Jedro

Prvi odstavek 233. člena ZVCP-1 lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga še posebej aktivno sodelovanje v dokaznem postopku, če želi s svojo obrambo uspeti - ni dovolj, da poda dokazni predlog, temveč mora vsaj poskusiti pridobiti in predložiti dokaz, in če ne uspe, z ustrezno verjetnostjo izkazati, da dokaza sam ni mogel pridobiti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Ptuj je zoper M. M. izdala plačilni nalog zaradi prekrška po točki b sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) in ji izrekla globo v višini 250,00 EUR in tri kazenske točke.

Zoper plačilni nalog je storilka vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ormožu zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Vrhovna državna tožilka vlaga zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve iz drugega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave RS. Navaja, da je kršiteljica skladno z zakonom vložila zahtevo za sodno varstvo in v njej določno navedla, da je lastnica avtomobila, s katerim je bil storjen prekršek, vendar ga ni vozila v času storitve prekrška, saj je bila s prijateljicama (navedla je njuni imeni in priimka) na odbojki na točno določenem kraju. Izrecno je navedla, da obe prijateljici navaja kot priči. Kršiteljica tako ni zgolj zatrjevala svojega alibija, ampak je navedla konkretno določeni priči in s tem predložila razbremenilne dokaze, na podlagi katerih bi sodišče, če bi jih izvedlo, v skladu z načelom proste presoje dokazov ocenilo, ali je podan razumen dvom glede domneve, da je bila lastnica avtomobila tudi voznica in s tem storilka prekrška. Sodišče je z zavrnitvijo predlaganih dokazov in z zatrjevanjem, da je dokazni predlog nepopoln, storilo navedeno bistveno kršitev določb postopka o prekršku. V nadaljevanju še uveljavlja kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker je v plačilnem nalogu navedeno, da je prekršek storila M. M. kot voznica. Sodišče pa je v izreku sodbe, s katero je zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, navedlo, da je šlo za prekršek po b točki sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1 v zvezi s 233. členom ZVCP-1, torej gre za ugotovitev, ki je plačilni nalog ne vsebuje. V obrazložitvi sodišče navaja, da je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil, to je, da je M. M. vozila osebni avtomobil. S tem je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, saj je M. kaznovana za prekršek kot lastnica avtomobila, iz obrazložitve pa izhaja, da je prekršek storila kot voznica.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Ugotavljanje odločilnih dejstev v hitrem postopku o prekršku pred prekrškovnim organom po določbi prvega odstavka 55. člena ZP-1 poteka brez odlašanja, hitro in enostavno. Kljub temu morajo biti kršitelju tudi v takem - hitrem - postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka(1), zlasti da so mu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Kriterij za presojo, ali je bil storilcu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena v povezavi z 29. členom Ustave RS o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. Med temi je tudi pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja oziroma prekrška, ob popolni enakopravnosti zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Ta pravica kršitelja v hitrem postopku izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 55. člena ZP-1, v skladu s katero mora prekrškovni organ pred izdajo odločbe o prekršku kršitelja, ki se ob ugotovitvi ali obravnavanju prekrška ni mogel izjaviti o prekršku in ni mogel biti poučen o pravicah, pisno obvestiti o prekršku in ga poučiti, da se lahko pisno izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška in da mora pri tem navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku več ne bo mogel uveljavljati.

5. Iz 22. člena Ustave Republike Slovenije izhaja med drugim obdolženčeva pravica do obrazložene sodne odločbe. Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega sodnega postopka. Od sodišča zahteva, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se v obrazložitvi svoje odločbe opredeli do vseh tistih navedb, ki so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene(2). Ta dolžnost sodišča izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, v skladu s katero mora sodišče v obrazložitvi sodbe oceniti navedbe zahteve za sodno varstvo, še zlasti tiste, ki se nanašajo na odločilna dejstva in niso očitno neutemeljene.

6. Ugotavljanje odločilnih dejstev in zbiranje dokazov poteka v postopku pred prekrškovnim organom brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1), kar velja zlasti takrat, ko se o prekršku odloči s plačilnim nalogom. Plačilni nalog, ki velja kot pisna odločba o prekršku, se namreč kršitelju izda in vroči takoj na kraju prekrška, če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zazna ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav (prvi odstavek 57. člena ZP-1). Kljub temu morajo biti kršitelju tudi v teh položajih zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka(3), med drugim tudi pravica do izjave o dejanskih in pravnih vidikih zadeve (22. člen Ustave RS, drugi odstavek 55. člena ZP-1). Če storilcu v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku, je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku po drugi alineji 62. člena ZP-1. 7. Poseben dokazni položaj kršitelja v postopku o prekršku predstavlja določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1. Če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora organ, ki vodi postopek, v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva. Težo dokaznega bremena je potrebno razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti, ki med drugim zahteva, da mora organ, ki odloča o prekršku, v dvomu, ko krivda ni dokazana, obdolženca oprostiti. Predložitev dokazov, s katerimi se izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, je v primerjavi z obrnjenim dokaznim bremenom milejše sredstvo.(4)

