Jedro

Tožeča stranka izpodbija odredbo, ki jo je na podlagi koncesijske pogodbe izdala tožena stranka kot koncesionar iz navedene pogodbe. Odredba, ki bi sicer lahko bila naslovljena tudi z drugačnim nazivom, temelji na prvi alinei prvega odstavka točke 7.4.2. koncesijske pogodbe, ki v zvezi z njenim izvajanjem določa kot posledico kršitev tudi pravico vsake pogodbene stranke, da zaradi kršitve (med drugim) zahteva izvršitev obveznosti.

Tožena stranka s takšno odredbo (aktom) ni odločila o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, temveč gre za zahtevo izvršitve obveznosti iz koncesijske pogodbe, in je tudi ni izdala kot javno pravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, zato ne gre za upravni akt, oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odredbo, št. 3711-7/2001/26-00721209 z dne 20. 4. 2012, je minister tožene stranke odločil, da je dolžan koncesionar, Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji Celje, nemudoma pristopiti k izvedbi ukrepov za izboljšanje prometne varnosti in prevoznosti avtocest ter povečanja pretočnosti prometa skozi čelne cestninske postaje (1. točka). V 2. točki je določeno, da je na podlagi usmeritev iz 1. točke te odredbe koncesionar dolžan kot prvi (pilotni) projekt izvršiti z odstranitvijo sredinskih otokov na vinjetnih stezah na Cestniki postaji Log, tako da bo zagotovljena neovirana in varna prevoznost vinjetnih vozil. Koncesionar mora obveznosti izvršiti do 15. maja 2012 (3. točka). V nadaljevanju (točka 4, 5 in 6), je odrejena izvedba aktivnosti iz 1. in 2. točke z navodili za izvedbo teh aktivnosti.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da izvedbe ukrepov za izboljšanje prometne varnosti in prevoznosti avtoceste ter povečanje pretočnosti prometa skozi čelne cestninske postaje, ni mogoče predpisovati s podzakonskim aktom oziroma z odredbo. Navaja, da mora biti zakon vsebinska podlaga za izdajanje podzakonskih predpisov izvršilne oblasti, kar pa v konkretnem primeru ni, glede na to, da vsebinske podlage opravljanja in vzdrževanja avtocest v RS ne predstavlja zakon, temveč koncesijska pogodba z dne 29. 4. 2004, sklenjena med tožečo in toženo stranko. Zakon o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZDARS-1), je le pravna podlaga za uporabo koncesijske pogodbe, ki v 22. členu določa, da z dnem uveljavitve tega zakona tožeča stranka nadaljuje z opravljanjem in vzdrževanjem avtocest v skladu s koncesijsko pogodbo. V tem primeru je mogoče nesporno zaključiti, da ne obstaja pravna podlaga za izdajo izpodbijanega akta s strani tožene stranke. Ta akt temelji na določbi koncesijske pogodbe, ki se nanaša na posledice kršitev pogodbenih obveznosti, čeprav iz vsebine tega akta kršitev pogodbenih obveznosti ni razvidna (točka 7.4.2. koncesijske pogodbe). V primeru te kršitve bi morala tožena stranka ukrepati v skladu s svoji pooblastili kot so razvidni iz koncesijske pogodbe. V zvezi z morebitnim ugotavljanjem nepravilnosti tožeča stranka ni prejela nikakršnega pisnega opozorila iz izpodbijanega akta. Iz tega tudi ne izhaja morebitno ugotavljanje kršitev. Navaja pogodbena določila iz koncesijske pogodbe ter se sklicuje na določilo 9. člena ZDARS-1 in 5. člena tega zakona in na svoje lastne zmožnosti izvedbe zahtevanih posegov. Za vsa dela, ki jih ne more opraviti sama z lastnimi kapacitetami, je zavezana k izvedbi postopka javnega naročanja v skladu z Zakonom o javnem naročanju. Podredno tožeča stranka še opozarja na neutemeljenost izpodbijane odredbe iz strokovnega vidika, glede na to, da je toženo stranko o razlogih za nezmožnost izpolnitve odredbe obširno obvestila v dopisu, št. 400-1/12-SR-01 z dne 26. 4. 2012. V nadaljevanju navaja razloge za takšno neizpolnitev, ki pa jih sodišče v sodbo ne povzema. Predlaga, da sodišče izpodbijano odredbo odpravi in odloči o povrnitvi stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da temelji odredba ministra na točki 7.4.2 koncesijske pogodbe med Republiko Slovenijo in DARS d.d. V skladu s to točko lahko vsaka pogodbena stranka zahteva od druge pogodbene stranke izvršitev obveznosti, ki jo je druga pogodbena stranka po njenem mnenju opustila, tako ima pravico sama izvršiti obveznost druge stranke na njene stroške. Gre za spor med pogodbenima strankama, ki se v skladu s koncesijsko pogodbo izrecno rešuje v arbitražnem postopku, kar je določeno v točki 10.3.1. koncesijske pogodbe in je odločitev arbitraže procesna predpostavka za vložitev tožbe pred pristojnim sodiščem. Ker tega postopka ni bilo, tožeča stranka ne more vložiti tožbe in je treba tožbo zavreči. Sporen dopis ministra ni upravni akt v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu. Vprašanje je tudi izpolnitev procesne predpostavke iz 14. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (v nadaljevanju ZDPra), po katerem mora tisti, ki namerava začeti pravdni ali drug postopek proti subjektu, ki ga zastopa državno pravobranilstvo, predhodno predlagati državnemu pravobranilstvu, da se sporno razmerje reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka. Po 7. členu ZDPra državno pravobranilstvo pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacijo v njeni sestavi, ki so pravne osebe. V nadaljevanju navaja še vsebinske nepravilnosti v tožbi, ki jih sodišče v sodbo ne povzema. Tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

