358. člen ZPP).

_Odločitev o pravdnih stroških_

21. Sprememba odločitve o glavni stvari ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. O teh je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom istega zakona.

22. Po spremembi izpodbijane odločitve tožeča stranka v pravdi ni uspela. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožene stranke zoper 3. točko izreka izpodbijane odločitve in sodbo v tem delo spremenilo tako, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini, ki je razvidna iz odmere, ki sledi v nadaljevanju.

23. Pravdne stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo, ZST-1 in stroškovniki, ki izhajajo iz posameznih vlog tožene stranke. Toženi stranki je tako priznalo: - za sodno takso za postopek o pritožbi z dne 21. 2. 2019 459,00 EUR, - za pritožbo po tar. št. 21/1 500 točk, - za prvo pripravljalno vlogo 400 točk, - za drugo pripravljalno vlogo 300 točk, - za narok dne 5. 6. 2020 400 točk in - za odgovor na revizijo 600 točk (vrednost točke 0,60 EUR - prvi odstavek 13. člena OT). Priznalo ji je tudi izdatke za stranko po 11. členu Odvetniške tarife, in sicer 32 točk (skupaj torej 2232 točk). Prav tako tudi 22 % DDV. Pravdni stroški tožene stranke tako skupaj znašajo 2.092,00 EUR. Tožeča stranka mora torej skladno z obrazloženim toženi stranki povrniti 2.092,00 EUR pravdnih stroškov, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

_Odločitev o pritožbenih stroških_

24. Pritožnica je s pritožbo uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Tožeča stranka ji je zato dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, katere je pritožbeno sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom na vlogi z dne 19. 6. 2020. Stroške odgovora na pritožbo je tožeča stranka dolžna nositi sama.

25. Toženi stranki je priznalo: - sodno takso v višini 459,00 EUR, - za pritožbo zoper sodbo 500 točk, - za izdatke 10 točk ter 22 % DDV. Tožeča stranka mora torej skladno z obrazloženim toženi stranki povrniti 832,32 EUR pritožbenih stroškov, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. 2 Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. 3 List. št. 24. 4 List. št. 73. 5 Na kar je tožeča stranka odgovorila v vlogi z dne 19. 5. 2020 - list. št. 80, 81 - in trdila, da iz stečajnega spisa St .../2011 in spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani XI Pg 443/2019 (gre za spor, v katerem je tožeča stranka MJU proti toženi stranki B. d. d. - v stečaju med drugim uveljavljala, da je njena lastninska pravica na spornem poslovnem prostoru enaka odstotku, ki ga ima tožeča stranka glede na celotno stavbo in trdila, da je skupaj s svojim poslovnim prostorom kupila tudi delež na spornem lokalu) izhaja, da je lastninska pravica na spornem prostoru nedvomno pripadala tožeči stranki, kar posledično pomeni, da je le njej pripadala pravica do razpolaganja in posesti/uporabe tega prostora. 6 Takšna posestnikova upravičenost se lahko nanaša tako na lastniško kot tudi na nelastniško posest. Dobroverni lastniški posestnik je zato tisti, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje. Dobroverni nelastniški posestnik pa je tisti, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvar v posesti, npr. najemnik, zakupnik, užitkar, zastavni upnik in podobno (Dr. Miha Juhart in drugi v: Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 115). 7 Kar je izpostavila tudi tožeča stranka v reviziji z dne 3. 3. 2021. 8 In to je potrjeval tudi dokaz, ki ga je predložila sama tožena stranka, tj. elektronsko sporočilo z dne 6. 8. 2018. 9 Je pa obrazložila, da z MJU ni imela sklenjene nobene pogodbe o najemu ali drugačni uporabi spornega prostora, zato slednje ni moglo biti najemnik. 10 Prim. navedbe na list. št. 80; tožeča stranka tako med drugim navaja, da je bilo v omenjenem sporu ugotovljeno, da je bil sporni poslovni prostor že od vsega začetka opredeljen kot individualni posamezni del stavbe z ID znakom 000-950-110 z vpisano lastninsko pravico B. d. d. - v stečaju.