Jedro

Pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno in posledično pri njej še ni mogoče ugotoviti invalidnosti oziroma popolne izgube delovne zmožnosti ter I. kategorije invalidnosti v smislu 63. člena ZPIZ-2. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnica uveljavlja odpravo izpodbijanih upravnih odločb toženca in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 11. 12. 2013 in št. … z dne 27. 8. 2013 ter da se tožečo stranko razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine od 29. 1. 2013 dalje ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati vse stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter toženi stranki naloži plačilo vseh pravdnih in pritožbenih stroškov. Predlaga, da sodišče razpiše glavno obravnavo in dodatno zasliši sodne izvedence. Vztraja, da sodišče ne samo, da je napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, temveč je storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), saj ima sodba take pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 10. 12. 2015 ni dovolilo, da predloži medicinsko dokumentacijo, ki je nastala po zaključku prve obravnave 10. 6. 2015. Vsa v sodni spis vložena zdravstvena dokumentacija, skupaj s pripombami na izvedensko mnenje in s predlogom na postavitev novih izvedencev, je pravočasno predložena in bi jo moralo sodišče absolutno povzeti v dokazni sklep oziroma ustrezno obrazložiti, zakaj jo je zavrnilo. Ta dokumentacija je po mnenju tožnice bistvenega pomena za dokazovanje utemeljenosti tožbenega zahtevka oziroma ključnega pomena, da sodni izvedenci lahko odgovorijo na postavljena vprašanja sodišča s sklepom z dne 10. 6. 2015. Poleg tega sta si dokazni sklep in zapisnik o glavni obravnavi z dne 10. 12. 2015 in dokazni sklep iz 3. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, različna, in neskladna. Prepričana je, da bi sodišče moralo ugoditi njenemu dokaznemu predlogu, da se postavijo v tem socialnem sporu novi sodni izvedenci. Sodišče je oprlo svojo odločitev na pristransko in nepopolno izvedensko mnenje z dne 21. 8. 2015. Opozarja na izjavo sodne izvedenke psihiatrinje in da takšna izjava poraja utemeljen dvom v njeno objektivnost in objektivnost podanega izvedenskega mnenja. Tožnica se psihiatrično zdravi že od leta 2007, vendar sodna izvedenka kljub temu zaključuje, da zdravljenje še ni zaključeno. Izvedenka psihiatrinja je na zaslišanju izjavila, da je kljub nesodelovanju pacienta možnost izpeljati vsaj diagnostiko, ki pa ni možna brez hospitalizacije, kjer se pacienta opazuje v neformalnem vedenju. Zdravljenja izven psihoze pri ljudeh se ne da izsiliti, diagnostiko pa se da izpeljati. Po mnenju izvedenke brez poizkusa opravljene diagnostike in hospitalnega zdravljenja, ocene tožničine delazmožnosti ne more podati. Tožnica ne sprejema izvedenskega mnenja prof. dr. A.A. in izrecno prereka tudi njeno izpovedbo, ki jo je podala na zaslišanju dne 10. 12. 2015. Sodna izvedenca oftalmologinja v svojem izvedenskem mnenju ne napiše, kakšno vidno ostrino je imela na levem in desnem očesu dne 16. 12. 2010, niti kasneje, čeprav bi to po pravilih stroke in zaradi transparentnosti in objektivnosti, nedvomno morala zapisati. Nadalje podrobno povzema mnenje izvedenke specialistke oftalmologinje in poudarja, da v kolikor bi sodna izvedenka podala v svojem delu mnenja določene podatke o vidni ostrini dne 16. 12. 2010 in 17. 7. 2015, bi se ugotovilo, da ne govori resnice. Ostrina vida se je pri tožnici bistveno poslabšala od leta 2010 do leta 2015, kar je dokazano z vso zdravstveno dokumentacijo pri Očesni kliniki v B. Sodna izvedenka je tudi pojasnila, da je Coganov sindrom kronična bolezen in je omenjena v vseh izvidih, da pa nikjer ni zapisano, da če imaš ta sindrom, da potem nehaš delati. Sodna izvedenka je tudi zatajila, da je seznanjena z izvidom z dne 3. 12. 2015, s katerim je dokazano, da ima tožnica vidno ostrino na desnem očesu 20 %, na levem 20 %. Meni, da je sodna izvedenka podala mnenje nekorektno, nepopolno in nepravilno in bi jo tudi sicer sodišče moralo izločiti. Pritožba poudarja, da se pri tožnici stanje vida vseskozi slabša. Dne 5. 1. 2016 je bila ponovno poslana na lasersko zdravljenje na Očesno kliniko v B. Tožnica se ne strinja z zaključkom sodne izvedenke oftalmologinje, da zdravljenje pri njej ni zaključeno tudi iz oftalmološkega vidika. Poimensko navaja zdravila, ki jih tožnica uživa, prepričana pa je tudi, da je zdravljenje pri njej zaključeno. Glede na ustno izvajanje obeh sodnih izvedenk, se je pripravljena ustrezno psihiatrično zdraviti. Pribavila je že napotnico za hospitalizirano psihiatrično zdravljenje. Meni, da izvedensko mnenje, ki je podlaga za zavrnilno sodbo, ni podana v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj. Tudi ob upoštevanju zakonsko predpisane definicije invalidnosti oziroma delovne zmožnosti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do očitanih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih in tudi ne drži, da so razlogi nejasni in sami s seboj v nasprotju ter v nasprotju z listinami in zapisniki.

