Jedro

Zakon daje le splošna navodila za določanje odškodnine, ki preprečujejo arbitriranje sodišč. Uporaba pravnega standarda pravične odškodnine poteka v treh fazah, med katerimi se v prvi fazi ugotavlja obseg škode, v drugi fazi se opravi širša individualizacija, s katero se določi razpon, ki ga je treba upoštevati za primere te vrste (objektivizacija), v tretji fazi pa se opravi individualizacija, to je prilagoditev dejanskemu stanu konkretnega oškodovanca. Tako se izkaže, da pri določanju pravične odškodnine kot satisfakcije za pretrpljene telesne bolečine ali duševne bolečine ali strah ne gre niti za arbitriranje, niti za tarifiranje. Toda revizija tožeče stranke ne upošteva, da je treba v drugi fazi določanja odškodnine primerjati le tiste dejanske stane, v katerih gre za enake dejanske okoliščine. Zato ni mogoče neposredno primerjati tožnikovega trpljenja s trpljenjem ljudi, ki so bili zaprti kmalu po drugi svetovni vojni, ki so jih fizično in psihično mučili in ki so prestajali zaporno kazen na Golem otoku ali drugje, ob težkem fizičnem delu. Prav tako ni mogoče primerjati tožnikovega položaja z dejanskimi stani v tistih zadevah, v katerih so bili priprti vodilni delavci, ki so utrpeli hude posege v njihovo čast in ugled, ker so mediji pisali o njihovem "grabežu in malverzacijah", pri čemer so nekaterim med odvzemom prostosti onemogočili tudi nujne stike z zdravniki, drugi pa so morali po vrnitvi na prostost opravljati delo na mnogo nižjih delovnih mestih.

Izrek

Reviziji tožeče in tožene stranke proti sodbi se zavrneta kot neutemeljeni. Revizija tožeče stranki proti sklepu o stroških se zavrže. Stroške revizijskega postopka krijeta pravdni stranki sami.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 1.903.120 tolarjev odškodnine z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 04.04.2000 dalje. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo tožnikovi zahtevi za varstvo zakonitosti in je spremenilo sodbo Vojaškega sodišča v Sarajevu opr. št. I K 58/86 z dne 08.04.1986 v zvezi s sodbo Vojaškega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 254/86 z dne 11.9.1986, tako da ga je v celoti oprostilo obtožbe sovražne propagande po 133. členu KZ SFRJ. Glede na to je tožniku prisodilo za nepremoženjsko škodo zaradi odvzema prostosti 1.000.000 tolarjev in zaradi strahu 200.000 tolarjev in za premoženjsko škodo zaradi izgubljene plače med prestajanjem zaporne kazni 703.120 tolarjev. Presežek zahtevanih zneskov od priznane nepremoženjske in premoženjske škode je zavrnilo, prav tako je zavrnilo celoten zahtevek za plačilo rente zaradi izgubljenega dobička po 50.000 tolarjev mesečno.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki in sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi v zvezi z glavnim zahtevkom, tako da je zvišalo odškodnino zaradi neupravičenega odvzema prostosti in izgubljenega ugleda na 2.000.000 tolarjev in zaradi strahu na 500.000 tolarjev ter je skupaj s premoženjsko škodo zaradi izgubljenega dohodka med prestajanjem zaporne kazni tožniku prisodilo 3,203.120 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 4.4.2000 do plačila. V preostalem delu je zavrnilo tožnikovo pritožbo glede glavne stvari, odločalo pa je še o pritožbah tožeče in tožene stranke v zvezi s pravdnimi stroški.

