Jedro

Tožnik ni bil razporejen na vojaško dolžnost, zato je odločba o prenehanju delovnega razmerja zaradi neizpolnjevanja splošnih ali posebnih pogojev, določenih z zakonom, za poklicno delo na obrambnem področju, nezakonita. Navedeni način prenehanja delovnega razmerja pride v poštev le za delavce, ki poklicno opravljajo delo na obrambnem področju, ne pa za tožnika – civilno osebo, ki poklicno dela v vojski.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „1. Odločba tožene stranke z dne 29.6.2006 in odločba z dne 6.9.2006, ki jo je izdala tožena stranka, se razveljavita.

2. Ugotovi se, da ima tožeča stranka pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in ji delovno razmerje ne preneha 13.9.2006. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati vse zapadle neto plače od 13.9.2006 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila ter prispevke in davke, vse v roku 15-ih dni po pravnomočnosti sodbe pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 495,72 EUR, v roku 15-ih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.“ Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 210,68 EUR, v roku osem dni, v roku zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb tožene stranke z dne 29.6.2006 in z dne 6.9.2006, zavrnilo je tudi zahtevek na ugotovitev, da ima tožnik pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in mu delovno razmerje ne preneha dne 13.9.2006, tožena stranka pa mu je dolžna izplačati vse zapadle neto plače od 13.9.2006 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila ter prispevke in davke ter mu povrniti stroške postopka. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se v odprtem pritožbenem roku iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in procesnih kršitev pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne strinja se z razlogovanjem in stališčem sodišča prve stopnje in meni, da so pravno zmotna in v nasprotju s samim dejanskim stanjem. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot civilna oseba na delih in nalogah pomožnega osebja čistilke. Ni bil razporejen na vojaške dolžnosti, niti ni njegovega dela mogoče tolmačiti v smislu, da naj bi poklicno opravljal dela in naloge na obrambnem področju. Zato je tako tožena stranka kot tudi sodišče nepravilno ugotovilo, da je bila tožniku zakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi v skladu s 6. odstavkom 88. člena Zakona o obrambi. Navedeno zakonsko določbo je namreč mogoče uporabiti samo za delavce, ki poklicno opravljajo dela v vojski. Tožniku je bila izročena odločba o prenehanju delovnega razmerja. Takšen način prenehanja delovnega razmerja pa je nezakonit, saj ni upošteval zakonsko predvidenega postopka, ki je določen v Zakonu o delovnih razmerjih v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zakon o delovnih razmerjih v 2. členu določa, da ta zakon ureja delovna razmerja delavcev zaposlenih v državnih organih, lokalnih skupnostih in zavodih, drugih organizacijah ter zasebnikih, ki opravljajo javno službo, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Zakon o javnih uslužbencih v 154. členu določa, da pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca preneha veljati na načine, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih. Ker niti Zakon o obrambi, niti Zakon o javnih uslužbencih ne vsebujeta določb odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je v skladu s 1. odstavkom 88. člena Zakona o obrambi v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi potrebno upoštevati določila Zakona o delovnih razmerjih, ki ima predviden tudi postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako iz krivdnega razloga, kot tudi neizpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega mesta, kar se očita tožniku. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je torej nezakonita že iz razloga, ker tožena stranka ni upoštevala zakonsko predvidenega postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je tekom postopka grajal sam postopek odpovedi. Sodišče pri tem ne zavzame stališča do navedb tožeče stranke, niti se do njih ne opredeli. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da vztraja pri navedbah iz odgovora na tožbo in pripravljalne vloge ter se v celoti strinja z obrazložitvijo sodbe. Navaja, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi Zakona o obrambi kot specialnega predpisa, ki v 6. odstavku 88. člena določa, da delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih in posebnih pogojev določenih s tem zakonom preneha delovno razmerje z dnem dokončnosti akta o prenehanju.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, ni storilo, ugotovilo pa je, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je zahtevek na razveljavitev odločb tožene stranke, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje, zavrnilo. Postavilo se je na stališče, da za tožnika, ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot civilna oseba, velja določba 88. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS št. 82/94 in nadaljnji), ki v 6. odstavku določa, da delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev, določenih s tem zakonom za poklicno delo na obrambnem področju, preneha delovno razmerje v ministrstvu z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik že ob sprejemu v delovno razmerje ni izpolnjeval pogojev izobrazbe, kar je bilo ugotovljeno ob preverjanju verodostojnosti javnih listin, ki dokazujejo pridobljeno strokovno izobrazbo delavcev. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da navedena zakonska določba velja tudi za tožnika, ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot civilna oseba. Ker na obrambnem področju nima sistemiziranega delovnega mesta, kjer bi se zahtevala nižja izobrazba od končane osnovne šole, je zaključilo, da je odločitev tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja zakonita.

Tožnik je bil pri toženi stranki z odločbo z dne 7.6.2000 razporejen na dolžnost pomožne osebje (civilna oseba), z aktom o razporeditvi z dne 12.7.2004 pa je bil razporejen na formacijsko dolžnost čistilka. Tretji odstavek 88. člena ZObr določa, da mora kdor želi poklicno opravljati vojaško službo, izpolnjevati med drugim tudi pogoj ustrezne izobrazbe. Po določbi 5. odstavka se za ustrezno izobrazbo šteje za vojaka praviloma končana srednja poklicna šola, za podčastnika srednja ali višja šola in za častnika najmanj visoka strokovna šola. Določba 6. odstavka 88. člena ZObr, na podlagi katere je tožena stranka tožniku izdala odločbo o prenehanju delovnega razmerja, se nanaša na delavce, za katere se ugotovi, da ne izpolnjujejo splošnih ali posebnih pogojev, določenih s tem zakonom za poklicno delo na obrambnem področju. Po določbi 8. točke 5. člena ZObr je stalna sestave vojske formacija, ki jo sestavljajo poklicni pripadniki vojske (vojaki, podčastniki, častniki in vojaški uslužbenci – vojaške osebe) ter civilne osebe, ki delajo v vojski, vendar civilne osebe ne opravljajo vojaške službe. Glede na navedene zakonske določbe pritožba utemeljeno uveljavlja, da tožnik ni bil razporejen na vojaške dolžnosti, zato je odločba o prenehanju delovnega razmerja izdana na podlagi 6. odstavka 88. člena ZObr nezakonita. Navedena zakonska določba velja le za delavce, ki poklicno opravljajo delo na obrambnem področju, kar pa za tožnika, ki je kot civilna oseba, ki poklicno dela v vojski, ne velja. Tožena stranka bi lahko izvedla postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbah Zakona o delovnih razmerjih, ki urejajo odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji) določa v 154. členu, da pogodba o zaposlitvi javnemu uslužbencu preneha veljati na načine, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002).

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz izreka sodbe.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je moralo na podlagi 2. točke 2. odstavka 165. člena ZPP spremeniti izrek o stroških postopka, ki se nanašajo na tožnikove stroške. Tožnik je v sporu uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti potrebne stroške postopka, ki znašajo za sestavo tožbe 300 točk, za prvo pripravljalno vlogo 300 točk in pristop na prvi narok 300 točk, kar skupaj z 20 % DDV znaša 495,72 EUR.

Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške, ki znašajo 375 točk, skupaj z 20 % DDV in materialnimi stroški (2 %) 210,68 EUR.