5. Sodišče prve stopnje glede na 81. člen v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) ter določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) v tem socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost v predsodnem postopku izdane dokončne odločbe toženca z dne 11. 12. 2013 in prvostopne odločbe toženca z dne 27. 8. 2013. Pravilnost teh odločb se presoja v materialnem in procesnem smislu, podlaga pa je dejansko oziroma zdravstveno stanje tožnice izkazano z medicinsko in drugo dokumentacijo za obdobje do dokončne odločbe, to je do zaključka predsodnega postopka.

Glede na navedeno in določbo 286. člena ZPP to pomeni, da se v sodnem postopku dokumentacija, ki se nanaša in izkazuje stanje do zaključka predsodnega postopka, lahko predloži do prvega naroka za glavno obravnavo. Pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb pa se upošteva le dokumentacija do dokončne odločbe. Vsa druga dokumentacija, ki se nanaša na obdobje po zaključenem predsodnem postopku in po datumu dokončne odločbe toženca, v tem postopku ni upoštevna.

6. V konkretnem primeru je bil predsodni postopek zaključen z dokončno odločbo z dne 11. 12. 2013. Zato je sodišče prve stopnje novejšo dokumentacijo, to je dokumentacijo iz leta 2015, predloženo na zadnji glavni obravnavi dne 10. 12. 2015, utemeljeno zavrnilo. Na podlagi novejše dokumentacije, še zlasti, če izkazuje spremembe v zdravstvenem stanju in njegovo poslabšanje, so edino lahko stvar novega postopka pred tožencem, ne pa tega sodnega postopka. Očitek pritožbe, da sodišče zdravstvene dokumentacije nezakonito ni povzelo v dokazni sklep, je zato povsem neutemeljen, zmotno pa je tudi stališče, da je novejša dokumentacija iz leta 2015 ključnega pomena za odločitev. Glede na navedeno se pritožba neutemeljeno sklicuje na vse izvide, ki datirajo iz leta 2015. 7. Pritožbeno sodišče tudi sicer v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno in da zato pri njej še ni mogoče oceniti njene delazmožnosti oziroma izgubo delazmožnosti ter na tej podlagi razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, kar tožnica poleg odprave izpodbijanih odločb toženca, uveljavlja s tožbenim zahtevkom.

