Jedro

Tožnik je kot novo dejstvo navedel, da se mu je v letu 2011 v Sloveniji rodil otrok in se je leta 2012 poročil, vendar pa ti okoliščini ne moreta predstavljati nov razlog njegove ogroženosti oziroma pomembno povečano verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Izkazanost preganjanja tožnika oz. njegove ogroženosti v izvorni državi je osnovna predpostavka za ugoditev predlogu za uvedbo ponovnega zahtevka.

Pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ni absolutna pravica.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevek za povrnitev stroškov se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, katerega je vložil 19. 7. 2019. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik 16. 2. 2002, takrat še kot mladoleten, preko svojega očeta vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Postopek je bil ustavljen, saj je tožnikov oče v imenu celotne družine prošnjo umaknil. Nato je tožnik 15. 2. 2006 vložil ponovno prošnjo, katero pa je toženka zavrnila kot očitno neutemeljeno 27. 3. 2006. Dne 25. 2. 2008 je vložil še namero za priznanje mednarodne zaščite, a jo že naslednji dan umaknil. 2. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožnik navajal iste razloge zapustitve izvorne države kot v postopku za priznanje mednarodne zaščite v letu 2006. Ob tem pa je povedal še, da se mu je leta 2011 v Sloveniji rodil otrok in da se je leta 2012 poročil. Na Kosovo se ne želi vrniti, ker se noče ločiti od svoje družine. Lahko bi se vrnil v kakšen drug kraj na Kosovem, v kraju A. nima namreč ničesar več, vendar bi njegova žena, ki je Bošnjakinja, utegnila imeti težave, saj je njen jezik podoben srbskemu. Toženka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo prvega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ti morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, razen v kolikor jih oseba brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v času prvega postopka. Če pristojni organ ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz 64. člena ZMZ-1, zahtevek s sklepom zavrže. 3. Toženka ugotavlja, da se tožnikove navedbe nanašajo na dogodke, o katerih je že odločala v okviru presojanja potrebe po mednarodni zaščiti. Tožnikova predvidevanja, da bi utegnil imeti težave zaradi jezika, so neosnovana, pavšalna in hipotetična, predvsem pa se ne nanašajo nanj, pač pa na njegovo ženo. Tožnik ni izkazal preganjanja oziroma ogroženosti, nasprotno od tega je celo izjavil, da se mu razen povedanih dejstev ni zgodilo nič novega. Toženka poudarja, da so v skladu z določili ZMZ-1 glede zahteve za uvedbo ponovnega postopka uvedeni strožji dokazni standardi, trditveno in dokazno breme pa je v celoti na tožniku. Ker tožnik tega bremena ni zmogel, je toženka njegovo zahtevo zavrgla.

4. Tožnik v tožbi izpostavlja, da ima v Sloveniji družino od katere se ne želi ločiti. Tako žena kot sin sta rojena v Sloveniji, sam tu živi že 17 let in na Kosovo ga ne veže nič več. Navaja, da sam ni imel nobenega vpliva na umik prošnje za mednarodno zaščito v letu 2002. Poudarja, da iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka izhaja, da je navajal nova dejstva, ki jih v postopku leta 2006 ni. Poleg navedb o požigu doma ter nasilju Srbov nad Albanci na Kosovu je navedel tudi, da se je v Sloveniji poročil in ima otroka. Na Kosovem ni poskrbljeno za osnovne dobrine, ni socialnega varstva, zdravstva, vse je samoplačniško. Albanci so diskriminirani s strani Srbov. Na Kosovem bi bili ogroženi, saj žena govori bosanski jezik, ki je podoben srbskemu. Ve za primer, ko so Albanci pretepli nekoga, ki je govoril albansko, a so menili, da govori srbsko. Poleg tega pa njegov otrok govori zgolj slovensko. Sklicuje se na pravico do družinskega življenja po 8. členu EKČP, saj bi bil v primeru njegove vrnitve na Kosovo ločen od svoje družine, vrnitev celotne družine na Kosovo pa je zaradi prej navedenega nemogoča. Sodišču predlaga, da po izvedeni glavni obravnavi izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in se nanj v celoti sklicuje ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom. Če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže. 8. Ureditev pogojev in postopka za vložitev ponovne prošnje izhaja iz podmene, da je bilo o prosilčevi prošnji za priznanje mednarodne zaščite že pravnomočno (negativno) odločeno, zato lahko oseba, ki želi vložiti ponovno prošnjo, to stori po predhodnem preizkusu, katerega namen je ugotoviti, da v ponovni prošnji ne uveljavlja okoliščin, ki so že bila predmet pravnomočne odločitve. To izhaja tudi, iz 40. člena Direktive 2013/321, ki je z ZMZ-1 prenesena v slovenski pravni red.

9. Navedeno izhodišče je podlaga za zakonsko ureditev (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1), ki dokazne standarde zaostruje oziroma trditveno in dokazno breme v zvezi s postopki za zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite prenašajo na vlagatelja. Tako je vlagatelj tisti, ki mora predložiti nov dokaz oziroma navesti novo dejstvo. Namen poostrenega dokaznega standarda je, da se preprečijo zlorabe ponovnih prošenj z vlaganjem praznih zahtev, takšnih torej, ki po svoji vsebini ne prinašajo ničesar novega in ki od organov terjajo ponovno presojo že znanih dejstev in dokazov. Teža novih dokazov ali novih dejstev mora biti takšna, da pomembno povečuje verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito.

10. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa o tem, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v spodaj navedenem okviru nanje sklicuje. Sodišče namreč ugotavlja, da je toženka pravilno ugotovila, da je tožnik predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila pravnomočno zavrnjena, tožnik pa v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedel novih razlogov, ki bi pomembno povečevali verjetnost, da je do mednarodne zaščite upravičen in prav tako ni predložil novih dokazov.

11. Iz zapisnika o ustnem sprejemu drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 19. 7. 2019 je razvidno, da se je tožnik v večjem delu skliceval na iste razloge, kot jih je navedel že ob podaji prve prošnje, kar je tudi potrdil s tem, ko je povedal: „Glede tega, kar je bilo navedeno leta 2006, jaz nimam nobenih novih razlogov,“ ter v nadaljevanju na izrecno vprašanje uradne osebe, ali obstajajo kakšna nova dejstva ali novi dokazi: „Ne. Razen tega, da imam sedaj tukaj družino.“ Tudi iz nadaljnjih odgovorov tožnika je razvidno, da je ponovil navedbe iz prvotnega postopka, in sicer, da so jim v kraju A., kjer so živeli, požgali lokal in hišo, da so jim Srbi ves čas grozili in se tako nima kam vrniti. Res je tožnik poleg navedenega, kar je bilo že predmet presoje obstoja upravičenih razlogov za mednarodno zaščito ob njegovi prvi prošnji v letu 2006, navedel kot novo dejstvo, da se mu je v letu 2011 v Sloveniji rodil otrok in se je leta 2012 poročil, vendar pa ti okoliščini ne moreta predstavljati nov razlog njegove ogroženosti oziroma pomembno povečano verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, kar bi terjala uporaba 64. člena ZMZ-1. Izkazanost preganjanja tožnika oz. njegove ogroženosti v izvorni državi je namreč osnovna predpostavka za ugoditev predlogu za uvedbo ponovnega zahtevka, skladno s 64. členom ZMZ-1. Tožnik je pri tem navajal zlasti, da je njegova žena Bošnjakinja, ki bi lahko bila ogrožena s strani Albancev, ker je bosanski jezik podoben srbskemu. Sodišče se strinja s toženko, da se slednje kot prvo ne nanaša nanj, pač pa na njegovo ženo, poleg tega pa so tovrstna zatrjevanja preveč pavšalna in nekonkretizirana. Sodišče tako ugotavlja, da tožnik v svoji zahtevi ni navedel takšnih spremenjenih okoliščin, zaradi katerih bi lahko ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Kot že rečeno, pa je v tovrstnih postopkih povečano dokazno breme na tožniku samem. Sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam toženke, saj drugačne dokazne ocene niti ne more podati. Zakon je v tem delu jasen, nova dejstva oziroma novi dokazi morajo biti takšni, da pomembno povečujejo verjetnost, da oseba izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Takšnim materialnopravnim zahtevam pa podane trditve tožnika ne zadoščajo. Tožnik s podanimi navedbami ni uspel izkazati verjetnost preganjanja oziroma utemeljenega razloga, da bi ob vrnitvi v izvorno državo lahko utrpel resno škodo po 28. členu ZMZ-1. 12. V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na pravico iz 8. člena EKČP (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja) pa sodišče ugotavlja, da ne gre za absolutno pravico. Ne glede na tožnikove navedbe, sodišče ne vidi razlogov, da tožnik pravice do družinskega življenja ne bi uresničeval na Kosovem z združevanjem svoje družine.

13. Tudi v zvezi s tožnikovim zatrjevanjem, da na Kosovem ni poskrbljeno za osnovne dobrine, ni socialnega in zdravstvenega varstva, da je vse samoplačniško, sodišče ugotavlja, da gre zgolj za pavšalno in nekonkretizirano zatrjevano pomanjkanje varstva oziroma oskrbe. Slednje lahko pomeni podlago za subsidiarno zaščito, vendar samo pod pogojem, da to ni zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti v zdravstvenem oz. sistemu socialnih upravičenj države2 in če gre torej za namerno odtegnitev npr. zdravstvene oskrbe3, na kar pa se tožnik, kot že povedano, ne sklicuje.

14. Ker je odločitev toženke pravilna je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

15. V konkretnem primeru je sodišče odločilo brez glavne obravnave in ni ustno zaslišalo tožnika. Pri tem je izhajalo iz sodne prakse Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno zaslišanje tožnika na glavni obravnavi pred sodiščem (Sacko, C-348/16, odst. 46, 49, 44, 45; Alheto, C-585/16, odst. 107, 110, 111-112, 114, 118; Ahmedbekova, C-652/16, odst. 98-99), glede na to, da ima določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU neposredni učinek (Torubarov, C-556/17, odst. 73)4. K točki II izreka:

16. Tožnik je v tožbi zahteval še povrnitev stroškov postopka. Sodišče v zvezi s tem opozarja na zakonsko določilo ZMZ-1, ki določa, da imajo svetovalci za begunce skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem in vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov pa zagotavlja ministrstvo. Sodišče glede na navedeno ni pristojno za odmero priglašenih stroškov zastopanja tožnika po svetovalki za begunce, zato je ta del tožbenega zahtevka zavrglo.

1 Direktiva 2013/32 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (v nadaljevanju, Procesna direktiva II). 2 Sodba Sodišča EU v zadevi M'Bodj, C-542/13, 18. 12. 2014, odst. 35. 3 Ibid. odst. 36. 4 Več o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1216/2019 z dne 21. 8. 2019, odst. 21-27.