Jedro

Glede na to, da tožnica ni bila na delu le 10 ur na teden (kot je določeno v pogodbi o zaposlitvi), ampak je delo opravljala vsakodnevno po 8 ur, je njen tožbeni zahtevek za plačilo opravljenih neplačanih ur dela utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici obračunati bruto plače oziroma nadomestila plač za obdobje od 1. 9. 2009 do 3. 11. 2009 v skupnem bruto znesku 761,22 EUR, odvesti z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek in skupni neto znesek v višini 557,44 EUR izplačati tožnici v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka sodbe (1. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici za mesec september 2009 iz naslova povračila stroškov za prehrano med delom plačati 48,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2009 dalje do plačila (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati stroške postopka za zastopanje tožnice po odvetniku, določenem z odločbo opr. št. Bpp 452/2009 z dne 11. 12. 2009, v znesku 992,42 EUR, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3.a točka izreka), kar pa je zahtevala tožeča stranka iz naslova pravdnih stroškov več ali drugače pa zahtevek zavrnilo (3.b točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper ugodilni del sodbe iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in samo odloči o zadevi ali jo vrne v ponovno sojenje in odločitev sodišču prve stopnje. Navaja, da je tožbeni zahtevek tožnice v celoti neutemeljen, saj je tožnica dobila izplačano prav vse, kar ji je tožena stranka dolgovala in celo več. Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tudi za poskusno delo, vendar je to le tako navedeno, saj gre za vzorec, dejansko pa je šlo za uvajanje. Tako tožena stranka kot priča K. ter tudi tožnica sama so povedali, da ni znala jezika, zaradi česar sta jo delodajalca uvajala in pripravljala na delo. Res je tudi, da je tožena stranka tožnico odjavila iz obveznih zavarovanj z dne 23. 9. 2009, saj je tožnica sama rekla, da se bo zaposlila pri drugem delodajalcu, ker naj bi bila lokacija bližje domu, kjer je živel njen fant. Tožnica je dne 30. 9. 2009 prinesla bolniški list za čas od 24. 9. 2009 do 30. 9. 2009, vendar ji je K. izjavil, da naj ga odnese novi delodajalki, saj je tam dejansko že opravljala delo. Da so navedbe tožene stranke pravilne oziroma resnične izhaja iz dejstva, da je tožnica z naslednjim dnem, ko je rekla, da ne bi več delala pri toženi stranki, šla v bolniško. Vendar se z V.F. še ni konkretno dogovorila, situacijo pa je reševala na ta način. Da bi sodišče dejansko in objektivno razčistilo dejansko stanje v zvezi z delom pri V.F., bi moralo zaslišati še s strani tožene stranke predlagano pričo T.P.. Dejstvo je, da je tožnica izigrala toženo stranko s tem, ko ji je najprej rekla, da želi delati drugje, zato jo je tožena stranka odjavila iz vseh zavarovanj. Ko si je očitno premislila in je sprožila postopek pred inšpektorjem in policijo, pa na ponoven poziv sploh ni prišla delat, kar očitno kaže na njeno neresnost in prilagajanje trenutni situaciji. Glede števila opravljanja ur, tako tedensko kot dnevno in na kakšne način je tožnica delala, kakor tudi glede malice, bi vedela povedati T.V., ki je bila pri toženi stranki zaposlena v istem času kot tožnica. Sodišče je zaslišalo zgolj priče, ki so bile predlagane s strani tožnice, medtem ko s strani tožene stranke drugih prič, ki bi dejansko pripomogle k razjasnitvi in ugotovitvi objektivnega dejanskega stanja, razen B.K., ni zaslišalo, s čimer je kršeno načelo kontradiktornosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter zoper 12. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste dokaze, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot izhaja iz določbe 185. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. ZPP v 8. členu določa, da o tem katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Glede na podane pritožbene navedbe pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da po določilih 213. člena ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče. Sodišče je tudi pri vodenju dokaznega postopka vezano na načelo procesne ekonomije iz 11. člena ZPP, ki med ostalim določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Sodišče prve stopnje namreč pravilno ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke, saj izvedba navedenega dokaza ne bi doprinesla k drugačnim dejanskim in pravnim zaključkom, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje, prav tako zaslišanje priče T.P. ne bi doprineslo k drugačnim zaključkom, saj ob prepričljivi izpovedbi priče V.F., ki je bila podprta tudi z listinskimi dokazi (pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 11. 2009), zaslišanje te priče ni bilo potrebno. Po mnenju pritožbenega sodišča zaslišanje inšpektorice za delo ne bi doprineslo k drugačni rešitvi spora, saj je tožena stranka sklenila s tožnico pogodbo o zaposlitvi za dobo treh mesecev, vendar jo je po enem mesecu odjavila od zavarovanja, na kar jo je na posredovanje inšpektorice ponovno prijavila nazaj v ustrezna zavarovanja za čas sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Samo zaslišanje inšpektorice torej ne bi doprineslo k drugačni rešitvi spora.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 3. 8. 2009 do 3. 11. 2009, zaradi začasno povečanega obsega dela, s krajšim delovnim časom 10 ur tedensko, s poskusno dobo v trajanju dveh mesecev (A1) in pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena z namenom uvajanja zaradi priprave na delo, usposabljanja ali izpopolnjevanja za delo oziroma izobraževanja, kar neutemeljeno uveljavlja pritožba. Iz dokaznega postopka sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica ni bila na delu zgolj 10 ur tedensko, kot je navedeno v pogodbi o zaposlitvi, temveč je delo opravljala 8 ur dnevno in sicer v dopoldanski ali popoldanski izmeni. Delala je 5 dni v tednu in vsako drugo soboto v mesecu. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje in panožno kolektivno pogodbo (Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije, Ur. l. RS, št. 83/97 do 40/201), ki je veljala v spornem obdobju ter 2. člen Zakona o določitvi minimalne plače (Ur. l. RS, št. 114/2006 in 36/2008), ki je določal znesek minimalne plače za obdobje od 1. avgusta 2009 do 28. februarja 2010 v bruto višini 597,43 EUR, navedeni znesek tožnici prisodilo, za čas bolniškega staleža pa nadomestilo v višini 80 % minimalne plače. Tako tožeči stranki pripada za čas od 1. 9. 2009 do 24. 9. 2009 sorazmerni del minimalne plače, od 24. 9. 2009 do 30. 9. 2009 pa nadomestilo plače v višini 80 % minimalne plače, enako za mesec oktober 2009 in tri dni v mesecu novembru 2009. Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč nakazila tožene stranke z dne 30. 3. 2010, od neto zneska pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti (413,85 EUR od 19. 10. 2009 do 30. 3. 2010) in tožnici priznalo neto znesek 298,35 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2010 dalje do plačila. Prav tako pa je upoštevalo izplačilo tožene stranke, ki se nanaša na mesec oktober 2009 v znesku 117,00 EUR, zato je zahtevek utemeljen v višini 236,43 EUR in vtoževane zakonske zamudne obresti od zneska 353,43 EUR od 19. 9. 2009 do 30. 3. 2010. Upoštevajoč nakazilo z dne 30. 3. 2010 v višini 115,50 EUR je prisodilo tožnici še razliko v višini 22,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2010 dalje do plačila in od zneska 33,66 EUR, pa zakonske zamudne obresti od 19. 12. 2009 do 30. 3. 2010, ko je bilo tožnici izvršeno le delno nakazilo. Ker je bila tožena stranka s plačili svojih obveznosti do tožnice v zamudi in jih ni poravnala pravočasno, je sodišče prve stopnje pravilno tožnici prisodilo zakonske zamudne obresti (378. člen Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Tožnici pa pripada tudi regres za prehrano in sicer za 12 dni v mesecu septembru, skladno s 4. točko tarifne priloge h Kolektivni pogodbi dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije, saj tožena stranka ni izpolnila obveznosti za plačilo regresa za prehrano s tem, ko neutemeljeno navaja, da je tožnica imela hrano na razpolago v hladilniku.

Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako tožena stranka ne navaja drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).