Jedro

Pri odmeri samostojne, izjemne pokojninske dajatve, priznane po Zakonu o uvedbi pravice do izjemne pridobitve pokojnine za delavce v premogovnikih, je mogoče upoštevati le pokojninsko dobo, dopolnjeno pri slovenskem nosilcu zavarovanja, ne pa tudi pokojninske dobe, dopolnjene pri hrvaškem nosilcu zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sicer zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev drugostopenjske odločbe toženca opr. št. 4084370 z dne 28.11.2001 in ohranitev v veljavi prvostopenjske odločbe iste opr. št. z dne 17.10.2001 (I. točka izreka) hkrati pa drugostopenjsko odločbo z dne 28.11.2001 v tretji vrsti spremenilo tako, da je znesek pokojninske dajatve, odmerjen v višini 74.782,03 SIT nadomestilo s 76.220,15 SIT, znesek

80.166,34 SIT z zneskom 81.708,00 SIT ter znesek 80.166,34 SIT z zneskom 81.708,00 SIT (II. točka izreka). Toženo stranko je zavezalo, da v 30-ih dneh po pravnomočnosti sodbe tožniku izplača razliko med že izplačano izjemno pokojnino in pokojnino, določeno s sodno odločbo. Sklenilo je tudi, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki.

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper ugoditveno II. in III.

točko izreka, vendar je njena pritožba kot prepozna s sklepom sodišča prve stopnje opr. št. Ps 1706/2001 z dne 7.4.2004 že pravnomočno zavržena.

Tožeča stranka v pravočasni pritožbi izpodbija zavrnilni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom v smeri ugoditve celotnemu zahtevku. Navaja le, da je bila v odločbi Vlade R Slovenije št. 197-1/2001, s katero je bila priznana pravica do izjemne pokojnine po Zakonu o izjemnem priznanju pokojnine za delavce v premogovnikih, v skupni pokojninski dobi upoštevana tudi pokojninska doba, dopolnjena v R Hrvaški. Kljub temu je sodišče zavzelo stališče, da je toženec v dokončni odločbi pravilno upošteval dejstvo, da se pokojninska doba, ki jo je dopolnil na območju R Hrvaške, ne všteva v skupno pokojninsko dobo, saj naj bi to izhajalo iz 3. odstavka 25. člena Sporazuma med R Slovenijo in R Hrvaško, četudi cit. člen tega za izjemne pokojnine ne določa. Meni, da bi sodišče v konkretnem primeru moralo uporabiti 22. člen sporazuma.

Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik sicer pravilno poudarja, da za rešitev predmetne zadeve 3. odstavek 25. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS - MP, št. 21/97; v nadaljevanju: mednarodna pogodba) ni uporabljiv. Vendar pa ni uporabljiv niti celoten 22. člen, temveč smiselno kvečjemu le 4. odstavek te določbe. Tako je izpodbijani zavrnilni del sodbe materialno-pravno sicer res nepravilno utemeljevan s 3. odstavkom 25. člena mednarodne pogodbe, vendar pa to samo po sebi za zakonitost I. točke izreka sodbe, ni odločilno.

V predmetni zadevi gre namreč izključno za spor o višini odmerjene izjemne pokojnine, ki jo je od 1.8.2001 dalje po Zakonu o uvedbi pravice do izjemne pridobitve pokojnine za delavce v premogovnikih (Ur. l. SRS, št. 44/69) tožniku priznala Vlada Republike Slovenije (priloga A 2 sodnega spisa). S pravnomočnim upravnim aktom je tožencu naložila le odmero, usklajevanje in izplačevanje dajatve v skladu z veljavnim Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99; v nadaljevanju ZPIZ). Navedeno seveda pomeni, da v predsodnem postopku, ki je predmet tega socialnega spora, določbe 1., 2. in 3. odstavka 22. člena cit. mednarodne pogodbe, ki urejajo seštevanje zavarovalnih dob, dopolnjenih v obeh državah pogodbenicah za pridobitev, ohranitev ali ponovno pridobitev pravice, niso bile uporabljive, niti ni šlo za odmero sorazmernega dela izjemne pokojnine po pravilih o določitvi sorazmernega dela dajatve v smislu 25. člena mednarodne pogodbe, temveč samostojne dajatve po slovenskih predpisih. Sicer pa je tako ob odmeri samostojnega, kot sorazmernega dela, višina pokojninske dajatve poleg višine pokojninske osnove itak odvisna od dolžine pokojninske dobe, dopolnjene v državi pogodbenici, ki dajatev odmerja. Zato je bila z izpodbijanim upravnim aktom, pokojnina pravilno odmerjena ob upoštevanju le v R Sloveniji dopolnjene zavarovalne, in s tem hkrati v skladu s cit. mednarodno pogodbo, ki se glede na 8. člen Ustave R Slovenije uporablja neposredno. V 4. odstavku 22. člena mednarodne pogodbe je izrecno dogovorjeno, da če obstaja po pravnih predpisih ene države pogodbenice, pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, pristojni nosilec te države, dajatev prizna le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svojih pravnih predpisih. Od uveljavitve mednarodne pogodbe s 1.2.1998, se namreč pri odmeri samostojne pokojninske dajatve upošteva le doba, dopolnjena v državi pogodbenici, ki dajatev odmerja.

Z izpodbijanim drugostopenjskim upravnim aktom je bila tako v upravno revizijskem postopku po uradni dolžnosti, prvostopenjska odločba zaradi previsoko odmerjene dajatve, pravilno odpravljena in izjemna pokojnina zakonito odmerjena le glede na 24 let, 4 mesece in 13 dni pokojninske dobe, dopolnjene pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Torej v skladu s 50. v zvezi s 409. členom veljavnega ZPIZ v višini 52 % od pokojninske osnove. S I. točko izreka sodbe je posledično tožbeni zahtevek na razveljavitev drugostopenjske upravne odločbe in ohranitev v veljavi prvostopenjske z dne 17.10.2001, utemeljeno zavrnjen in je iz istih razlogov tudi pritožba ostala brezuspešna.

S to dodatno obrazložitvijo je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP-UPB2 potrditi izpodbijano I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. V II. in

III. točko izreka sodbe o dosojeni višji dajatvi od pravilno in zakonito odmerjene z izpodbijanim upravnim aktom, pa tako ni mogoče posegati, saj je glede na sklep prvostopenjskega sodišča o zavrženju toženčeve pritožbe, v tem delu že pravnomočna.