8. Po podatkih v spisu se tožnica od leta 2010 vodi pri internistu revmatologu in oftalmologu zaradi Coganovega sindroma. Vodi se tudi pri otorinolaringologu, večkrat je bila hospitalizirana na interni kliniki, kjer so ugotavljali elemente Sjögrenovega sindroma, vendar ga z biopsijo niso potrdili. Slikovna diagnostika vratne hrbtenice, ramen in medenice s kolkoma, je pokazala začetne degenerativne spremembe. Zdravi se tudi zaradi sladkorne bolezni, arterijske hipertenzije, pretežno alergijske astme. V predsodnem postopku sta obe invalidski komisiji in sicer invalidska komisija prve stopnje dne 14. 8. 2013 in invalidska komisija druge stopnje dne 9. 12. 2013 menili, da so pri tožnici potrebni nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije in da zato pri njej invalidnosti še ne morejo ugotavljati.

9. Ker se tožnica ni strinjala z ocenama obeh invalidskih komisij ter odločitvijo, da pri njej ni invalidnosti, je sodišče v ta namen pridobilo še mnenje izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v sestavi specialista revmatologa, psihiatrinje in oftalmologinje, slednji dve specialistki pa je glede na tožničine pripombe, še zaslišalo. V izvedenskem mnenju in izpovedih zaslišanih specialistk je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka, saj glede na mnenje izvedenskega organa, pri tožnici do dokončne odločbe (z dne 11. 12. 2013) ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti oziroma pri njej zdravljenje še ni zaključeno. Do dokončne odločbe toženca je bilo psihiatrično zdravljenje tožnice v večji meri farmakološko orientirano. S psihiatričnega vidika zdravljenja ni dostopno le s farmakološkim zdravljenjem, ampak je nujno tudi dovolj intenzivna in dovolj časa trajajoča obravnava nefarmakološkega tipa v smislu psihosocialne oziroma psihoterapevtske obravnave, saj je tožničino stanje povezano s številnimi psihosocialnimi in psihosomatskimi dejavnostmi. V intenzivnem zdravljenju bi bilo potrebno izpeljati natančnejšo diagnostiko s psihiatrične oziroma klinično psihološke plati. Z oftalmološke strani je pri tožnici v ospredju blefarospazem, to je krčenje očesne mišice in s tem zapiranje oči. Po ozdravitvi očesnega vnetja po mnenju izvedenke, organske podlage za tako slab vid, ni. Z elektrofiziološkimi metodami so dokazali, da je delovanje mrežnice neokrnjeno, prav tako pa ni okrnjen noben del vidne poti od očesa do zatilnega možganskega režnja, kjer nastaja slika. Pri tožnici že leta 2010 niso našli povezave med slabšim vidom in realnim stanjem na očeh. Organskih okvar niso mogli dokazati. Po izpovedi sodne izvedenke je v izvidih večkrat omenjen Coganov sindrom, da pa to ne pomeni, da prenehaš delati.

10. Takšna ocena tožničinega zdravstvenega stanja le še dodatno potrjuje pravilnost mnenj, podanih v predsodnem postopku, da pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno in posledično pri njej še ni mogoče ugotoviti invalidnosti oziroma popolne izgube delovne zmožnosti ter I. kategorije invalidnosti v smislu 63. člena ZPIZ-2. 11. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na izvid UKC Očesne klinike z dne 3. 12. 2015 in vztraja, da je sodna izvedenka podala mnenje nekorektno, nepravilno in nepopolno. Ker je sodišče z izvedenskim mnenjem razčistilo vsa sporna vprašanja in odpravilo morebitne nejasnosti, ni nobene podlage za pridobitev drugega izvedenskega mnenja, v ničemer pa na samo odločitev tudi ne more vplivati pripravljenost tožnice za zdravljenje. Izvidi takšnega zdravljenja ne morejo biti predmet dokazovanja tožničinega zdravstvenega stanja ter njene delazmožnosti v tem postopku. Enako pa so neupoštevni tudi izvidi iz leta 2016, na katere se pritožba izrecno sklicuje. Kot je že uvodoma pojasnjeno, so novejši izvidi lahko kvečjemu podlaga za uvedbo novega predsodnega upravnega postopka.

12. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela.