Jedro

Bistveno v obravnavani zadevi je, da tožnica ni izkazala nujnosti predlaganega ukrepa prešolanja zaradi ogroženosti otroka. Glavni razlog za prešolanje naj bi bila A. želja, kar pa ne zadosti prej izpostavljenim kriterijem. V ta okvir tudi ne sodi v pritožbi zatrjevana kršitev A. pravic do obiskovanja šole, ki jo želi obiskovati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se nadomestilo toženčevo soglasje in bi se tožnici dovolilo, da v šolskem letu 2016/2017 mladoletno A. A. prepiše na Osnovno šolo X (I. točka izreka). Odločitev o predlogu za kaznovanje toženca zaradi kršitve začasne odredbe z dne 28. 4. 2016 je sodišče pridržalo (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožnica izpostavlja, da so razmere od zadnjega naroka do podaje predloga za izdajo začasne odredbe postale nevzdržne, saj toženec vrši pritisk nad mladoletno A. in tožnico, uveljavlja svojo voljo ter krši izdano začasno odredbo. Nov predlog za izdajo začasne odredbe je tožnica podala z namenom, da uresniči A. željo po obiskovanju šole v bližini novega doma, kjer si je že spletla nova prijateljstva. Izpodbijani sklep je nezakonit, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, med drugim z mladoletno A. ni opravilo neformalnega razgovora, v katerem bi lahko izrazila svojo voljo. Izpostavlja določbo 113. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) in poudarja, da sodišče ni pridobilo mnenja pristojnega centra za socialno delo (v nadaljevanju: CSD) glede predlagane začasne odredbe v zvezi z nadomestitvijo toženčevega soglasja za A. prešolanje. CSD je v dopolnitvi mnenja z dne 25. 5. 2016 zapisal, da naj se zaradi večje povezanosti A. zaupa v nadaljnje varstvo in vzgojo materi, z očetom pa ohranja redne in pogoste stike. Takšno mnenje je lahko podlaga za izdajo začasne odredbe, vendar sodišče predlogu ni ugodilo. Res je sodišče v predmetnem postopku postavilo izvedenca klinične psihologije, vendar v zvezi z odločanjem o glavni stvari – zaupanje otroka v varstvo in vzgojo. Ničesar pa ni storilo v smeri, da bi bilo mnenje izdelano v najkrajšem možnem času. Po prejemu plačila predujma ni nemudoma izdalo sklepa o postavitvi izvedenca, spisa mu ni takoj vročilo, poleg tega pa mu je naložilo, da mnenje izdela v roku 90 dni, s čimer je preprečilo, da bi se lahko še pred začetkom novega šolskega leta uredilo vprašanje, ki je za mladoletno A. tako pomembno. Predmetni postopek bo trajal še najmanj eno leto, kar pa je za otroka predolgo. S takšnim postopanjem je poseženo v pravico mladoletne A. oziroma so kršene njene pravice, da sama izrazi svojo voljo in željo, katero osnovno šolo bo obiskovala. Opozarja na pismo, ki ga je A. pisala sodišču in v katerem je izrazila željo, da želi obiskovati osnovno šolo v bližini doma ter da bi rada živela v miru pri svoji mami in bratu ... Mladoletni A. s kršitvijo nastaja težko nadomestljiva škoda, saj ni upoštevana njena želja oziroma pravica do obiskovanja šole, glede katere je izrazila željo. Stališče sodišča, da bi z odločitvijo o prešolanju otroka prejudiciralo končno odločitev, je nesprejemljivo in neutemeljeno. Bistveno je, da se otroku v času, ko živi v drugem kraju, omogoči obiskovanje šole, ki mu je bližje in v kateri si je ustvaril novo socialno okolje. Okolje v X za A. nikakor ne predstavlja nepotrebnega stresa, takšno razlogovanje sodišča je dokazno nepodprto. Sicer pa sodišče tudi ne razpolaga s strokovnim znanjem, ki bi mu omogočalo sprejem odločitve o utemeljenosti prešolanja. Četudi bi bila nazadnje A. dodeljena očetu, zaradi prešolanja ne bi utrpela hujših posledic, saj bi se v tem primeru vrnila v okolje, ki ga je bila že prej vajena. V zvezi z mnenjem CSD z dne 29. 3. 2016, v katerem je bilo izraženo stališče, da bi bilo s prešolanjem otroka smiselno počakati zaradi vezanosti na vprašanje nadaljnjega zaupanja otroka v varstvo in vzgojo, pritožnica izpostavlja, da je to mnenje staro več kot pet mesecev. Poleg tega pa je bilo to mnenje dopolnjeno z novim mnenjem z dne 25. 5. 2016, v katerem je CSD sprejel stališče, da bi bila dodelitev A. v varstvo in vzgojo materi v njeno korist. Poleg tega je nesprejemljivo dejstvo, da je sodišče o začasni odredbi odločilo brez sodnega spisa, ki se je v trenutku odločanja nahajal v poštnem nabiralniku izvedenca T. R., kar je mogoče preveriti z vročilnicami v sodnem spisu. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki je nanjo podal odgovor. V odgovoru pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Priglaša stroške pritožbenega postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Začasne odredbe v sporih iz razmerij med starši in otroki so oblika začasne pravne zaščite otrok oziroma zavarovanja njihovih koristi med pravdnim postopkom. Njihov namen je v olajšanju položaja otroka, ki je tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe.

6. Prvo sodišče je izhajalo iz pravilnega izhodišča, da je izdaja regulacijske oziroma ureditvene začasne odredbe omejena na izjemne situacije, ko je zaradi varstva otroka potrebno nujno ukrepanje, da se prepreči nesorazmerno težko popravljiva škoda ali nasilje. V času do odločitve o tožbenem zahtevku lahko pride do nenadomestljive škode, zaradi nastanka katere bo prihodnja izvršitev brez pomena, sodno varstvo upnika pa ne bo doseglo svojega namena. Regulacijsko začasno odredbo je tako mogoče izdati le v primerih, če bi brez njene izdaje med postopkom prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Vendar pa je treba k regulacijskim začasnim odredbam pristopati restriktivno.

7. Gornjemu stališču je sledilo tudi prvo sodišče, ki je tožničin predlog za nadomestitev toženčevega soglasja, da se A. A. v šolskem letu 2016/2017 prepiše na Osnovno šolo v X, zavrnilo.

8. Pritožbeni očitek, da sodišče pred odločitvijo ni pridobilo mnenja pristojnega CSD, je neutemeljen. V mnenju z dne 29. 3. 2016 je CSD jasno zapisal, da je z odločitvijo o prešolanju otroka smiselno počakati, ker je prešolanje vezano na odločitev o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo. Pritožbeno razlogovanje, da je mnenje „zastarelo“, ne more imeti želene teže. Čeprav je CSD v maju 2016 res podal mnenje, da naj bi se zaradi večje povezanosti A. zaupala v nadaljnje varstvo in vzgojo materi, z očetom pa ohranjala redne in pogoste stike, to še ne pomeni podlage za ugoditev predlagani začasni odredbi. Kot je opozorilo že prvo sodišče, je bilo dopuščeno dokazovanje s postavitvijo izvedenca klinične psihologije, ki bo ocenil primernost in sposobnost posameznega starša, zato bi bila tudi po mnenju pritožbenega sodišča odločitev o prešolanju otroka preuranjena. V zvezi s postavitvijo izvedenca pritožbeno sodišče pripominja, da trajanje samega postopka v zvezi z njegovo postavitvijo na odločitev ne more imeti vpliva. Bistveno v obravnavani zadevi je, da tožnica ni izkazala nujnosti predlaganega ukrepa prešolanja zaradi ogroženosti otroka. Glavni razlog za prešolanje naj bi bila A. želja, kar pa ne zadosti prej izpostavljenim kriterijem. V ta okvir tudi ne sodi v pritožbi zatrjevana kršitev A. pravic do obiskovanja šole, ki jo želi obiskovati.

9. Ker tožnica nujnosti oziroma izrednosti predlaganega ukrepa in ogroženosti otroka ni izkazala, so nepomembna pritožbena razlogovanja v zvezi z odsotnostjo oprave neformalnega razgovora.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje življenjski ugotovitvi prvega sodišča, da bi prešolanje v tej fazi postopka za A. predstavljalo nepotreben stres, saj odločitev o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo še ni sprejeta. Stresu bi bila deklica izpostavljena še posebej v primeru, če bi se morala po sprejemu končne odločitve ponovno prešolati. Za takšno razlogovanje prvega sodišča, ki mu pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, posebno strokovno znanje ni potrebno, saj gre za povsem splošna življenjska vprašanja.

11. Pritožnica ne pojasni, kako naj bi dejstvo, da je sodišče odločilo brez sodnega spisa, vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa. Sodišče se je v odločbi sklicevalo na listinsko dokumentacijo, ki se nanaša na predlagano začasno odredbo. Vsebino listin je ustrezno povzelo, kar kaže na to, da je razpolagalo s potrebnim gradivom za odločitev v obravnavani zadevi. Njeni pritožbeni očitki zato niso utemeljeni.

12. Tožnica predpostavk za izdajo ureditvene začasne odredbe, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, ni izkazala, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP), saj tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

13. O začasni odredbi se je odločalo med pravdnim postopkom in zato predstavlja njegov del. Pritožbeno sodišče je zato odločanje o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno stroškovno odločitev, ki bo sprejeta glede na dosežen končni uspeh strank v postopku.