Jedro

Določbe 63. člena ZPIZ-1 so kogentne (zavezujoče) in ne dopuščajo znižanja starostne meje, kot jo določa zakon (63 let). Tožnik pa je dopolnil 56 let, s čimer kot invalid III. kategorije ne dosega zakonsko določene starostne meje. Tožnik v tožbenih razlogih niti ne navaja kakšnega drugačnega dejanskega stanja oziroma ne izpodbija samega izvedenskega mnenja invalidske komisije I. in II. stopnje, tako da bo lahko uveljavljal pravice iz naslova invalidske pokojnine šele z dosegom te starostne meje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, številka Bpp 160/2011 z dne 18. 10. 2011 je odločeno, da se prosilcu A.A. (tožniku v tem sporu) ne dodeli brezplačna pravna pomoč (bpp) za vložitev tožbe v socialnem sporu zoper Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Tožena stranka navaja, da je prosilec 14. 10. 2011 vložil prošnjo za dodelitev bpp za vložitev tožbe in zastopanje v socialnem sporu zoper Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zaradi priznanja pravice do invalidske pokojnine. Navaja, da je državljan Republike Hrvaške, zato je v skladu z 10. členom Zakona o bpp upravičen do bpp, če izpolnjuje pogoje. V razlogih tožena stranka navaja določbo prvega odstavka 13. člena ZBPP, to je izpolnitev finančnega pogoja in drugega odstavka 13. člena ZBPP, ki pa med strankami postopka ni sporen, zato sodišče teh navedb v sodbo ne povzema. Prosilec pa mora izpolniti še objektivni pogoj po določbi 24. člena ZBPP, ali ima zadeva očiten izgled za uspeh, po katerem je potrebno upoštevati določbo 60. in 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. 60. člen tega zakona opredeljuje, v katere kategorije se razvršča invalidnost in določa, da pripada III. kategorija zavarovancu, kateri ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom. Pravna podlaga je tudi 67. člen zakona, ki določa, da pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ko je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Prosilec je rojen 23. 11. 1955 in je torej dopolnil 55 let starosti in zaradi tega pogoj starosti 63 let ni izpolnjen. Glede na tako zakonsko določbo bo lahko dobil pravico iz invalidskega zavarovanja šele po dopolnjenem 63 letu starosti, zato zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh in je ni smiselno sprožati.

Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da se z navedenim pogojem 63 let starosti ne strinja, ker je na Hrvaškem v invalidski pokojnini in ni sposoben za nobeno delo. Prilaga odločbo Hrvaškega Zavoda za pokojnino z dne 24. 10. 2011. Po pregledu, ki ga je imel 20. 10. 2011 je namreč ugotovljeno, da je trajno nesposoben za delo. Očitno je, da kontrolnih pregledov nima več in da je brez kakršnihkoli ovir v invalidski pokojnini. Potrebuje strokovno pomoč, za katero nima denarja. Ima zgolj 633 KUN, s katerimi ne more živeti, skrbeti zase in kupovati zdravila za zdravje, razen tega pa je še delovno nesposoben.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabila pravilne predpise Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, za to sodišče v izogib ponavljanju teh predpisov in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Sodišče kljub razumevanju težkega materialnega stanja tožnika, ki prejema zgolj 633 KUN invalidske pokojnine, ne more sprejeti drugačne odločitve, kot jo je že tožena stranka. Določbe 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju so namreč kogentne (zavezujoče), ki ne dopuščajo znižanja starostne meje, kot jo določa zakon (63 let). Med strankama postopka je nesporna okoliščina, da je bil prosilec rojen leta 1955 in je torej dopolnil 56 let, s čimer kot invalid III. kategorije ne dosega zakonsko določene starostne meje. Tožnik pa v tožbenih razlogih niti ne navaja kakšnega drugačnega dejanskega stanja oziroma ne izpodbija samega izvedenskega mnenja invalidske komisije I. in II. stopnje, tako da bo tožnik lahko uveljavljal pravice iz naslova invalidske pokojnine šele z dosegom te starostne meje.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.