Jedro

Delavec lahko zahteva izplačilo plače s prispevki za določeno obdobje tudi na podlagi dejanskega delovnega razmerja, vendar mora s tožbo za izplačilo plače zahtevati tudi ugotovitev obstoja dejanskega delovnega razmerja, saj sicer ni podlage za izplačilo plače s prispevki.

Obstoj dejanskega delovnega razmerja mora delavec skladno s 1. odstavkom 204. člena ZDR uveljavljati najprej pri delodajalcu. Če delodajalec v roku 8-ih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne odpravi kršitve in delavcu prizna delovno razmerje ter mu predloži v podpis pisno PZ, mora delavec v roku 30-ih dni od poteka roka za odpravo kršitve zahtevati sodno varstvo pred pristojnim sodiščem (2. odstavek 204. člena ZDR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na izplačilo neizplačanih plač in prispekov za socialno varnost za obdobje od 1.9.1998 do 1.8.2001 ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti toženi stranki stroške postopka v višini

455.730,00 SIT, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in kršitve pravil postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, s tem, da stroške naloži v plačilo toženi stranki oz. so ti nadaljnji stroški postopka. Odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, saj je zavrnilo tožbeni zahtevek iz razlogov, ker tožnica naj ne bi dokazala, da je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki, zato ni upravičena do izplačila plač skupaj s prispevki. Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepravilno ugotovilo, čeprav je razpisalo več obravnav, na katerih je zaslišalo več prič in je prišlo do zaključka, ki je v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom. Po mnenju pritožnice je s tem sodišče prve stopnje kršilo določila zakona o pravdnem postopku, saj je sodbo sprejelo v nasprotju z izvedenimi dokazi. Zaslišane priče pred sodiščem prve stopnje so izpovedale, da je tožeča stranka na tržnici več let prodajala posteljnino za toženo stranko, tožeča stranka pa je v svoji tožbi predložila tudi potrdilo o višini plače, ki naj bi jo prejemala pri toženi stranki, kazensko ovadbo in obtožni predlog zoper toženo stranko, ki je vložen zaradi suma storitve kaznivega dejanja po členu 205. KZ. Vendar na vse to, sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni dokazala, da je imela sklenjeno delovno razmerje pri toženi stranki in je zato zavrnilo njen tožbeni zahtevek. Zato je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno zmotna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je v skladu z določbo 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) dolžno paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba je tudi ustrezno obrazložena, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, od katerih je odvisna odločitev v tem individualnem delovnem sporu.

Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je ugotovilo, da predstavlja pravno podlago za izplačilo plače in prispevkov le sklenjeno delovno razmerje.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da vse pritožbene navedbe tožeče stranke niso bistvene, zato se v skladu s 1. odst. 360. člena ZPP sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe do njih tudi ni opredelilo, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva in ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča prve stopnje glede izplačila plač in prispevkov, v zvezi s pravno odločilnimi pritožbenimi navedbami tožeče stranke pa dodaja: Tožeča stranka v obravnavanem individualnem delovnem sporu s tožbo ni uveljavljala obstoja dejanskega delovnega razmerja, ampak zahteva od tožene stranke le izplačilo neizplačanih plač skupaj s prispevki za ves čas, ko je zanjo prodajala posteljnino na tržnici (od septembra 1998 do avgusta 2001). V kolikor je tožnica prepričana, da ji tožena stranka dolguje plače za sporno obdobje, bi morala, glede na to, da nima pisno sklenjene pogodbe o zaposlitvi, najprej uveljavljati obstoj dejanskega delovnega razmerja.

Pogodba o zaposlitvi je bila po prej veljavni kot sedaj veljavni delovnopravni zakonodaji oblična pogodba. Pogodba o zaposlitvi se sklene v pisni obliki, vendar pa pisnost pogodbe ni konstitutivni element za nastanek delovnega razmerja, kar pomeni, da je lahko tudi pogodba o zaposlitvi, ki nima predpisane oblike, v celoti veljavna, vendar samo pod pogojem, če se lahko ugotovijo in dokažejo vsi elementi delovnega razmerja. Gre za dejansko ali faktično delovno razmerje, vendar mora delavec ugotovitev takega razmerja zahtevati najprej pri delodajalcu.