K točki I izreka: Tožba ni dovoljena.

Obravnavanje tožbe v upravnem sporu je mogoče le, če so izpolnjene procesne predpostavke, ki jih določa Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede na to, je treba v predhodnem preizkusu tožbe po 36. členu ZUS-1, najprej presoditi obstoj teh predpostavk. Ena izmed njih je po 4. točki prvega odstavka 36. člena tega zakona tudi presoja, če je akt (v tem primeru odredba), ki se izpodbija s tožbo, upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

ZUS-1 v prvem odstavku 2. člena določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. V drugem odstavku je določeno, da je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javno pravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločal o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Med strankama postopka je nesporno, da gre za odredbo, ki jo je na podlagi koncesijske pogodbe, št. 315/2004 z dne 22. 4. 2004, sklenjene med Republiko Slovenijo (zanjo Vlada Republike Slovenije kot koncendentom) in DARS d.d. kot koncesionarjem, za opravljanje in vzdrževanje avtocest v Republiki Sloveniji, izdala tožena stranka kot koncesinar iz te pogodbe. Odredba, ki bi sicer lahko bila naslovljena tudi z drugačnim nazivom, temelji na prvi alinei prvega odstavka točke 7.4.2. koncesijske pogodbe, ki v zvezi z izvajanjem pogodbe določa kot posledico kršitev tudi pravico vsake pogodbene stranke, da zaradi kršitve, med drugim zahteva izvršitev obveznosti. V spornem primeru je bila takšna izvršitev obveznosti tožeče stranke kot koncendenta, zahtevana s strani koncesionarja (tožene stranke) v obliki izpodbijane odredbe.

Glede na to, da tožena stranka s takšno odredbo (aktom) ni odločila o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, temveč gre za zahtevo izvršitve obveznosti iz zgoraj navedene koncesijske pogodbe, in je tožena stranka tudi ni izdala kot javno pravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, ne gre za upravni akt, oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Sodišče je tožbo kot nedovoljeno zavrglo v skladu s četrto alineo prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K točki II izreka: Sodišče je zavrnilo zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.