Proti sodbi pritožbenega sodišča sta pravočasno vložili revizijo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka je vložila revizijo proti zavrnilnemu delu sodbe v vrednosti 3,100.000 tolarjev zaradi neupravičenega odvzema prostosti, pri čemer uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). V zvezi s tem predlaga spremembo sodbe in priznanje odškodnine v vtoževanem znesku 5,100.000 tolarjev. Sodiščema priznava kvalitetno utemeljitev prisojene odškodnine, vendar meni, da nista pravilno upoštevali načela primerjave odškodnin v različnih zadevah s poprečnimi plačami na dan sojenja na prvi stopnji. Poudarja dolžino odvzema svobode, pogoje, v katerih je bil oškodovanec, intenziteto duševnih bolečin v zvezi s kvalifikacijo kaznivega dejanja, izgubo ugleda v delovnem in socialnem okolju, prisilno ločitev iz družinskega življenja in dotedanje oškodovančevo življenje. Vse to je opredelilo vrhovno sodišče v zadevi II Ips 580/93 in vlagatelj se sklicuje na to sodbo. Pojasnjuje, da tožnik ni bil nikoli ka-znovan, nato pa je bil priprt v trenutku, ko bi moral začeti graditi svojo prihodnost, da so se mu podrli mladostni ideali, da je bila tedaj klima v Sloveniji še enopartijska in ni bila naklonjena podobnim ravnanjem, saj so se tedaj še odvijali sodni procesi in različne afere ter je prihajalo do sprememb šele v letu 1988 (Pravni memorandum - svoboda združevanja, proces proti četverici ...). Poleg tega so se v postopku proti tožniku grobo kršile človekove pravice, saj mu je bilo onemogočena pravica do sodnega varstva, sojenje je bilo pristransko, odvisno od najvišjega vojaškega sodišča v Beogradu, tožnik ni smel uporabljati maternega jezika in ni imel svobodne pravice do zagovornika, izsiljevali so ga, naj prizna dejanje. Revizija poudarja tudi to, da je bil tožnik iztrgan od svoje družine in da sorodniki niso bili obveščeni o odvzemu njegove svobode. Po opravljeni vojaški službi se tožnik ni mogel svobodno vrniti v delovno sredino in opraviti pripravništva, temveč je bil obremenjen s tem, da bo moral na prestajanje zaporne kazni. Od družine je bil odsoten med vojaškim rokom, nato še med prestajanjem zaporne kazni, in tedaj, ko se mu je rodil prvi otrok, ni mogel stati ob strani njegovi materi. Tudi po prestani kazni je bil nadzorovan, saj je bil pogojno izpuščen, tako da je čutil posledice vse do leta 1989. V zvezi s pravično odškodnino je tožeča stranka primerjala odškodnine v podobnih primerih in izdelala tabelo v zvezi s sodbami v takih primerih. Tako je izračunala povprečen znesek, ki so ga sodišča priznala za mesec dni okrnjene svobode, ki znaša 8,8 povprečnih plač in znesek za celotno obdobje 5.372.400 tolarjev.

Tožeča stranka uveljavlja tudi kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje, v zvezi z odločitvijo (četrti odstavek 384. člena ZPP), da se Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije prizna stroške po odvetniški tarifi. Sklicuje se na 162. člen ZPP, ki je specialen predpis in določa, da državni organ, ki sodeluje v postopku kot stranka, nima pravice do nagrade; Zakon o državnem pravobranilstvu pa je bil sprejet pred tem in je temeljil na 163. členu prejšnjega Zakona o pravdnem postopku.

Tožena stranka je vložila revizijo proti tistemu delu sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je zvišalo odškodnino, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Uveljavlja revizijska razloga nepravilne uporabe materialnega prava (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 3. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Predlaga ugoditev reviziji in prisojo odškodnine, kot jo je določilo sodišče prve stopnje, ali razveljavitev izpodbijane sodbe. Po njenem je odškodnina, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje, ustrezna denarna satisfakcija za škodo, ki jo je utrpel tožnik zaradi okrnitve svobode. Meni, da je sodišče pravilno upoštevalo vse okoliščine primera, da jih je primerno individualiziralo in da je pravilno uporabilo materialno pravo. Zato tožnikovo sklicevanje na podobne primere v sodni praksi ni potrebno. S tem, da je prvo sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče, čeprav je nato upoštevalo, kot da je tožnikova trditev o izgubi ugleda utemeljena, in je zaradi tega prisodilo višjo odškodnino. Revizija očita sodišču druge stopnje tudi previsoko priznano odškodnino za strah. Na koncu dodaja, da ima tožnik priznan status bivšega političnega zapornika na podlagi 5. člena Zakona o popravi krivic (ZPKri, Ur. l. RS, št. 59/96 in 11/01) in da je o njegovi pravici do odškodnine mogoč upravni spor. Zato sprašuje, če je sodišče, ki mora po 19. členu ZPP paziti na svojo stvarno pristojnost, sploh pristojno za odločanje v zadevi.

