Jedro

Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve. Tožnikovo prikrajšanje ni niti konkretno niti realno, saj ni dokazal, da je zahteval drugačen dogovor glede načina uporabe skupne nepremičnine kot v delni sodni poravnavi in tudi ni sprožil nepravdnega postopka za delitev solastnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval plačilo 18.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2013 dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da povrne toženki pravdne stroške v višini 1.258,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Tožnik se pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Podredno predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Toženka mu je od dejanske razveze onemogočala uporabo 1/3 solastniškega deleža na skupni nepremičnini. Primoran je bil živeti v kletnih prostorih skupne stanovanjske hiše, od bivalnih prostorov pa je lahko zasedal zgolj spalnico. Toženka je ves čas zahtevala njegovo izselitev, nasprotovala je priznanju kakršnegakoli skupnega premoženja, sprožila je postopek izselitve pod lažno obtožbo nasilja, motila je njegovo posest spalnice, kletnih prostorov in parkirnega mesta, v nepremičnino pa je sprejela novega partnerja. Zahtevam toženke se je uklonil na kulturen način tudi zaradi njenih izgredov in prepirov. Najprej se je umaknil v klet, kasneje pa se je odselil k sestri in je kletne prostore uporabljal le občasno. Dejanska uporaba sporne nepremičnine ni obsegala velikosti njegovega solastniškega deleža, s takšnim načinom uporabe pa se ni strinjal. Čeprav je imel ključe, vseh prostorov ni mogel uporabljati, njihovi uporabi pa se ni odrekel. Sprevrženo je trditi, da bi lahko uporabljal hišo in da ga toženka ni ovirala. Ravno tako je sprevržena ugotovitev sodišča, da ni navedel dokazov, da je od toženke izrecno zahteval plačilo uporabnine ali pa nudenje večjega obsega uporabe. Iz predhodnih sodnih postopkov je namreč jasno, da je toženka zahtevala njegovo izselitev. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, saj se tožnik s sklenitvijo delne sodne poravnave ni odrekel uporabi ostalih prostorov in ni privolil v prikrajšanje. Toženka je ob sklenitvi delne sodne poravnave prevzela tveganje, da bo v primeru kasnejše ugotovitve večjega solastniškega deleža tožnika primorana plačati uporabnino. Delna sodna poravnava je lahko le dokaz za ugotavljanje dejanskega obsega uporabe. Že pred sklenitvijo delne sodne poravnave ni soglašal s prikrajšanjem. Uporabnino namreč vtožuje od 7. 10. 2008, poravnava pa je bila sklenjena 29. 11. 2011. Toženka zagotavlja bivanje skupnim otrokom na njegov račun (dodatno in neodvisno od prejete preživnine) in je tudi na ta način obogatena.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo. Predlagala je njeno zavrnitev z naložitvijo pritožbenih stroškov tožniku. Pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, pri čemer ponavlja svoje trditve iz prvostopenjskega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik ves čas uporabljal prostore v skladu z dogovorom pravdnih strank v delni sodni poravnavi z dne 29. 11. 2011 in da mu toženka ni preprečevala souporabe solastnega premoženja. O načinu uporabe skupne stanovanjske hiše sta se pravdni stranki dogovorili v delni sodni poravnavi, tožnik pa niti od toženke niti od skupnih otrok ni zahteval drugačnega dogovora o načinu uporabe. Ravno tako je ugotovilo, da ima tožnik še vedno dostop v obravnavano stanovanjsko hišo in da ugotovljena uporaba tožnika ne predstavlja prikrajšanja. Tožnik pa tudi ni dokazal, da je od toženke izrecno zahteval prenehanje uporabe njegovega solastniškega deleža. 6. Pritožbena graja napačne ugotovitve dejanskega stanja z navedbo, da se tožnik z delno sodno poravnavo ni odrekel uporabi ostalih prostorov v stanovanjski hiši in ni privolil v prikrajšanje, predstavlja po vsebini očitek napačne uporabe materialnega prava. Delna sodna poravnava v 18. točki določa, da sme tožnik uporabljati spalnico, WC v kopalnici, tuš kabino v kleti in omaro za čevlje v predsobi, dokler se ne bo izselil ali ne bo dogovorjeno oziroma določeno drugače. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki z delno sodno poravnavo dogovorili o načinu uporabe skupne nepremičnine. Torej bi se morali pravdni stranki o drugačnem načinu uporabe najprej sami dogovoriti. Če pa dogovor med njima ni bil mogoč, bi lahko tožnik zahteval odločitev sodišča v nepravdnem postopku. Do delitve nepremičnine predstavlja torej delna sodna poravnava veljaven pravni naslov v zvezi z uporabo skupne nepremičnine. Tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni zahteval drugačnega dogovora glede načina uporabe in so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s tožnikovimi očitki o prikrajšanju in o nestrinjanju s takšnim načinom uporabe.

7. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, natančna in prepričljiva: skladna z določilom 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča, da toženka ni preprečila tožniku uporabe solastniškega deleža nepremičnine in da se je iz skupne stanovanjske hiše prostovoljno izselil. Takšnega zaključka ne more spremeniti okoliščina, da ga je toženka neuspešno poskušala izseliti v skladu z zakonodajo o preprečevanju nasilja v družini. Enako velja za očitek o toženkinem nepriznavanju tožnikovega solastniškega deleža na skupni nepremičnini. Ob razvezi je bila toženka namreč izključna zemljiškoknjižna lastnica in je imela do pravnomočne ugotovitve velikosti solastniških deležev legitimen interes poskrbeti za svoje pravice. Tožnik pa tudi v zvezi s motenjem posesti ni trdil, da mu je bila odvzeta posest nad nepremičnino. Ravno tako toženkino bivanje z novim partnerjem ne more pomeniti, da je tožniku souporaba skupne nepremičnine preprečena. S kom biva toženka je stvar njene zasebnosti, saj tožnikova lastninska upravičenja na nepremičnini niso omejena le z lastninskimi upravičenji toženke, temveč tudi z njeno pravico do zasebnosti(1). Sicer pa je tudi tožnik izpovedal, da uporablja stanovanjsko hišo v skladu z delno sodno poravnavo, da ima ključe od stanovanjske hiše in da se ostali prostori pred njim ne zaklepajo. Ravno tako je izpovedal, da se je junija ali julija 2012 začasno izselil, v hišo pa pride tudi kadar toženke ni doma in enkrat do dvakrat na teden tam prespi. Logičen in prepričljiv je torej zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni preprečevala tožniku uporabe skupne nepremičnine. Tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je bila tožniku onemogočena uporaba njegovega solastniškega dela. Posledično so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik pred sklenitvijo delne sodne poravnave ni soglašal s prikrajšanjem ter da je toženka obogatena na račun bivanja skupnih otrok v njuni stanovanjski hiši. 8. Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve(2). Tožnikovo prikrajšanje ni niti konkretno niti realno, saj ni dokazal, da je zahteval drugačen dogovor glede načina uporabe skupne nepremičnine kot v delni sodni poravnavi in tudi ni sprožil nepravdnega postopka za delitev solastnine. Pritožbene navedbe o sprevrženosti takšnega stališča tudi niso utemeljene. Ker mu toženka ni onemogočala souporabe skupne nepremičnine, je možnost njene obogatitve izključena. Sodišče prve stopnje je v skladu z 198. členom v zvezi z 190. členom Obligacijskega zakonika materialnopravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). V odgovoru na pritožbo je toženka le ponavljala že pred tem večkrat izražena stališča, zato ne predstavlja potrebnega stroška (155. člen ZPP) in je stroške odgovora dolžna kriti sama.

(1) Primerjaj II Ips 659/2009. (2) Primerjaj II Ips 206/2014.