Jedro

Izdaja začasne odredbe po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij ne vpliva na obliko vračanja podržavljenega premoženja. Pri izdaji začasne odredbe z uporabo diskrecijske pravice mora upravni organ izhajati iz namena začasne odredbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep prvostopnega organa, izdan na podlagi določb 10. do 12. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92). S tem sklepom (začasno odredbo) je bilo tožeči stranki kot zavezancu v postopku denacionalizacije med drugim, začasno prepovedano vsakršno razpolaganje z napremičninami parc. št. 969 v izmeri 191 m2 in parc. št. 968 stavbišče s hišo v izmeri 390 m2, dvorišče 652 m2, vl. št. 761, kar v naravi predstavlja hišo s prizidkom, katere imetnik pravice uporabe je zavezanec do 3/4 ter prepovedano lastninsko preoblikovanje podjetja v delu, ki se nanaša na navedeno nepremičnino (točka 1 a in b izreka prvostopnega sklepa). V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka ugotavlja, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi pogoji iz 12. člena citiranega zakona za izdajo začasne odredbe - to je, da je dejanska in pravna podlaga po vsebini in obsegu za izdajo take začasne odredbe verjetno izkazana. V zvezi s pritožbenimi ugovori, da je podan zadržek za vrnitev te nepremičnine iz 4. točke 1. odstavka 19. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93), tožena stranka meni, da bi glede na ekspertizo, ki jo je izdelalo po naročilu tožeče stranke podjetje R., lahko šlo le za morebitne ovire v smislu 20. v zvezi z 21. členu zakona o denacionalizaciji, nikakor pa ne za zadržek iz 19. člena tega zakona. Ugotavljanje morebitnih ovir po določbah 20. v povezavi z 21. členom zakona o denacionalizaciji bo pomembno za odločanje pri vračanju navedene nepremičnine.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da sta prvostopni in drugostopni upravni organ spregledala, da je najprej potrebno kot predhodno vprašanje pri odločanju o začasni odredbi rešiti vprašanje pasivne legitimacije. Od oblike denacionalizacije je odvisno, kdo je zavezanec. Tožeča stranka meni, da v obravnavanem primeru glede na določbo 19. člena zakona o denacionalizaciji ne pride v poštev vrnitev premoženja v naravi. Zato zavezanec ni tožeča stranka ampak Slovenski odškodninski sklad. Ni točna ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi glede obstoja zadržka iz 19. člena zakona o denacionalizaciji. Tožena stranka je spregledala 5. točko 19. člena zakona o denacionalizaciji, ki zajema vse situacije, na podlagi katerih vrnitev nepremičnin v naravi ni mogoča. Upravni organ ni ex lege zavezan, da izda začasno odredbo, temveč jo lahko izda. Pri odločanju ali bo to diskrecijsko pravico upravni organ uporabil ali ne, bi moralo biti vodilo tehtanje interesov obeh strank. Tožeča stranka bo utrpela znatno škodo, če bo njena tožba zavrnjena. Denacionalizacijski upravičenec oziroma njegovi pravni nasledniki pa najverjetneje nepremičnine ne bodo dobili vrnjene. Zato je toženi organ napačno uporabil 12. člen zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o upravni stvari, ali pa zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločitev.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožbeni ugovor glede pasivne legitimacije ni utemeljen. Sodišče soglaša z razlogi izpodbijane odločbe, da v obravnavani zadevi ne gre za primer iz 4. točke 19. člena zakona o denacionalizaciji, ko je izključena vrnitev nepremičnine. Tudi uporaba določbe 5. točke 19. člena zakona o denacionalizaciji, na katero se sklicuje tožeča stranka v tožbi, v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Ta določba se namreč nanaša na tiste primere, ki so v zakonu o denacionalizaciji izrecno določeni kot ovira za vrnitev nacionalizirane nepremičnine, kot je na primer določba 3. odstavka 16. člena (če je podržavljeno premoženje v lasti fizičnih ali civilnih pravnih oseb), določba 2. odstavka 32. člena (če gre za zazidano podržavljeno stavbno zemljišče) in podobno. V obravnavanem primeru gre lahko le za morebitne ovire za vrnitev podržavljene nepremičnine v last in posest po določbi 20. člena zakona o denacionalizaciji - če bi bila s to vrnitvijo okrnjena "ekonomska oziroma tehnološka funkcionalnost kompleksov" tožeče stranke. Ker je nepremičnina, ki je predmet denacionalizacijskega zahtevka, premoženje tožeče stranke oziroma je njen družbeni kapital, je tožeča stranka - in ne Slovenski odškodninski sklad - zavezanec tako po zakonu o denacionalizaciji (1. in 2. odstavek 51. člena) kot tudi po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (člen 9 do 12). Slovenski odškodninski sklad pa bo zavezanec v razmerju do tožeče stranke, če bo tožeči stranki za vrnjeno nepremičnino pripadala odškodnina (73. člen zakona o denacionalizaciji).

Sodišče soglaša z razlogi izpodbijane odločbe, da so v obravnavanem primeru podani vsi pogoji za izdajo začasne odredbe po 12. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Stališče tožeče stranke, da upravni organ ni dolžan ex lege izdati začasne odredbe po 12. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ampak, da jo lahko izda je pravilno. V tej zvezi sodišče ugotavlja, da navedeni zakon določa pogoje za izdajo začasne odredbe, ne pa tudi kriterijev za uporabo diskrecijske pravice. Če pogoji iz 12. člena navedenega zakona niso podani, uporaba diskrecijske pravice ne pride v poštev. Če pa so ti pogoji podani, mora upravni organ pri odločitvi glede na to diskrecijsko pravico, izhajati iz namena izdaje začasne odredbe ter upoštevati koristi, ki jih z izdajo začasne odredbe pridobi denacionalizacijski upravičenec ter morebitno škodo, ki jo utrpi zavezanec. Namen izdaje začasne odredbe v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij je zavarovanje zahtevka za vrnitev premoženja denacionalizacijskega upravičenca (9. člen zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij). Po zakonu o denacionalizaciji je primarna oblika denacionalizacije vrnitev premoženja v naravi - ostale oblike denacionalizacije pridejo v poštev, če ni možna vrnitev v naravi (2. člen). V konkretnem primeru denacionalizacijski upravičenci oziroma njihovi pravni nasledniki zahtevajo vrnitev podržavljenega premoženja v naravi. Dejanska in pravna podlaga zahtevka je verjetno izkazana. Iz razlogov, ki so bili že navedeni, tudi niso podani zadržki po 19. členu zakona o denacionalizaciji za vrnitev podržavljenega premoženja. Brez izdaje začasne odredbe bi lahko bila vrnitev tega premoženja v naravi po končanem lastninskem preoblikovanju povsem onemogočena. Izdaja začasne odredbe pa ne vpliva na oblike vračanja tega premoženja v denacionalizacijskem postopku in se torej ne prejudicira oblika vrnitve (vrnitev v last in posest, vrnitev lastninske pravice ali samo lastninskega deleža). Zato v obravnavanem primeru upravni organ ni napačno uporabil določbe 12. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, kot se to zatrjuje v tožbi in pri uporabi diskrecijske pravice tudi ni prekoračil svojega pooblastila oziroma je to pooblastilo uporabil v skladu z namenom, za katerega mu je dano (2. odstavek 4. člena zakona o splošnem upravnem postopku).

Glede na navedeno izpodbijana odločba tožene stranke, po presoji sodišča, ni nezakonita. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).