Po 375. členu ZPP sta bili reviziji vročeni nasprotnima strankama in tožeča stranka je odgovorila na revizijo tožene stranke. Predlaga njeno zavrnitev in pojasnjuje, da je podlaga za tožnikov zahtevek v "XXXII. poglavju Kazenskega zakonika", višina odškodnine pa se odmerja po Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Ker do poravnave pred pravdo ni prišlo, je tožnik vložil tožbo. Pravice na podlagi Zakona o popravi krivic pa so pravice sui generis in ne posegajo v temeljno pravico do odškodnine in rehabilitacije neupravičeno obsojenega. Dodaja, da kljub vsemu še vedno nima vpisane delovne dobe in se bo očitno prisiljen pravdati še za to ter da je tožena stranka pred revizijo že izplačala prisojeno odškodnino.

Tudi tožena stranka je odgovorila na revizijo tožeče stranke in sicer v zvezi s tistim delom revizije, ki se nanaša na odločitev o stroških. Pojasnjuje, da se Državno pravobranilstvo Republike Slovenije ni udeleževalo pravde kot stranka, temveč kot zakoniti zastopnik tožene stranke, zato ni mogoče upoštevati določbe 162. člena ZPP, temveč določbe 151. v zvezi s 16. členom Zakona o državnem pravobranilstvu.

Reviziji proti sodbi nista utemeljeni.

Najprej je treba odgovoriti tistemu delu revizije tožene stranke, ki uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je bilo odločeno o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost. Tega tožena stranka ni trdila niti pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbenem postopku, saj se je pritožila samo proti sklepu o stroških. Ker sodišče druge stopnje po 350. členu ZPP na tako kršitev ni dolžno paziti po uradni dolžnosti, je njeno navajanje v revizijskem postopku novost, ki ni dopustna, zato že iz procesnih razlogov ne more biti utemeljena. Neutemeljena je tudi po vsebini, ker zakonodajalec s posebnim zakonom ni uredil pogojev in postopka za uveljavljanje pravice do odškodnine, tako da je treba v tožnikovem primeru uporabiti določbe iz XXXII. poglavja Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Ur. l. RS, št. 63/94 - 66/2000) in splošne določbe o odškodnini iz ZOR. V zvezi s prisojeno odškodnino oziroma z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačilo pravične odškodnine pa je treba pritrditi reviziji tožeče stranke, da daje zakon le splošna navodila za določanje odškodnine, ki preprečujejo arbitriranje sodišč. Uporaba pravnega standarda pravične odškodnine poteka v treh fazah, med katerimi se v prvi fazi ugotavlja obseg škode, v drugi fazi se opravi širša individualizacija, s katero se določi razpon, ki ga je treba upoštevati za primere te vrste (objektivizacija), v tretji fazi pa se opravi individualizacija, to je prilagoditev dejanskemu stanu konkretnega oškodovanca. Tako se izkaže, da pri določanju pravične odškodnine kot satisfakcije za pretrpljene telesne bolečine ali duševne bolečine ali strah ne gre niti za arbitriranje, niti za tarifiranje. Toda revizija tožeče stranke ne upošteva, da je treba v drugi fazi določanja odškodnine primerjati le tiste dejanske stane, v katerih gre za enake dejanske okoliščine. Zato ni mogoče neposredno primerjati tožnikovega trpljenja s trpljenjem ljudi, ki so bili zaprti kmalu po drugi svetovni vojni, ki so jih fizično in psihično mučili in ki so prestajali zaporno kazen na Golem otoku ali drugje, ob težkem fizičnem delu. Prav tako ni mogoče primerjati tožnikovega položaja z dejanskimi stani v tistih zadevah, v katerih so bili priprti vodilni delavci, ki so utrpeli hude posege v njihovo čast in ugled, ker so mediji pisali o njihovem "grabežu in malverzacijah", pri čemer so nekaterim med odvzemom prostosti onemogočili tudi nujne stike z zdravniki, drugi pa so morali po vrnitvi na prostost opravljati delo na mnogo nižjih delovnih mestih.

Seveda pa revizijsko sodišče ne želi podcenjevati tožnikovega trpljenja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Na ugotovljeni obseg nepremoženjske škode, ki je opisan v utemeljitvah sodb sodišč prve in druge stopnje, je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je glede na trajanje neutemeljenega odvzema svobode in na tožnikovo osebnost prisodilo kot pravično odškodnino zaradi okrnitve svobode znesek 2.000.000 tolarjev. Kljub temu, da sodišče v takih primerih prisoja enotno odškodnino za vse trpljenje skupaj, sta se sodišči prve in druge stopnje izjemoma odločili še za posebno odškodnino za prestani strah, čemur tožena stranka ne ugovarja. Ugovarja le znesku, ki presega 200.000 tolarjev, ki pa je glede na tožnikov intenziven strah, medtem ko je bil priprt, utemeljen. Sodišče druge stopnje je na 5. strani utemeljitve sodbe povzelo ugotovitve prvega sodišča in razložilo, da je glede na ravnanje organov, ki so tožnikovo voljo preizkušali z neobičajnimi načini in metodami (nočna zasliševanja, dejstvo, da je bil sam priča, kako razmere v zaporu vplivajo na druge pripornike, kršitve pravic v postopku in ne nazadnje strah pred najvišjo možno zaporno kaznijo in podaljšanjem služenja vojaškega roka) pravična odškodnina 500.000 tolarjev in revizijsko sodišče se s tem strinja.

Revizija tožeče stranke proti sklepu o stroških ni dovoljena.

Tožeča stranka sicer utemeljeno navaja, da je mogoče vložiti revizijo tudi proti sklepom in da se po četrtem odstavku 384. člena ZPP v takih primerih smiselno uporabljajo določbe zakona o reviziji proti sodbi. Toda po prvem odstavku tega člena je revizija dovoljena samo proti tistim sklepom sodišča druge stopnje, s katerimi je postopek pravnomočno končan, v spornem primeru pa se je postopek končal s pravnomočno sodbo. Poleg tega je po drugem odstavku 384. člena ZPP revizija proti pravnomočnemu sklepu dovoljena samo tedaj, če bi bila dovoljena revizija proti pravnomočni sodbi. Kdaj je dovoljena revizija proti pravnomočni sodbi, je določeno v drugem odstavku 367. člena ZPP, to je tedaj, ko vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 1.000.000 tolarjev (in v nekaterih taksativno naštetih primerih, v katerih je revizija dovoljena ne glede na vrednost, in ki se nanašajo na spore o pravici do preživnine, spore iz avtorske pravice in industrijske lastnine ter uporabe firme in varstva konkurence). Kako se ugotavlja vrednost spornega predmeta, opredeljuje ZPP v drugem poglavju, kjer ureja stvarno pristojnost sodišč. V 39. členu določa, da se tedaj, ko je za ugotovitev stvarne pristojnosti ali pravice do revizije ali v drugih primerih odločilna vrednost spornega predmeta, vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. V drugem odstavku tega člena izrecno pojasnjuje, da se obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Iz tega sledi, da revizija proti stroškom kot stranskemu zahtevku ni dovoljena (glej Pravna mnenja VS RS II/98, str. 4).

Tako se izkaže, da reviziji tožeče stranke in tožene stranke proti sodbi nista utemeljeni, zato ju je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. Revizija proti sklepu o stroških pa ni dovoljena, zato jo je sodišče po 377. členu ZPP zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (374. člen ZPP).

O pravdnih stroških je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker je zavrnilo oz. zavrglo reviziji tožeče stranke, njuni izredni pravni sredstvi nista bili uspešni, zato nista upravičeni do povrnitve stroškov revizij (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP). V odgovorih na revizijo pa pravdni stranki nista pojasnili ničesar takega, kar bi bilo pomembno za odločitev, zato njuni stroški niso bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).