Jedro

S tožbo se izpodbija drugostopenjski upravni akt, ki ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. V tožbi je treba navesti upravni akt, ki se ga s tožbo lahko izpodbija ter predlagati, kako in v čem naj se ga odpravi. Takšne vsebine obravnavana tožba nima, niti je ni po dodatnem pozivu sodišča tožnik ustrezno dopolnil.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je dne 23. 10. 2010 priporočeno po pošti naslovil na Upravno sodišče Republike Slovenije tožbo zoper uvodoma navedeno odločbo tožene stranke, ki pa je tožbi ni priložil, pač pa je priložil zgolj fotokopijo dopisa tožnika z dne 22. 6. 2010, ki je bil naslovljen na Tržni inšpektorat RS, Območna enota Ljubljana (tožbena priloga A1). Sodišče je tožnika s sklepom št. I U 1418/2010-9 z dne 20. 12. 2010 pozvalo na podlagi 1. odstavka 31. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), da tožbo dopolni v roku 8 dni po prejemu navedenega sklepa tako, da pravilno navede, kateri akt s tožbo izpodbija, da temu ustrezno oblikuje tožbeni zahtevek in da ga določno postavi tako, da predlaga kako in v čem naj se upravni akt odpravi ter da navede razloge, zaradi katerih vlaga predmetno tožbo v upravnem sporu. Hkrati ga je tudi opozorilo, da bo sodišče tožbo v nasprotnem primeru zavrglo, če je tožnik v odrejenem roku ne bo dopolnil skladno z navedenim pozivom.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Po določbi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Dokončni upravni akt je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (3. odstavek 2. člena ZUS- 1). Upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno (1. odstavek 6. člena ZUS-1). Definicijo upravnega akta je zakonodajalec opredelil z določilom 2. odstavka 2. člena ZUS-1, in sicer je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javno-pravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V tožbi v upravnem sporu, ki ji je potrebno priložiti v skladu s 1. odstavkom 30. člena ZUS-1 tudi akt v izvirniku, prepisu ali kopiji, je potrebno navesti tožnikovo ime in priimek ter prebivališče oziroma njegovo ime in sedež, naziv toženca, upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, razložiti, zakaj toži ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi. Če je tožba nepopolna ali nerazumljiva, zahteva predsednik senata od tožnika, naj v določenem roku odpravi ugotovljene pomanjkljivosti, obenem pa ga mora poučiti kaj in kako naj napravi, ter ga opozoriti na posledice, če tega ne stori (1. odstavek 31. člena ZUS-1). Če tožnik v sodno odmerjenem roku ne odpravi ugotovljenih pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da izpodbijani upravni akt ničen (2. odstavek 31. člena ZUS-1).

Iz obravnavane tožbe, ki jo je vložila tožeča stranka, določno ne izhaja, da se izpodbija upravni akt prve stopnje, saj že iz naslova izhaja, da se tožba vlaga zaradi odprave odločbe drugostopnega organa, kar tožeča stranka izrecno predlaga tudi v tožbenem zahtevku. Sodišče ugotavlja, da s tožbo izpodbijani akt ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj je v skladu z določbo 1. odstavka 2. člena ZUS-1 upravni spor namenjen preizkusu zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, s tožbo pa se lahko zahteva odpravo upravnega akta, izdaja oziroma vročitev upravnega akta ali njegova sprememba (1. odstavek 33. člena ZUS-1). Zato je treba v skladu s 1. odstavkom 30. člena ZUS-1 v tožbi navesti upravni akt, ki se ga s tožbo lahko izpodbija ter predlagati, kako in v čem naj se ga odpravi. Vendar takšne vsebine obravnavana tožba nima, zato zadeve že iz teh razlogov ni mogoče obravnavati, saj je tožnik ni navedel v svoji tožbi z dne 13. 10. 2010, niti po dodatnem pozivu sodišča s sklepom opr. št. I U 1418/2010 z dne 20. 12. 2010, s katerim je sodišče tožnika pozvalo, da v roku 8 dni odpravi pomanjkljivosti tožbe. Navedeni sklep je tožnik prejel 10. 1. 2011 in v danem 8-dnevnem roku obravnavane tožbe ni ustrezno dopolnil, kljub opozorilu sodišča v navedenem sklepu, da bo sodišče v primeru, če ne bo odpravil pomanjkljivosti in zadeve zaradi tega ne bo mogoče obravnavati, zavrglo tožbo. Ker tožnik, ki je navedeni sklep sodišča prejel 10. 1. 2011, vendar v roku (ki se je iztekel 18. 1. 2011 niti kasneje) ni ravnal v skladu z njim, je glede na navedeno sodišče po neuspešno pretečenem roku za odpravo pomanjkljivosti tožbo zavrglo na podlagi 2. odstavka 31. člena ZUS-1.