Jedro

Obrazložitev ni namenjena zgolj presojanju sodne odločbe v postopkih s pravnimi sredstvi, ampak tudi udejanjanju pravice strank, da se seznanijo z jasnimi in razumljivimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče odločilo o njihovih pravicah in dolžnostih.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi in zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Šmarju pri Jelšah v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, ki jo je vložil I.F. zoper plačilni nalog Specializirane enote za nadzor prometa z dne 14.2.2008, s katerim mu je prekrškovni organ zaradi prekrškov po petem odstavku 69. člena in sedmem odstavku 70. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) ter prekrška po tretjem odstavku 40. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnem prometu (ZDCOPMD-2) izrekel globo v skupni višini 438.83 EUR. Sodišče je odločilo, da je vlagatelj dolžan plačati stroške postopka, ki mu jih bo odmeril prekrškovni organ z nalogom za plačilo sodne takse.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec. Navaja, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ker je na drugi strani sodbe navedlo povsem drugačno dejansko stanje, ki se nanaša na drug dogodek. Zaradi navedene napake v obrazložitvi sodba nima razlogov o ključnih okoliščinah prekrška oziroma so ti nerazumljivi, sodišče pa se ni opredelilo do vseh navedb obdolženca v zahtevi za sodno varstvo.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. Prekrškovni organ je vodil postopek zoper storilca, ker je dne 14.2.2008 v javnem cestnem prometu vozil tovorno vozilo, katerega skupna masa je presegala največjo dovoljeno maso vozila, ker je opravljal izredni prevoz blaga brez dovoljenja pristojnega organa in ob tem ni pravilno izpolnil zapisnega lista, s čimer naj bi storil prekrška po petem odstavku 69. člena in po sedmem odstavku 70. člena ZVCP-1 ter prekršek po tretjem odstavku 40. člena ZDCOPMD-2. 5. Sodišče je na drugi strani izpodbijane sodbe, s katero je odločalo o zahtevi storilca za sodno varstvo, navedlo povsem drugačno dejansko stanje, ki se nanaša na drug historični dogodek, ki naj bi se zgodil dne 25.12.2007 pri Osnovni šoli P., ko storilec policistom ni želel izročiti osebnega dokumenta, temveč je pred njimi začel bežati ter nanj vezalo razloge, ki se po vsebini nanašajo na zahtevo za sodno varstvo storilca I.F. 6. Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 34/2006 z dne 30.11.2006 presodilo, da obrazložitev, ki je obvezna sestavina pisne sodne odločbe, ni namenjena zgolj temu, da se omogoči presojanje sodne odločbe v postopkih s pravnimi sredstvi, ampak tudi udejanjanju pravice strank, da se seznanijo z jasnimi in razumljivimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče odločilo o njihovih pravicah in dolžnostih.

7. Glede na navedeno je pritrditi vložniku zahteve za varstvo zakonitosti, da izpodbijana sodba zaradi opisane napake nima razlogov o ključnih okoliščinah prekrška oziroma so ti nerazumljivi, zato je v njej podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. C.

8. Ker izpodbijana sodba nima razlogov oziroma so ti razlogi nerazumljivi, je podana kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Šmarju pri Jelšah v ponovno odločanje.