Jedro

Najprej, kar je morala tožeča stranka zatrjevati in dokazati, je, da je bil toženec tisti, ki je poškodoval avtomobil. Če namreč sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Določba 215. čl. ZPP pride v poštev kadar se sodnik ne more zanesljivo opredeliti ali je neko dejstvo dokazano ali ni dokazano oziroma ali je krog indičnih dokazov zaključen tako, da se je z gotovostjo ugotovilo, da je toženec povzročitelj škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v postopku, ki se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da roku 8 dni poravna terjatev tožeče stranke v višini 5.012,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2008 in stroške izvršilnega postopka v višini 41,00 EUR in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 899,52 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od tedaj dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zaključilo je, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je toženec 23. 5. 2008 namerno poškodoval osebni avtomobil tako, da je pod vozilo nastavil neznano visoko vnetljivo snov in vozilo zažgal. Vozilo je bilo zavarovano pri tožeči stranki, ki je oškodovancu H. l. plačala odškodnino za materialno škodo v višini 5.012,80 EUR.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP, v pretežnem delu pritožbe pa izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišču očita, da je v delu, ko je ocenjevalo izvedene dokaze prišlo samo s seboj v nasprotje, ko po eni stranki ugotavlja, da je toženec kar precej grozil ter grožnje tudi uresničil, po drugi strani pa svojo odločitev utemeljuje z dejstvom, da verjame izpovedbam zaslišanih prič, predvsem toženčevih otrok, vendar le v delu, ko so priče svojo izpovedbo spremenile. Napačni so tudi zaključki sodišča prve stopnje glede dokaza, da je imel toženec v predelu desne podlahti nekaj cm nad zunanjim zapestjem termično spremenjeno kožo in površinsko ožgane dlake. Sodišče je po mnenju pritožnice tudi zaobšlo vse dokaze, ki so bili izvedeni v kazenskem postopku, pri tem pa povzema vsebino posameznih dokazov, ki so bili izvedeni v kazenskem postopku. Sodišče tudi ni pravilno ocenilo dejstva, da je bilo toženčevo vozilo posneto z videokamero K. Z. Tudi v tem delu sodišču očita napačen dokazni zaključek. Pri tem se sklicuje tudi na izpovedbi prič v predkazenskem postopku in sicer U. in J. M. Sodišče bi pri oceni dokazov moralo upoštevati, da je toženec izrazito problematična oseba, ki je družinskim članom večkrat grozil in jih ustrahoval. Tudi iz izpovedb obeh policistov, ki sta nezgodo obravnavala in sicer I. Š. in I. F. izhaja zaključek, da je bil prav toženec tisti, ki je povzročil ta dogodek. Zato je sodišče nekritično sledilo navedbam toženca, ki so podane izključno z namenom, da se izogne plačilu. Sodišče je zmotno presodilo dokaze in neutemeljeno zaključilo, da toženec ni povzročil tega škodnega dogodka. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo v celoti razveljavi in vrne sodišču v ponovno obravnavanje ali pa da se jo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži plačilo stroškov postopka skupaj z obrestmi. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka: sodne takse za pritožbo in stroške poštnine.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo v katerem prereka navedbe v pritožbi in predlaga, da se pritožba zavrne in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 212. člena je dolžnost vsake stranke, da navede dejstva in predlaga dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožnik je torej dolžan sodišču ponuditi trditveno podlago, ki jo seveda mora podkrepiti z dokazi in sicer mora dokazati resničnost svojih trditev o dejstvih, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek. Tožnik pa mora za svoje trditve tudi predlagati dokaze in aktivno sodelovati v dokaznem postopku. Iz pravdnega spisa izhaja, da je tožnik podal svoje trditve, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost tožene stranke v prvi pripravljalni vlogi, ko je navedel, da je toženec 23. 5. 2008 okoli 23.00 ure na dvorišču pred stanovanjsko hišo pod osebno vozilo znamke R. C. podstavil neznano visoko vnetljivo snov in vozilo zažgal, zaradi česar je vozilo zagorelo, s tem pa je pravega lastnika vozila H. l. oziroma njegovo uporabnico M. M. oškodoval za okoli 5.500,00 EUR in storil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari za katerega je bil tudi obsojen. Tožeča stranka se nato v celoti sklicuje na obrazložitev kazenske sodbe iz katere povzema dejstva, ki se nanašajo na ta škodni dogodek. To so bile edine navedbe tožeče stranke, ki se nanašajo na temelj odškodninske odgovornosti. Tudi po tem, ko je tožena stranka predložila oprostilno sodbo kazenskega sodišča, tožeča stranka svoje trditvene podlage ni dopolnila.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno navedlo, da je sodišče vezano le na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, vendar še to samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Obstoj civilnopravne obveznosti se vedno presoja po pravilih civilnega prava, saj je civilna odgovornost drugačna kot kazenska. Sodišče prve stopnje je zato pravilno navedlo, da ni vezano na oprostilno kazensko sodbo in da mora v tem pravdnem postopku ugotavljati elemente odškodninske odgovornosti. Seveda pa te elemente ugotavlja le na podlagi trditvene podlage tožeče stranke. Tožeča stranka je trditveno podlagi gradila na dejstvih, ki so bila navedena v kazenski sodbi, ki pa je bila spremenjena tako, da je bil toženec oproščen obtožbe. Najprej, kar je morala tožeča stranka zatrjevati in dokazati je, da je bil toženec tisti, ki je poškodoval avtomobil. Če namreč sodišče na podlagi izvedenih dokazov (čl.8 ZPP) ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (ZPP čl. 215).Določba 215. čl. ZPP pride v poštev kadar se sodnik ne more zanesljivo opredeliti ali je neko dejstvo dokazano ali ni dokazano; oziroma ali je krog indičnih dokazov zaključen tako, da se je z gotovostjo ugotovilo, da je toženec povzročitelj škode.

Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da sodišče v obrazložitvi prihaja samo s seboj v nasprotje. Zgolj dejstvo, da je sodišče ugotovilo, da je toženec že prej grozil svoji bivši ženi in drugim za kar je bil tudi obsojen, še ne pomeni samo po sebi zadostnega dokaza o tem, da je tudi storil dejanje, ki je predmet odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe natančno obrazložilo, katere dokaze je izvedlo in katerim in zakaj je verjelo. Držijo pritožbene navedbe o tem, da sta tako toženčeva otroka kot tudi bivša žena zaradi odnosa do toženca prizadete priče in torej nezanesljive, vendar je sodišče to dejstvo upoštevalo in dokazno ocenilo tako izpovedbe prič v kazenskem postopku kot tudi izpovedbe tistih prič, ki so bile zaslišane v pravdnem postopku. Sodišče je povedalo, da sta oba otroka toženca svoje izjave spreminjala, da sta bila v tem času še oba mladoletna in da sodišče njunim izjavam ni sledilo oziroma jih ni štelo za verodostojne, saj so bile pogojene z njuno večjo oziroma manjšo naklonjenostjo do enega od staršev. Sodišče je tudi povedalo zakaj ni sledilo izpovedbi priče N. P. Po mnenju pritožbenega sodišča bi morala biti tožeča stranka bolj aktivna pri predlaganju dokazov in predlagati neposredno zaslišanje vseh teh prič ter, če bi bilo to potrebno, tudi soočenje.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s sežigom avtomobila sklenilo, da bo izvedlo dokaz z zaslišanjem ustreznega izvedenca, vendar tožeča stranka predujma za tega izvedenca ni založila, zato je sodišče tudi utemeljeno opustilo izvedbe tega dokaza in s tem pravilno uporabilo določbo 153. člen ZPP. Sodišče prve stopnje pa je tožeči stranki tudi odgovorilo na pritožbene navedbe o tem, da zgolj dejstvo, da je imel toženec v predelu desne podlahti nekaj cm nad zunanjim zapestjem sklepa termično spremenjeno kožo, še ne more pomeniti, da je toženec dejanje tudi storil. Pritožbene navedbe o tem, da je bistveno tudi dejstvo, ki naj bi ga sodišče prve stopnje zaobšlo, da je toženec v preteklosti M. M. večkrat grozil in kasneje te grožnje tudi uresničeval, prav tako niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe (na strani ...) prepričljivo navedlo, da je sicer res da je toženec kar precej grozil, za določene grožnje pa je bil tudi pravnomočno obsojen, vendar pa grožnje same po sebi še ne dokazujejo, da je tudi resnično zažgal sporno vozilo. Predstavljajo le enega od indicev.

Tudi niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče zaobšlo vse dokaze iz kazenskega postopka. Pritožnica se sklicuje na poročilo o pregledu dlak policijske postaje, na izpovedbo toženčevega sina J. M., zapisnika o zaslišanju M. M. ter na listinske dokaze, predložene tako v v kazenskem postopku kot tudi v pravdnem postopku. Pritožnik ne pove katere listinske dokaze misli. Tožeča stranka je v pripravljalnem spisu, v katerem je dopolnila svoje navedbe kot dokaze predlagala kazensko sodbo, pribavo in vpogled v spis Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah K 69/2008 in pri tem navedla zlasti zapisnik o ogledu kraja dejanja, kazensko ovadbo, uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja, uradni zaznamek o izjavah prič, fotografije, izpovedbe prič ter videoposnetek in dopis tožeče stranke Policijski postaji Slovenske Konjice. Na prvem naroku za glavno obravnavo potem, ko jo je sodišče poučilo o tem, da morajo biti dokazi substancirani, pa je tožeča stranka še predlagala, da se preberejo iz kazenskega spisa zapisniki o izpovedbah vseh prič, ki so bile zaslišane v kazenskem postopku ter poročilo o pregledu dlak policijske postaje z dne 28. 5. 2008. Sodišče prve stopnje je dovolj prepričljivo obrazložilo, da zgolj dejstvo, da je imel toženec ožgane dlake na desni podlahti ne zadošča niti samo po sebi niti v povezavi z drugimi dokazi za prepričljivo dokazno oceno, da je toženec povzročitelj te škode. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča takšno dejstvo ni zadostno niti z drugimi indičnimi dokazi za zaključke o tem, da je to dejanje storil toženec (ki je bil v kazenskem postopku oproščen). Sodišče prve stopnje pa je v razlogih sodbe tudi odgovorilo na pritožbene trditve glede dokazne ocene izpovedbe priče M. M. Res je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo toženčevo vozilo posneto s strani videonadzora družbe K. d.d. Z., ko se je počasi peljal mimo kraja obravnavanega škodnega dogodka. Sodišče je ta dokaz ocenilo, prav tako je dokazno ocenilo tudi izpoved priče M. K., ki je to vozilo opazil potem, ko je že poklical gasilce. Sodišče prve stopnje je na podlagi obeh dokazov ocenilo, da toženec v času, preden je vozilo zagorelo, ni bi na kraju obravnavanega škodnega dogodka, zato tudi ni dokazano, da bi podtaknil oziroma zanetil požar. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v drugem odstavku na strani ... sodbe, takšna dokazna ocena pa je po mnenju pritožbenega sodišča prepričljiva.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku prebralo izpovedbo priče U. M., ni pa jo zaslišalo, tako da tega dokaza ni neposredno izvedlo, saj je tožeča stranka na glavni obravnavi umaknila dokaz za neposredno zaslišanje te priče. Sodišče je izpovedbo priče, takrat še mladoletne U. M., prepričljivo dokazno ocenilo na strani ... in ... sodbe, prav tako je ocenilo tudi njeno izpovedbo, ki jo je dala policistom. Sodišče je povedalo, zakaj različnim izpovedbam te priče ne more verjeti, tožeča stranka pa bi lahko takšen dvom glede izpovedbe te priče omajala s predlogom za neposredno zaslišanje priče in za soočanje priče z ostalimi. Tega pa ni storila. Ker je očitno priča U. M. policistom povedala drugače kot pa na kazenski glavni obravnavi, pravdno sodišče pa je v tem postopku ni zaslišalo, je sodišče prve stopnje njeno izpovedbo pravilno ocenilo kot neverodostojno in na katero se ne more opreti. Enako velja tudi za izpovedbo priče J. M. Takšne dokazne ocene pa ne morejo omajati niti ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jo pritožnica izpostavlja, o tem, da je bil toženec dejansko že obravnavan in tudi obsojen zaradi nasilniškega obnašanja.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno dokazno ovrednotilo izjavo policistov I. Š. in I. F., ki o dogodku nista mora povedati drugega kot to, kar sta ugotovila na kraju samem. Gre le za dve posredni priči. Dokazna ocena je stvar sodišča prve stopnje, ki mora v skladu z 8. členom ZPP vsak dokaz posebej vestno in skrbno presoditi in nato oceniti vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha v celotnega postopka. Dokazno breme o tem, da je ravno toženec storilec, je bilo na strani tožeče stranke. Pritožbeno sodišče ne sme samo ocenjevati dokazov, pač pa samo preverja ali je sodišče izvedlo dokaze po pravilnem postopku in ali je argumentiralo dejanske ugotovitve. Res je sicer, na čemer temelji tudi pritožba, da je na strani tožene stranke veliko indicev o tem, da je toženec v času škodnega dogodka bil na kraju samem, kot tudi indicev o tem, da je morda imel motiv za storitev takšnega dejanja, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da o tem ni nobenega neposrednega dokaza. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno ocenjevalo izpovedbe prič, ki so prizadete, zato se sodišče prve stopnje tudi ni moglo opreti na njihovo izpovedbo, kar je tudi argumentiralo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in tudi preverljiva. Tožeča stranka tekom dokaznega postopka ni predlagala niti neposrednega zaslišanja vseh prič niti soočenja ene priče z drugo, kar bi lahko storila, če se ji je zdelo, da so si izpovedbe različne. Sodišče prve stopnje pa je v dokaznem postopku dovolj dokazno ocenilo kaj pomenijo različne izpovedbe priče v predkazenskem ali kazenskem postopku ali na glavni obravnavi v pravdnem postopku. Zato je dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljiva, pritožba pa v delu, ko jo izpodbija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi tožeče stranke in predlaganih dokazih pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo, zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP čl. 353). Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da so si razlogi v sodbi nasprotni. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka. (ZPP čl. 165 in 154).

Odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato nasprotna stranka te stroške trpi sama (ZPP čl.155).