Jedro

Ker vrnitev v prejšnje stanje lahko v zakonsko določenem subjektivnem in objektivnem roku predlaga le stranka, ki je zamudila kakšno procesno dejanje iz upravičenega razloga, pa ga zaradi poteka prekluzivnega roka več ne more opraviti, je s sklepom prvostopenjskega sodišča predlog vdove, vložen po smrti stranke v zvezi z že pravnomočno zavrženo vlogo, kot nedovoljen zakonito zavržen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe razveljavilo odločbo tožene stranke št. 210-1-431/04-1717-Th z dne 24.11.2004 ter odločbo Zavoda, Območne službe V., št. 210-09-13226-2000/2 z dne 21.9.2004. V 2. točki izreka je tožniku za čas od 21.4.2001 do 21.1.2002 priznalo status brezposelne osebe in za ta čas pravico do nadomestila za čas brezposelnosti.

V 3. točki izreka je toženi stranki naložilo, da tožniku za omenjeno obdobje izplača nadomestilo v skupnem znesku 855.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 95.000,00 SIT od 30.5.2001 do plačila - 95.000,00 SIT od 30.6.2001 do plačila - 95.000,00 SIT od 31.7.2001 do plačila - 95.000,00 SIT od 31.8.2001 do plačila - 95.000,00 SIT od 30.9.2001 do plačila - 95.000,00 SIT od 31.10.2001 do plačila - 95.000,00 SIT od 30.11.2001 do plačila - 95.000,00 SIT od 31.12.2001 do plačila - 95.000,00 SIT od 30.01.2002 do plačila.

Toženi stranki je naložilo, da iz zneskov mesečnih nadomestil za tožnika plača predpisane davke in prispevke. V 4. točki izreka je toženki naložilo povračilo 121.176,00 SIT tožnikovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila, v roku 8 dni.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Navaja, da tožnik ni izpolnil pogojev za priznanje pravice do preostalega dela oz. zneskov nadomestila. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo 25.a čl. ZZZPB. Pravico do denarnega nadomestila za preostali čas naj bi imel zavarovanec le v primeru iz 3. alinee 33. čl. ZZZPB, ko sklene delovno razmerje za krajši čas od 12 mesecev. Tožniku, ki je delno izrabil pravico do nadomestila in nato v skladu z 2. alineo 32. čl. ZZZPB postane samozaposlena oseba, pravica do denarnega nadomestila preneha. V kolikor jo ponovno uveljavlja, mora izpolniti vse pogoje, kot jih zakon določa za pridobitev pravice, to je tudi pogoj t.i. gostote po 18. čl. ZZZPB, po katerem lahko pravico do denarnega nadomestila, ob izpolnjevanju splošnih pogojev uveljavi zavarovanec, katerega delovno razmerje pred prenehanjem pri enem ali več delodajalcih je trajalo vsaj 12 mesecev v zadnjih 18 mesecih. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo status brezposelne osebe, kar mu je priznala že tožena stranka ob vpisu v evidenco, odločalo je o zadevi, o kateri je bilo že odločeno in te odločitve ni obrazložilo. Ne v postopku pri toženi stranki in tudi ne pred sodiščem se ni ugotavljalo, ali so podani objektivni razlogi za prenehanje tožnikovega poslovanja, kar je pogoj za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila po 3. odst. 1. čl. ZZZPB. Odločitev o obveznosti izplačila 855.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obresti ter obveznosti plačila davkov in prispevkov je sama s seboj v nasprotju, nemogoče je tožniku izplačati nadomestilo ter po izvršenem plačilu plačati še davke in prispevke. Odločitev o višini posameznih zneskov denarnega nadomestila je pavšalna, temelji izključno na predlogu tožnika, prvostopno sodišče je neutemeljeno štelo, da je s tem soglašala tožena stranka, to pa pomeni bistveno kršitev po 6. tč. 339. čl. ZPP. Gre za pravico iz sistema socialne varnosti, s takšnim zahtevkom stranke ne morejo prosto razpolagati, pravice, njihov obseg in možnosti razpolaganja z njim oz. pridobitve, so urejene v prisilnih predpisih ter se lahko priznajo le v obsegu in pod pogoji, določenimi z zakonom.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo ter ob tem ni kršilo določb postopka, kar bi v posledici vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo glede kršitev, na katere na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) pazi po uradni dolžnosti in jih ni ugotovilo. Svojo odločitev je prvostopno sodišče ustrezno obrazložilo.

Po prepričanju sodišča druge stopnje tožena stranka napačno razlaga določbe 18. čl., 25.a čl., 32. čl. in 33. čl. Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.l. RS, št. 5/91 s spremembami - ZZZPB). Nesporno je tožnik pridobil pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za obdobje od 26.7.2000 do 25.7.2001. Pravica mu je bila v skladu s 25. čl. ZZZPB priznana za obdobje 12 mesecev, ker je imel več kot 25 let zavarovanja. Določba 25.a čl. ZZZPB je tako v 1. kot v 3. odst. dovolj jasna in pomeni, da se pri ponovnem uveljavljanju pravice do denarnega nadomestila v čas zavarovanja ne všteva čas, ko je bil zaposlen pred zadnjim prejemanjem denarnega nadomestila, in čas prejemanja denarnega nadomestila le zavarovancu, ki mu je pravica do denarnega nadomestila prenehala zato, ker jo je v celoti izkoristil. V 3. odst. omenjenega člena glede pravice, da zavarovanec izkoristi možnost prejemanja nadomestila v preostalem delu, pri ponovnem uveljavljanju ni nobenih posebnih omejitev, pogoj je le status zavarovanca, lahko na podlagi zaposlitve oz.

delovnega razmerja, oz. na podlagi statusa samozaposlene osebe.

Tako 1. odst. 25.a čl., kot 32. čl. uporabljata enak pravni pojem "prenehanje pravice do denarnega nadomestila". Očitno se zato tudi 3. odst. 25.a čl. nanaša na izrabo pravice v preostalem delu, v vsakem primeru ponovnega uveljavljanja, ne glede na to, ali je zavarovanec sklenil delovno razmerje oz. je opravljal dejavnost kot samozaposlena oseba. Upoštevanje stališča tožene stranke bi pomenilo diskriminacijo oseb, ki si prizadevajo, da s samozaposlitvijo zagotovijo sebi socialno varnost ter prispevke in s tem dohodke skladom socialnega zavarovanja.

Glede ostalih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnik postavil zahtevek o višini nadomestila v skladu s 3. odst. 25.a čl. ZZZPB, po katerem mu pripada denarno nadomestilo v višini zadnjega izplačanega denarnega nadomestila, ker ga je ponovno uveljavil v 24 mesecih po zadnjem prejemanju nadomestila.

Sodišče prve stopnje je priznalo pravico v skladu s tožbenim zahtevkom, iz katerega tudi izhaja, da bo tožena stranka iz zneskov mesečnih nadomestil za tožnika poravnala predpisane davke in prispevke. Glede na zahtevek bo tožena stranka v skladu s predpisano stopnjo davkov in prispevkov iz prisojenih zneskov plačala davek na osebne prejemke ter prispevke, za katere je zavezanec za plačilo zavarovanec, preostanek pa izplačala tožniku.

Višina nadomestila ter čas izplačevanja spadata v dejansko podlago tožbe. Ker sta stranki na obravnavi pri prvostopnem sodišču skladno izjavili, da med njima dejansko stanje ni sporno ter da naj sodišče razsodi le glede pravnega vprašanja o pravici do nadomestila, je prvostopno sodišče v skladu s 1. odst. 7. čl. in 1. odst. 214. čl. ZPP povsem pravilno štelo, da dejstva, o katerih sta se stranki skladno izjavili, med njima niso sporna in o teh dejstvih ni potrebno izvajati dokazov. Nobenih dokazov ni namreč za trditev tožene stranke, da je sodišče razsodilo v nasprotju s 6. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Nobenih dokazov ni, da pomeni višina nadomestila, kot jo zahteva tožnik, ob tem, da iz in ne od vtoževanih zneskov zahteva plačilo davkov in prispevkov, presegala dopustno višino nadomestila ter bi šlo za nedovoljeno razpolaganje strank. Pritožbene navedbe ter izpodbijanje odločitve sodišča glede pravice in višine nadomestila, načina izplačila ter obdobja, v katerem je tožnik do nadomestila upravičen, pomenijo nedopustno navajanje novih dejstev oz.

posredno predlaganje novih dokazov, saj tožena stranka ni z ničemer izkazala, da svojih pripomb in dejstev s tem v zvezi ni mogla brez svoje krivde navesti do konca glavne obravnave ter za svoje navedbe tudi predložiti ustreznih dokazov. Takšnih nedopustnih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje v skladu s

337. čl. ZPP ne sme upoštevati.

Glede pritožbene navedbe, da je sodišče s priznanjem statusa brezposelne osebe nedopustno razsodilo o že odločenem in tega ni obrazložilo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev prvostopnega sodišča pomeni le dodatno potrditev statusa tožnika.

Za takšno odločitev gre v vsakem primeru, ko sodišče potrdi dokončno odločbo nosilca javnih pooblastil. Neobrazložitev sodbe v tem (nespornem) delu ni vplivala na njeno zakonitost in pravilnost.

Glede obračuna in plačila zamudnih obresti je sodišče prve stopnje prisodilo zakonske obresti, kar pomeni, da bo tožena stranka pri obračunu in izplačilu upoštevala 376. čl. Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 83/2001 - OZ), ki ga je pri izvršitvi pravnomočne sodbe potrebno uporabiti v skladu z odločbo Ustavnega sodišča št. U-1-300/04-25 z dne 2.3.2006, objavljeno v Ur.l. RS, št. 28/2006, s katero je bil delno razveljavljen 1060. čl. OZ. Odločba Ustavnega sodišča se kot materialno pravo uporablja uradoma in v vseh postopkih.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje v skladu s 353. čl. ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo.