Jedro

Tožena stranka je spoštovala omejitve, ki za tožnika kot invalida III. kategorije invalidnosti izhajajo iz dokončne odločbe ZPIZ, tako da se je (ne da bi sklenila novo pogodbo o zaposlitvi) s tožnikom dogovorila, da bo v okviru obstoječe pogodbe o zaposlitvi opravljal dela in naloge, ki jih lahko opravlja. To pomeni, da ni kršila njegovih pravic (pravic delovnega invalida). Zaradi neobstoja protipravnega ravnanja tožnikov odškodninski zahtevek ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka sodbe).

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati jubilejno nagrado v višini 460,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2011 dalje do plačila, v presežku, t.j. za plačilo 229,00 EUR, pa je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (II. točka izreka).

Zoper II. točko izreka navedene sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik v obdobju od vrnitve z bolniškega staleža na delo dne 16. 5. 2006 do 31. 8. 2009, ko je bil poslan na čakanje na delo, opravljal neustrezno delo glede na omejitve v odločbi Zavoda o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Tožnik je sicer res izpovedal, da v tem času ni imel norme in je lahko delal počasneje, kar pa ne pomeni, da je tožena stranka izpolnila svojo obveznost iz odločbe Zavoda in ga premestila na ustrezno delo. Tožena stranka bi morala tožnika premestiti na ustrezno delovno mesto ob upoštevanju omejitev in z njim skleniti ustrezno pogodbo o zaposlitvi že v letu 2006. Navedbe sodišča, da tožnik ni opozarjal na to, da opravlja delo, ki je v nasprotju z odločbo o invalidnosti, niti obveščal osebnega zdravnika, niso relevantne, saj je bila obveznost tožene stranke, da tožniku zagotovi ustrezno delo. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je upoštevalo izpoved priče A.A., ki je povsem v nasprotju z odločitvijo toženke z dne 31. 8. 2009. V tej odločitvi je zapisano, da je bil tožnik razporejen na delovno mesto „vzdrževalec vozil z omejitvami“ dne 20. 2. 2009, hkrati pa je navedeno, da je bil tožnik tudi po razporeditvi na navedeno delovno mesto pretežno v bolniškem staležu. Iz tega je razvidno, da tožnik del vzdrževalca vozil ob upoštevanju omejitev ni opravljal pred 20. 2. 2009, kar so potrdile tudi zaslišane priče A.B., A.C. in A.D.. Tožniku se je namreč zdravstveno stanje poslabševalo, kar je priznala tudi tožena stranka v odločitvi o napotitvi tožnika na čakanje na delo. Zato je predlagal dokaz z zaslišanjem izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje bi lahko šele z izvedbo tega dokaza ugotovilo, ali je podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Ker sodišče tega dokaznega predloga ni upoštevalo, je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Meni, da je sodišče dalo večjo težo izpovedim prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Pripominja, da prometna nesreča v letu 2007 ni vplivala na poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je treba pojasniti, da je omenjena kršitev (t.i. protispisnost) podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listine (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) tolmači drugače kot stranka oziroma ji pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V pritožbi navedene kritike dokazne ocene izpovedi prokurista tožene stranke A.A., ker naj bi bila ta v nasprotju z odločitvijo tožene stranke z dne 31. 8. 2009 o tako imenovanem čakanju na delo tožnika, ni mogoče šteti za navedeno procesno kršitev.

Po prvem odstavku 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) mora delodajalec delavcu, ki je pri delu ali v zvezi z delom utrpel škodo, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. V skladu z drugim odstavkom 184. člena ZDR se odškodninska odgovornost delodajalca nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Tožnik zatrjuje, da mu je tožena stranka kršila pravico do premestitve oziroma ni zagotovila dela, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, kot jo določa 200. člen ZDR, in da ni ravnala v skladu z določbo 162. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji).

Na podlagi 200. člena ZDR mora delodajalec delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, med drugim zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega preostali delovni zmožnosti v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Po prvem odstavku 101. člena Zakona o pokojninskem invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji) izhaja obveznost delodajalca, da mora zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu s preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo. Pri zagotovitvi pravic oziroma pri izbiri drugega delovnega mesta mora delodajalec na podlagi četrtega odstavka 101. člena ZPIZ-1 med drugim upoštevati mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali delovni zmožnosti ter določbe zakona, ki urejajo delovna razmerja in kolektivnih pogodb.

Tožniku je bila kot delovnemu invalidu III. kategorije zaradi posledic poškodbe pri delu z dokončno odločbo Zavoda št. 5075720 z dne 14. 4. 2006 priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer je fizično lahko delo, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, prisilnih drž hrbtenice, pogostega globokega sklanjanja s polnim delovnim časom od 5. 4. 2006 dalje. Za ustrezno uresničitev navedene invalidske odločbe glede pravice do dela na ustreznem delovnem mestu je odgovorna tožena stranka kot delodajalec. V zvezi s tem je sicer utemeljena pritožbena trditev, da za presojo ne more biti odločilno, da tožnik ni imel norme in je lahko delal počasneje, saj iz citirane invalidske odločbe takšne omejitve ne izhajajo. Pomembna je namreč le ugotovitev, da je tožnik v obdobju od zaključka bolniškega staleža dne 16. 5. 2006 do 31. 8. 2009, z vmesnimi prekinitvami zaradi bolniškega staleža od 7. 3. 2007 do 16. 3. 2007, od 18. 5. 2007 do 21. 9. 2007, od 20. 3. 2008 do 31. 3. 2008, od 7. 8. 2008 do 17. 9. 2008 ter od 2. 2. 2009 do 31. 7. 2009, opravljal delo ob upoštevanju omejitev, ki izhajajo iz citirane odločbe ZPIZ.

Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnik ni opravljal del, ki ne bi bila ustrezna njegovi delazmožnosti. Izpovedi prič so se o dejstvu, ali je tožnik opravljal težka ali lahka dela, sicer razhajale, vendar nihče od zaslišanih prič ni izrecno povedal, da bi bilo tožniku odrejeno dvigovanje in prenašanje bremen, težjih od 5 kg, ali delo v prisilnih držah ali delo s pogostim globokim sklanjanjem. Pri tem je vprašanje, čigavo izpoved bo sodišče upoštevalo, stvar dokaznega postopka in načela proste presoje dokazov (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je kot verodostojni upoštevalo izpovedi prokurista tožene stranke in priče A.D., ki sta tožniku odrejala delo. Ugotovilo je, da tožniku nista odrejala težjega dela niti menjave pnevmatik. Njuna izjava ni v nasprotju z vsebino odločitve o napotitvi tožnika na čakanje na delo iz dne 31. 8. 2009, saj iz zapisa, da je bil tožnik po razporeditvi na delovno mesto „vzdrževalec vozil z omejitvami“ več časa v bolniškem staležu kot na delovnem mestu, ni mogoče neposredno sklepati, da je bil tožnik razporejen na dela, ki niso ustrezala njegovi preostali delazmožnosti. S tožnikom je bilo dogovorjeno, da bo opravljal dela na istem delovnem mestu kot doslej, vendar ne del, ki bi ogrožala njegovo zdravstveno stanje. Sodišče prve stopnje, ki je lahko ob zaslišanju dobilo neposreden vtis ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, in ki ima možnost ter dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, je jasno in določno pojasnilo, zakaj ni upoštevalo izpovedi tožnika oziroma prič A.B. in A.C.. Pritožbeno sodišče se z dokazno oceno sodišča prve stopnje strinja in pritožbene navedbe, ki jo izpodbijajo, zavrača kot neutemeljene.

Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka spoštovala omejitve, ki izhajajo iz tožnikove invalidske odločbe, ne glede na to, da s tožnikom takoj po dokončnosti navedene odločbe oziroma po zaključku bolniškega staleža, to je od 16. 5. 2006 dalje ni sklenila pisne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „vzdrževalec vozil z omejitvami“, saj iz 101. člena ZPIZ-1 izhaja le zaveza delodajalca zagotoviti oziroma ponuditi opravljanje ustreznega dela. Do sklenitve pisne pogodbe o zaposlitvi št. 1/2008 je prišlo kasneje, v letu 2009, vendar pa sta bili stranki pred tem o vsebini pogodbe ustno dogovorjeni, kar izhaja iz 2. člena citirane pogodbe. To pomeni, da je bila pogodba o opravljanju dela vzdrževalca vozil z omejitvami dejansko realizirana, kar je v skladu s četrtim odstavkom 15. člena ZDR, ki določa, da na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi ne vpliva to, če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki. Tožena stranka torej ni kršila pravice tožnika kot delovnega invalida iz 200. člena ZDR niti ni ravnala v nasprotju s 162. členom OZ, po kateri mora tisti, ki je po zakonu dolžan skleniti kakšno pogodbo, povrniti škodo, če na zahtevo zainteresirane osebe take pogodbe nemudoma ne sklene, saj glede na obrazloženo ni kršila t.i. kontrahirne dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek zaradi nedokazanega protipravnega ravnanja oziroma nedokazane kršitve pravic iz delovnega razmerja. Ker zaradi neobstoja elementa protipravnosti odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana in je že iz tega razloga odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljena, se pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb v zvezi z dokazovanjem vzročne zveze in do drugih predpostavk odškodninske odgovornosti.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, iz katerih se prvostopenjska sodba izpodbija in tudi ne razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del (II. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.