V skladu s prej veljavno delovnopravno zakonodajo (1. in 2. odst. 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se je uporabljal kot predpis RS) in velja za sporno zadevo, je moral delavec vložiti zahtevo za uveljavljanje njegovih pravic iz delovnega razmerja najprej pri delodajalcu in sicer v 15 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev oz., ko mu je bila vročena odločba. Za uveljavljanje obstoja dejanskega delovnega razmerja je bil po prej veljavni delovnopravni zakonodaji postopek pri delodajalcu procesna predpostavka za vložitev tožbe, s katero je delavec uveljavljal ugotovitev obstoja takega delovnega razmerja.

Tudi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002) v

16. členu določa zakonsko domnevo o obstoju delovnega razmerja.

Citirana zakonska določba temelji na domnevi, da se v primerih spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem šteje, da obstaja med njima delovno razmerje, in ne kakšno drugo razmerje, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Kaj so elementi delovnega razmerja je možno razbrati iz definicije delovnega razmerja opredeljene v 4. členu ZDR. Gre za razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo, po navodilih in pod nadzorom delodajalca in v katerem je vsaka od pogodbenih strank dolžna izvrševati dogovorjene ter predpisane pravice in obveznosti. Ob presoji ali obstaja dejansko delovno razmerje ali ne, sodišče lahko sklepa tudi iz drugih elementov, kot so npr. objava prostega delovnega mesta, dejanski začetek dela, prijava v zavarovanje in podobno. Tudi obstoj te zakonske domneve mora delavec v skladu s 1. odst. 204. člena ZDR najprej pisno zahtevati od delodajalca, da mu prizna obstoj dejanskega delovnega razmerja in šele, če delodajalec v nadaljnjem roku 8 delovni dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne odpravi kršitve tako, da mu prizna dejansko delovno razmerje in predloži pisno pogodbo o zaposlitvi v podpis, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za odpravo te kršitve s strani delodajalca v skladu z

2. odst. 204. člena ZDR zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem.

Plača je izvorno institut delovnega prava, ki se lahko zahteva le na eni pravni podlagi, to je na delovnem razmerju. Zato lahko delavec na podlagi takega razmerja, ki nastane s sklenitvijo pisne pogodbe o zaposlitvi oz. tudi na podlagi ustno sklenjene pogodbe o zaposlitvi, če se pri delodajalcu oz. v nadaljevanju pred sodiščem ugotovijo dejansko vsi elementi delovnega razmerja, zahteva izplačilo plače skupaj s prispevki za socialno varnost. Te prispevke plačuje delodajalec pristojnim institucijam in sicer po stopnjah, kot so določene v Zakonu o prispevkih za socialno varnost (ZPSV - Ur.l. RS št. 5/96 - 97/2001) od bruto plač in od bruto nadomestil plač za čas odsotnosti z dela v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, ki bremenijo delodajalce, vendar samo, če gre za delavca, ki je v delovnem razmerju. Za samo višino prispevka je torej odločilna višina bruto plače, kot izhaja že iz dikcije zakona, prispevke pa mora plačati delodajalec, vendar ne neposredno delavcu, ampak tretjemu v njegovo korist. Ker v tem sporu tožnica ni uveljavljala obstoja dejanskega delovnega razmerja v skladu s 1. oz. 2. odst. 80. člena ZTPDR, ne more zgolj s tožbo z denarnim zahtevkom neposredno pred sodiščem zahtevati izplačilo plače, saj lahko predstavlja pravno podlago za tak denarni zahtevek (plače s prispevki) le ugotovljeno dejansko delovno razmerje, zato je njen tožbeni zahtevek tudi po oceni pritožbenega sodišča neutemeljen.

Potrdilo o višini plače, ki ga je tožeči stranki izdala tožena stranka z namenom pomagati tožnici, da naj bi na podlagi tega izterjala preživnino, pa za konkretno obravnavano zadevo ni pravno odločilno dejstvo, saj to potrdilo ne dokazuje, da je šlo za delovno razmerje, ampak gre očitno za lažno listino, zaradi česar tožena stranka lahko kazensko odgovarja za storitev kaznivega dejanja po 205. členu KZ.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni bila uspešna, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).