Jedro

Izhodišče, ki ga morajo sodišča v postopkih, ki jih ureja ZDZdr upoštevati, je, da je potrebno ukrepe, ki pomenijo poseg v svobodo gibanja (poseg v pravico do osebne svobode - 19. člen Ustave), v pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave) ter pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave) uporabljati po načelu minimalnih posegov vanje.

- Iz izvedenskega mnenja tako nedvomno izhaja, da ima pritožnik oziroma nasprotni udeleženec duševno motnjo, ki jo je glede na njeno naravo in prognozo treba zdraviti, saj je zaradi ugotovljene duševne motnje hudo motena presoja realnosti nasprotnega udeleženca in njegova sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Gre za odločilno okoliščino, saj je prisilno zdravljenje dopustno le, če oseba zaradi bolezni ni sposobna oblikovati svoje volje in se zavestno odločiti za zdravljenje ali temu nasprotovati. Udeleženec je nekritičen do svojega stanja ter odklanja zdravljenje, kar pa predstavlja nevarnost predvsem za njegovo življenje in zdravje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka, odvetnice nasprotnega udeleženca, v znesku 114,24 EUR, gredo v breme sodišča.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nasprotnega udeleženca zadržalo na oddelku pod posebnim nadzorom XXX brez privolitve v nujnih primerih še za čas enega meseca od dneva izdaje sklepa sodišča prve stopnje, to je do 13. 10. 2016. 2. Sklep sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbija nasprotni udeleženec in njegova odvetnica. Nasprotni udeleženec navaja, da je popolnoma psihično in fizično zdrav, diagnoza, ki jo je postavil zdravnik, pa je v celoti napačna in škodljiva za njegovo življenje.

- Odvetnica v pritožbi meni, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za zadržanje nasprotnega udeleženca na oddelku pod posebnim nadzorom, saj le-ta ne ogroža sebe ali drugih, prav tako ne povzroča hujše premoženjske škode. Prav tako je vprašljiva ugotovitev izvedenca, da ima nasprotni udeleženec hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja. Nasprotnemu udeležencu ni mogoče pripisati nesposobnosti presoje realnosti. Ogrožujočega ravnanja pa pri nasprotnemu udeležencu ni opisal niti oče kot najbližja oseba, nasprotni udeleženec zgolj zavrača jemanje zdravil, v posledici česar je prestrašen, vznemirjen, hiperaktiven in podobno. Slednji zaključek pa ne predstavlja takšnega ogrožanja, da bi bilo iz tega razloga potrebno zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom v nujnem primeru.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu s 30. členom Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) v zvezi s 366. in 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je sodišče druge stopnje s smiselno uporabo določb ZPP preizkusilo pritožbo v mejah pritožbenih razlogov, uradni preizkus pa opravilo s prilagojeno uporabo tega določila naravi in vrsti nepravdnega postopka.

5. Izhodišče, ki ga morajo sodišča v postopkih, ki jih ureja ZDZdr upoštevati, je, da je potrebno ukrepe, ki pomenijo poseg v svobodo gibanja (poseg v pravico do osebne svobode - 19. člen Ustave), v pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave) ter pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave) uporabljati po načelu minimalnih posegov vanje. Varovanje teh ustavnih pravic torej od sodišča zahteva, da zelo skrbno ugotovijo vsa odločilna dejstva in izvedejo potrebne dokaze (5. člen ZNP) ter ugotovijo ali ustrezajo zakonskim pogojem, ki so določeni za posamezne ukrepe in temu primerno odločijo.

6. Razlog za prisilno hospitalizacijo je v konkretnem primeru odklanjanje zdravljenja in lastno ogrožanje. V takem primeru je prisilna hospitalizacija dopustna le, če je zaradi duševne motnje prizadeta voljna sfera osebe v takšni meri, da nima sposobnosti oblikovati pravno relevantne izjave volje glede svojega zdravljenja.

7. Oseba je lahko po 53. členu ZDZdr sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez njene privolitve le, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr: - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, - če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje i - če navedenih vzrokov in ogrožanja iz 1. in 2. alinee tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenem ali z nadzorovano obravnavo).

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nasprotni udeleženec boleha za duševno boleznijo shizoafektivno motnjo. Potrebnost prisilne hospitalizacije je nadalje utemeljilo s tem, da nasprotni udeleženec pod vplivom blodnjave simptomatike huje ogroža svoje zdravje, saj je bolezensko nekritičen, odklanja psihiatrično medikamentozno terapijo, zaradi česar doživlja močan strah, pretirano zaskrbljenost in vznemirjanje, postane hiperaktiven, kar škodljivo vpliva na poslabšanje njegovega psihičnega stanja. Prav tako ni sposoben obvladovati svojega ravnanja in ni sposoben presoditi, kaj je realno. Nenazadnje je nasprotni udeleženec tokrat že četrtič hospitaliziran. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi ugotovitev izvedenskega mnenja izvedenca B.S., kateremu je dalo tudi posebno težo in pomen, saj samo ne razpolaga s specifičnimi znanji z različnih področij medicine. Iz tega razloga je povsem neutemeljeno pritožbeno polemiziranje z obstojem duševne motnje pri nasprotnem udeležencu.

9. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da zaradi duševne motnje nasprotni udeleženec ni sposoben razumeti lastnega stanja, saj je bolezensko povsem nekritičen, ne čuti se bolanega in ne čuti potrebe po zdravilih, zato je odklonitev zdravljenja le posledica duševne motnje in ne posledica zavestne razumske odločitve. Potrebno je namreč razlikovati med primerom, ko se neka oseba, ki ima duševno bolezen ali duševno motnjo, a se svojega stanja v dejanskih prvinah zaveda in nanj svobodno pristaja ter primerom, ko se dejanskih prvin svojega duševnega stanja sploh ne zaveda ter zato na takšno stanje tudi ne more svobodno pristati. Iz izvedenskega mnenja tako nedvomno izhaja, da ima pritožnik oziroma nasprotni udeleženec duševno motnjo, ki jo je glede na njeno naravo in prognozo treba zdraviti, saj je zaradi ugotovljene duševne motnje hudo motena presoja realnosti nasprotnega udeleženca in njegova sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Gre za odločilno okoliščino, saj je prisilno zdravljenje dopustno le, če oseba zaradi bolezni ni sposobna oblikovati svoje volje in se zavestno odločiti za zdravljenje ali temu nasprotovati. Udeleženec je nekritičen do svojega stanja ter odklanja zdravljenje, kar pa predstavlja nevarnost predvsem za njegovo življenje in zdravje.

10. Sodišče druge stopnje tako v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V obravnavanem primeru je šlo za sprejem osebe na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih v skladu s 53. členu ZDZdr. Izvedenec je nadalje tudi ugotovil, slednje pa je povzelo tudi sodišče prve stopnje, da v danem primeru ni mogoča druga oblika pomoči, dokler nasprotni udeleženec ne bo ustrezno kritičen do svoje bolezni in ne uvidi potrebe po rednem jemanju zdravil. 11. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo nasprotnega udeleženca in njegove odvetnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (30. člen ZDZdr v zvezi s 37. členom ZNP ter 2. točko 365. člena ZPP).

12. O stroških odvetnice nasprotnega udeleženca je sodišče druge stopnje odločilo v skladu z določbo prvega in tretjega odstavka 51. člena ZDZdr. Priglašeni stroški (sestava pritožbe 200 točk, materialni stroški 4 točke in 22 % DDV, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR) znašajo 114,24 EUR.