Jedro

V sodnem postopku je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki je ocenila, da je pri tožniku glede na prejšnji invalidski postopek prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in da je zmožen za psihofizično lahko, pretežno sedeče delo, ki se opravlja le občasno v prisilnem položaju hrbtenice, pri katerem se le občasno pripogiba in pri katerem ročno premešča bremena do največ 5 kg in kjer desna roka služi le kot pomoč levici in je ne dviguje nad nivojem delovnega pulta. Zato je po mnenju izvedenskega organa pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, vendar v spremenjeni obliki. Ni pa pri tožniku prišlo do takšnega poslabšanja, da bi bila pri njem podana popolna izguba delovne zmožnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 14. 1. 2021 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 28. 8. 2020 in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 26. 8. 2020 dalje in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: psihofizično lahko, pretežno sedeče delo, ki se opravlja le občasno v prisilnem položaju hrbtenice, pri katerem se le občasno pripogiba in pri katerem ročno premešča bremena do največ 5 kg in kjer desna roka služi le kot pomoč levici in je ne dviguje nad nivojem delovnega pulta, s polnim delovnim časom od 1. 9. 2020 dalje, in da je o pravici, odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost dolžan odločiti toženec v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (I., II. in III. točka izreka). Tožbeni zahtevek v delu na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, je zavrnilo ter hkrati sklenilo, da je toženec dolžan za tožnika stroške postopka v znesku 326,16 EUR povrniti na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (IV. in V. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se je sodišče pri svoji odločitvi izključno omejilo samo na izdelano izvedensko mnenje izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, fakultete A. Univerze v B., s čimer pa po njegovem mnenju ni v zadostni meri razjasnilo dejanskega stanja, na podlagi katerega bi lahko sprejelo materialnopravno pravilno rešitev. Pri tem ne gre spregledati, da se sodišče v okviru obrazložitve sodbe izčrpno sklicuje zgolj na medicinsko obravnavo pritožnika, čeprav ocena zdravstvenega stanja tožeče stranke ni in ne bi smelo biti edino dejstvo ugotavljanja invalidnosti. V zvezi z zdravstvenim stanjem opozarja, da tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da se mu je zdravstveno stanje od zadnje obravnave še dodatno poslabšalo, zaradi česar so izvedenci predlagali dodatne omejitve. Opozarja, da je izvedenec na zaslišanju pojasnil, da tožnik za delo zidarja, ki ga je nazadnje opravljal, ni zmožen niti v skrajšanem delovnem času. Glede na definicijo I. kategorije invalidnosti, bi zato sodišče tožnika moralo razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti, saj tudi glede na ugotovitev izvedenca ni več zmožen opravljati svojega poklica. Ugotovitve izvedenca, da bi bil tožnik zmožen opravljati druga dela, pa po njegovem mnenju niso relevantne, saj ne gre za dela, ki bi spadala v okvir poklica zidar. Za ta dela tožnik tudi nima ustreznih znanj, upravičeno pa se postavlja tudi vprašanje, če je tožnik zmožen opravljati našteta dela. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženec nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne uveljavlja.

6. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 14. 1. 2021, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 28. 8. 2020. S slednjo odločbo je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. V zadevi je sporno, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti in do popolne nezmožnosti za delo.

7. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Ta v prvi alineji drugega odstavka 63. člena določa, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Preostala delovna zmožnost je podana, če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti, ali če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za drugo delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu, ali če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za drugo delo za najmanj 4 ure dnevno, ali če zavarovanec lahko opravlja delo najmanj 4 ure dnevno. Preostala delovna zmožnost zavarovanca se ugotavlja pri invalidnosti II. in III. kategorije (prvi in drugi odstavek 64. člena ZPIZ-2).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila od 26. 2. 2018 dalje priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: delo, ki se opravlja le občasno v prisilnem položaju hrbtenice, pri katerem se le občasno pripogiba in pri katerem ročno premešča bremena do največ 15 kg, psihofizično nezahtevno delo, pretežno sede in z malo hoje ter brez vsiljenega tempa in ritma dela, s polnim delovnim časom od 1. 3. 2018 dalje. Nadalje pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ima tožnik končano poklicno gradbeno šolo in da je delal kot zidar, kar predstavlja tožnikov poklic v smislu tretjega odstavka 63. člena ZPIZ-2. 9. V sedaj obravnavanem postopku je bilo s strani izvedenskih organov toženca ugotovljeno, da je bil tožnik po zadnji oceni na invalidski komisiji večkrat pregledan pri psihiatru, ki ugotavlja depresivno disforično dekompenzacijo povezano z nezmožnostjo zdravljenja somatskih simptomov. Zato so pri tožniku potrebni nadaljnji terapevtski postopki, in poglobljena psihiatrična obravnava. Torej so pri tožniku potrebni nadaljnji zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju, zaradi česar je pri njem še nadalje podana III. kategorija invalidnosti v smislu tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2. 10. V sodnem postopku je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki je ocenila, da je pri tožniku glede na prejšnji invalidski postopek prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in da je zmožen za psihofizično lahko, pretežno sedeče delo, ki se opravlja le občasno v prisilnem položaju hrbtenice, pri katerem se le občasno pripogiba in pri katerem ročno premešča bremena do največ 5 kg in kjer desna roka služi le kot pomoč levici in je ne dviguje nad nivojem delovnega pulta. Zato je po mnenju izvedenskega organa pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, vendar v spremenjeni obliki. Ni pa pri tožniku prišlo do takšnega poslabšanja, da bi bila pri njem podana popolna izguba delovne zmožnosti.

11. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da se pri tožniku anamnestično stopnjuje bolečina zlasti v desnih udih, ker se tudi mišična moč manjša, zato težje uporablja desnico in težje hodi. Zaradi težav je bil večkrat obravnavan pri ortopedu, fiziatru, protibolečinski ambulanti, nevrologu, psihiatru in psihologu. Komisija je povzela izvid nevrologa z dne 2. 10. 2019, izvid CT z dne 9. 10. 2019, izvid ortopeda z dne 13. 3. 2019, izvid psihiatra z dne 17. 10. 2019 in kliničnega psihologa z dne 8. 11. 2019. Člani izvedenskega organa pa so tožnika še osebno pregledali in ugotovili kronični bolečinski sindrom po hemitipu desno zaradi degenerativnih stenozantih sprememb vratne in ledvene hrbtenice in artroze kolen, bolj desnega. Sodišče je glede na tožnikove pripombe na izvedensko mnenje, člana izvedenskega organa še zaslišalo, ki je posebej izpostavil prav ugotovitve na osebnem pregledu in vztrajal, da je pri tožniku od zadnje ocene njegove delazmožnosti prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in so zato pri njem potrebne dodatne omejitve pri delu.

12. V takšnem izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovno prepričljive podlage, da je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti skladno s tretjo alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-1 in zavrnilo tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

13. Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, saj gre za izvedensko mnenje skladno z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami posameznih specialistov, skladno pa je tudi z izvidi osebnega pregleda, ki so ga izvedenci opravili zaradi popolne ugotovitve dejanskega oziroma zdravstvenega stanja tožnika in njegove preostale delovne zmožnosti. Po mnenju izvedenskega organa je tožnik še vedno zmožen za drugo delovno mesto z omejitvami in sicer za psihofizično lahko, pretežno sedeče delo, ki se opravlja le občasno v prisilnem položaju hrbtenice, pri katerem se le občasno pripogiba in pri katerem ročno premešča bremena do največ 5 kg in kjer desna roka služi le kot pomoč levici in je ne dviguje nad nivojem delovnega pulta. Zgolj pavšalen dvom pritožbe, da za delo z omejitvami tožnik ni zmožen, je zato neutemeljen. Zmotno pa je tudi stališče pritožbe, da je tožnika potrebno zato, ker ni zmožen za delo zidarja, razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku odpravilo vse nejasnosti in dvome v pravilnost podanega izvedenskega mnenja in upoštevajoč, kaj je tožnikov "svoj poklic" v smislu tretjega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in definicijo invalidnosti, popolno in pravilno ugotovilo njegovo preostalo delazmožnost. Pri tem je pri odločanju upoštevalo poleg sprememb v zdravstvenem stanju tudi pravilno pravno podlago in jasne določbe ZPIZ-2. 14. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena in 165. člena ZPP ter odločbo o Bpp 172/2022 z dne 1. 6. 2022 sklenilo, da stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.