Jedro

Če je v opisu kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD navedeno, da je šlo za tri oborožene bandite, ki naj bi jim obsojenec pomagal, s tem ni podan zakonski znak, da gre za podpiranje društva, ki mu je cilj izvrševati zločine iz 2. člena ZKLD. Navedena slabšalna oznaka namreč ne more nadomestiti manjkajočega zakonskega znaka.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojeni J.Š. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i o b t o ž b e , da je podpiral člane organizacije, ki ima za cilj, da bi se z nasiljem zrušila obstoječa državna ureditev in sicer: 1) da je neugotovljenega dne jeseni 1945 sprejel na svojem domu v T. tri oborožene bandite in jim dal hrano in prenočišče in sprejel od njih ilegalno pismo svoje pobegle hčerke. Ob tej priliki pa je odnesel tudi ilegalno pošto v vas S. k družini M. in to po nalogu bande, s čimer jim je omogočil, da jim je M. družina priskrbela avto; 2) da se je neugotovljenega dne v poletju 1946 sestal na svojem domu v T. z vodjem oborožene bande J.M. pa o njegovem prihodu ni obvestil državnih organov; s čimer naj bi pod točko 1) storil kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD, pod točko 2) pa kaznivo dejanje po 8. členu ZKLD.

Po 98a. členu v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki njegovega zagovornika proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 2.6.1948 obsojenega J.Š. spoznalo za krivega pod točko 1 kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD, pod točko 2 pa kaznivega dejanja po 8. členu istega zakona. Po 4. in 8. členu z uporabo 12. člena ZKLD ter 28., 37. in 51. člena Kazenskega zakonika (KZ-47) je obsojencu izreklo kazni, 14 let odvzema prostosti s prisilnim delom, zaplembo celotnega premoženja, 4 leta odvzema državljanskih pravic v obsegu iz točke a) do d) 37. člena KZ-47 in 4 leta izgona iz kraja bivanja, tako da mu je po prestani kazni odvzema prostosti s prisilnim delom odredilo kraj bivanja v okraju K., od koder se brez oblastvenega dovoljenja ne sme oddaljiti. Obsodilo ga je tudi na plačilo stroškov kazenskega postopanja, katere je izreklo za neizterljive, plačila povprečnine pa ga je oprostilo. V kazen odvzema prostosti mu je vštelo čas prebit v priporu od 16. aprila 1948 dalje. Vrhovno sodišče LRS v Ljubljani je s sodbo z dne 1.7.1948 pritožbi zagovornika obsojenega J.Š. deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v izreku o kazni spremenilo tako, da je obsojencu glavno kazen odvzema prostosti s prisilnim delom znižalo na 8 let, v ostalem pa pritožbo zavrnilo in odločilo, da ostane izpodbijana sodba nespremenjena v veljavi.

Z odločbo Prezidija Ljudske skupščine FLRJ z dne 18.6.1949 je bilo obsojenčevi prošnji za pomilostitev deloma ugodeno, tako da mu je bila glavna kazen odvzema prostosti s prisilnim delom znižana iz 8 na 5 let. Z odločbo z dne 22.10.1948 je Okrajno sodišče v Ljubljani celotno premoženje J.Š. izločilo iz zaplembe, tako da ta kazen ni bila izvršena.

Zoper to pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec M.V. na podlagi 421. ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 2.6.1948 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani z dne 1.7.1948 spremeni tako, da iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP J.Š. oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V 2. členu ZKLD je bilo predpisano, da je kaznivo dejanje zoper narod in državo vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev Federativne ljudske republike Jugoslavije, ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. Za storilca takega kaznivega dejanja je po 8. točki 3. člena istega zakona veljal tisti, kdor je v državi ali zunaj nje organiziral društvo, ki mu je bil cilj vršiti zločine iz 2. člena navedenega zakona ali društvo s fašističnimi cilji zoper ustavni red v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji, ali kdor je postal član takega društva ali ga na kakršenkoli način podpiral. Kaznivo dejanje po 8. členu ZKLD pa je storila oseba, ki je vedela za pripravljanje ali izvršitev kakega kaznivega dejanja iz 2. člena tega zakona, pa o tem ni obvestila dražvnih organov.

Glede kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD je v pravnomočni sodbi v zakonskem opisu navedeno, da je obsojeni J.Š. podpiral člane organizacije, ki ima za cilj, da bi se z nasiljem zrušila obstoječa državna ureditev. Vložnik zahteve utemeljeno opozarja, da društvo, ki ga navaja 2. člen ZKLD, v sodbi ni izrecno opredeljeno, prav tako pa niso navedene okoliščine, iz katerih bi bilo razvidno, da je šlo za združbo, ustanovljeno zaradi udejanjanja ciljev, naštetih v isti zakonski določbi. Zgolj navedba slabšalne oznake, da je šlo za tri oborožene bandite, manjkajočega zakonskega znaka ne more nadomestiti. Iz dejstvenega opisa tega dejanja izhaja, da je obsojenec v navedenih krajevnih in časovnih okoliščinah tem osebam dal hrano in prenočišče, od njih sprejel ilegalno pismo od svoje pobegle hčerke, po nalogu bande to ilegalno pošto odnesel v vas S. k družini M. in na ta način trem oboroženim banditom omogočil, da jim je M. družina priskrbela avtomobil. Pritrditi je treba vrhovnemu državnemu tožilcu, da je sprejem pisma hčerke iz tujine povsem izven očitka podpiranja članov sicer neopredeljene organizacije ter da ravnanje obsojenca, tako kot je opisano, sploh ne spada med tiste oblike delovanja storilca, ki ga je zakon opredeljeval kot podpiranje društva, ki mu je bil cilj izvrševanje zločinov iz 2. člena ZKLD. V opisu dejanja tudi niso navedene okoliščine, iz katerih bi bilo razvidno, da je obsojenec vedel, da gre ravno za tako društvo, ustanovljeno z namenom, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ. Dejanje, tako kot je opisano, sploh ne vsebuje znakov kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD in tudi ne kaznivega dejanja po 14. točki istega člena, kajti tudi v tem primeru mora storilec vedeti, da podpira osebe, ki so se združile zaradi izvrševanja kaznivih dejanj iz 2. člena ZKLD. Dejanje, zaradi katerega je bil J.Š. obsojen pod točko 1 izpodbijane pravnomočne sodbe, tudi nima zakonskih znakov kateregakoli drugega kaznivega dejanja.

Iz opisa dejanja pod točko 2 napadene pravnomočne sodbe je razvidno, da je bil J.Š. obsojen, ker se je neugotovljenega dne poleti 1946 na svojem domu v T. sestal z vodjo oborožene bande J.M. in o njegovem prihodu ni obvestil državnih organov. Vrhovni državni tožilec pravilno izpostavlja, da je tak dejstveni opis povsem v neskladju z zakonskimi znaki kaznivega dejanja po 8. členu ZKLD, ki ga je storila tista oseba, ki je vedela za pripravljanje ali izvršitev kaznivega dejanja iz 2. člena ZKLD, pa o tem ni obvestila državnih organov. O opustitvi prijave takšnega kaznivega dejanja sodba sploh ne govori, pač pa navaja le oboroženo osebo kot vodjo oborožene bande, brez opredelitve za kakšno združbo naj bi šlo in kakšna naj bi bila njena aktivnost. Zato opisano obsojenčevo ravnanje ne vsebuje znakov tega ali kateregakoli drugega kaznivega dejanja.

Iz navedenih razlogov je razvidno, da je sodišče v pravnomočni sodbi zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP v vprašanju, ali sta dejanji, zaradi katerih se je obsojenec preganjal, kaznivi dejanji. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obsojenega J.Š. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP za kaznivi dejanji po 8. točki 3. člena in po 8. členu ZKLD oprostilo obtožbe.

Glede na tak izid postopka o tem izrednem pravnem sredstvu je v skladu z 98.a členom v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni obsojenčevi izdatki in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.