Jedro

Glede na določbo 1. odst. 40. člena ZIZ mora upnik že v predlogu za izvršbo navesti sredstvo in predmet izvršbe, ter druge podatke, ki so potrebni, da se izvršba lahko opravi. Tako bi upnik moral podatke o dolžnikovem dolžniku (delodajalcu) navesti že v predlogu za izvršbo, saj drugače izvršbe na dolžnikovo plačo ne bi bilo moč opraviti. Ker je to storil naknadno, stroškov, ki so mu pri tem nastali, ni dolžan nositi dolžnik. Ta je glede na odločitev v sklepu o izvršbi upniku že dolžan povrniti stroške v zvezi s predlogom za izvršbo. V vlogi z dne 14.03.2000 priglašeni stroški tako niso bili potrebni, saj bi se jim upnik lahko izognil z vložitvijo popolnega predloga za izvršbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog upnika za povračilo nadaljnjih izvršilnih stroškov z dne 14.03.2000 zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 23.08.2000 s sklepom odločilo, da se upniku priznajo nadaljnji izvršilni stroški v znesku 5.200,00 SIT. Dolžnik se je zoper navedeni sklep pravočasno pritožil. Navedel je, da dolgu do upnika ne nasprotuje, vendar prosi za ponovno presojo pravilnosti vknjižbe na nepremičninah, ki so v njegovi in v lasti J.B. Meni, da je v postopku vknjižbe prišlo do nedoslednega dela zaposlenih na oddelku katastra in samovljnega obnašanja delavke upnika. Svojo pritožbo utemeljuje z dejstvom, da takse za vknjižbo ni plačal in da mu je bila ta izterjana preko DURS-a. Povdaril je, da je hotel dolžniško razmerje urediti preko kredita pri drugi banki. Pritožba je utemeljena. Dolžnik v pritožbi ni navedel razlogov, zaradi katerih nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da se upniku priznajo nadaljnji izvršilni stroški v višini 5.200,00 SIT. Zato je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep preizkusilo le glede nekaterih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in glede morebitnih kršitev materialnega prava. Na navedene kršitve, v skladu z določbo 2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ob reševanju pritožbe, sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. V skladu s predlogom upnika je sodišče prve stopnje dne 09.04.1998 s sklepom o izvršbi dovolilo tudi izvršbo z rubežem 1/3 dolžnikovih mesečnih dohodkov. Naziv in naslov dolžnikovega dolžnika pa je upnik sodišču prve stopnje sporočil šele naknadno v vlogi z dne 14.03.2000. V zvezi z navedeno vlogo je upnik priglasil tudi stroške v višini 5.200,00 SIT, ki naj bi mu s predmetno vlogo nastali. Sodišče prve stopnje je upniku priglašene stroške priznalo kot stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. ZIZ namreč v 5. odst. 38. člena določa, da je dolžnik dolžan upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Tako je za odločitev o tem, ali je dolžnik dolžan upniku povrniti stroške, ki so mu nastali v zvezi z vlogo z dne 14.03.2000 pomembno, ali so bili ti stroški za izvršbo potrebni. Glede na določbo 1. odst. 40. člena ZIZ mora upnik že v predlogu za izvršbo navesti sredstvo in predmet izvršbe, ter druge podatke, ki so potrebni, da se izvršba lahko opravi. Tako bi upnik moral podatke o dolžnikovem dolžniku (delodajalcu) navesti že v predlogu za izvršbo, saj drugače izvršbe na dolžnikovo plačo ne bi bilo moč opraviti. Ker je to storil naknadno, stroškov, ki so mu pri tem nastali, ni dolžan nositi dolžnik. Ta je glede na odločitev v sklepu o izvršbi upniku že dolžan povrniti stroške v zvezi s predlogom za izvršbo. V vlogi z dne 14.03.2000 priglašeni stroški tako niso bili potrebni, saj bi se jim upnik lahko izognil z vložitvijo popolnega predloga za izvršbo. Sodišče prve stopnje za odločitev, da se upniku priznajo nadaljnji izvršilni stroški, ni imelo podlage v 5. odst. 38. člena ZIZ. Glede na to, da sodišče druge stopnje na kršitve materialnega prava pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.