8. Vsak dokazni predlog, ki ga poda obdolženec v postopku o prekršku, mora izpolnjevati zahtevane standarde(5), poleg tega mora biti podan dovolj določno, da ga je mogoče izvesti, predlagatelj pa mora ob tem navesti, katero dejstvo z njim dokazuje.(6) Določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 pa lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga še posebej aktivno sodelovanje v dokaznem postopku, če želi s svojo obrambo uspeti. Ena od glavnih značilnosti in sam namen postopka pred prekrškovnim organom je v tem, da se odločilna dejstva ugotavljajo brez odlašanja, hitro in enostavno. Načelo hitrosti postopka seveda zavezuje v prvi vrsti organ, ki ga vodi, vendar je to načelo dolžan upoštevati vsak udeleženec postopka. Torej tudi kršitelj, ki želi v skladu s prvim odstavkom 233. člena izkazati razumen dvom, da je storilec prekrška. Glede na to Vrhovno sodišče ugotavlja, da aktivno sodelovanje, ki ga kršitelju nalaga določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1, ne pomeni le dolžnosti predlagati materialno relevantne dokaze, temveč mora kršitelj storiti vse, kar lahko, da organu, ki vodi postopek, sam predloži dokaz, ki ga lahko pridobi (na primer verodostojna pisna izjava priče, potrdilo delodajalca o prisotnosti na delovnem mestu, potrdilo o hospitalizaciji in podobno) in ki ga je organ nato dolžan presoditi in oceniti. Šele če kršitelj verjetno izkaže, da določenega dokaza, ki je zanj razbremenilen, ne more sam pridobiti in ga predložiti organu, bo zadostovalo, da poda popoln predlog, naj takšen dokaz priskrbi in izvede organ, ki vodi postopek. Takšen način ugotavljanja relevantnih dejstev v hitrem postopku na eni strani omogoča kršitelju uveljavljanje vseh pravic in pravnih jamstev, ki mu gredo v poštenem postopku (22. in 29. člen Ustave), po drugi strani pa postopka o prekršku bistveno ne zavlačuje in obremenjuje z dolgotrajnim pridobivanjem in izvajanjem (številnih) dokazov ob pasivnosti kršitelja, kar bi sicer povsem izničilo namen zakona, da se o večini prekrškov odloča v hitrem postopku (prvi odstavek 55. člena ZP-1).

9. V konkretnem primeru je kršiteljica v izjavi o prekršku navedla, da v času, ko naj bi bil storjen prekršek, ni vozila svojega vozila, ampak je bila v kritičnem času s prijateljicama na odbojki v L., avto pa je pustila doma. Prijateljici je poimensko navedla kot priči. Tak dokazni predlog po oceni Vrhovnega sodišča sicer izpolnjuje vse zahtevane standarde, ki sicer veljajo v postopku o prekršku, saj je materialnopravno relevanten (alibi), določen in navaja dejstvo, ki ga predlagatelj želi dokazati. Ne gre za nepopoln dokazni predlog zgolj zato, ker kršiteljica ni navedla naslovov prič, kot to navaja sodišče v svoji odločbi, ampak za premajhno aktivnost kršiteljice. Kršiteljica namreč v konkretnem primeru s tem, ko je podala ta dokazni predlog, ni storila vsega, kar se lahko glede na zgoraj navedeno od nje utemeljeno pričakuje. Kršiteljica bi morala pridobiti izjavi navedenih prič ali to vsaj poskusiti, in če ji to ne bi uspelo, vsaj z ustrezno verjetnostjo izkazati, da tega dokaza sama ni mogla pridobiti. Glede na navedeno je odločitev sodišča o neizvedbi predlaganih dokazov pravilna, vendar iz nekoliko drugačnih razlogov, kot jih navaja samo. Zatrjevana kršitev drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave RS iz navedenih razlogov ni podana.

10. Neutemeljeni so tudi očitki zahteve glede nasprotja med izrekom sodbe in obrazložitvijo. Določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 določa domnevo, da je vozilo vozil lastnik osebnega vozila, če ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec. To domnevo lahko voznik izpodbije, če dokaže, da tega prekrška ni storil. Ker M. ni uspelo izpodbiti domneve, se skladno z njo šteje za voznico, in jo je sodišče kot takšno pravilno v obrazložitvi tudi obravnavalo. Zatrjevano nasprotje tako ni podano, saj je sodišče v svoji odločbi le uporabilo domnevo, ki jo določa 233. člen ZVCP-1. C.

11. Ker zatrjevane kršitve niso podane je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Op. št. (1): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-120/97 z dne 18.3.1999. Op. št. (2): Glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-672/03 z dne 30. 9. 2005. Op. št. (3): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-120/97 z dne 18. 3. 1999. Op. št. (4): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008. Op. št. (5): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 90/2008 z dne 28. 10. 2008. Op. št. (6): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS VI Ips 45/2008 z dne 5. 6. 2008.