Jedro

Ker je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za vračilo toženki posojenega denarja le v ugotovljeni višini dejansko izročenega denarja, je pravilno pojasnilo, da se do toženkinih trditev o ničnosti posojilne pogodbe zaradi zatrjevanih pogodbeno dogovorjenih oderuških obresti, ne bo opredeljevalo. Ker bi se ob takšnih toženkinih trditvah lahko ničnost nanašala le na pogodbeni dogovor o obrestih (delna ničnost pogodbe), ne pa tudi na tisti del posojilne pogodbe, ki se nanaša na samo dejansko izročen posojen znesek kot glavnico, takšne trditve toženke ne pomenijo zatrjevanja pravno pomembnih dejstev.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 466,65 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 27. 12. 2019 razsodilo: - pod točko I. izreka, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 91021/2017 z dne 9. 10. 2017 v točki I. izreka delno v veljavi in sicer za plačilo 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2018 dalje do plačila in v točki III. izreka za plačilo 16,72 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2017 dalje; - pod točko II. izreka, da se v preostalem delu odločitve pod točko I. in III. izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 91021/2017 z dne 9. 10. 2017 razveljavi in tožbeni zahtevek v tem delu zavrne; - pod točko III. izreka, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) dolžna toženi stranki (v nadaljevanju toženka) v 15. dneh povrniti 764,72 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev dalje, do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila toženka. S pritožbo je izpodbijala I. točko izreka sodbe, torej prisodilni del sodbe. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je zatrjevala, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je toženka dne 23. 11. 2015 prejela 6.000,00 EUR, dne 1. 7. 2015, 12. 5. 2015 in 29. 10. 2015 pa še tri nakazila. Tega toženka niti v navedbah, niti v izpovedbi nikoli ni priznala. Zato je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da ji je tožnik posodil 16.000,00 EUR, saj je toženka od tožnika prejela vsega skupaj le 10.000,00 EUR in česar v postopku ni zanikala. V nadaljevanju je pritožnica obsežno obrazlagala, kakšen je bil modus operandi ravnanj tožnika, ko toženki zaradi oderuških obresti, ki so bile skrite v posojilnih pogodbah in zavedanja njihove nedopustnosti, ni želel podpisovati nikakršnih listin, ki bi izkazovale kdaj in koliko je toženki dejansko posodil in kdaj in koliko je prejel v povračilo. Tako je toženko spravil v položaj, ko svojih trditev, da so bile v posojilni pogodbi skrite tudi oderuške obresti, ne more izkazovati z ničemer drugim, ko svojim pričanjem in SMS komunikacijo s tožnikom, kateri pa je sodišče prve stopnje dalo premalo pozornosti in je kot dokaz ni ovrednotilo. Iz SMS komunikacije z dne 6. 7. 2017 pa izhaja, da tožnik priznava, da mu je toženka vsak mesec izročala denar. Sicer pa tudi tožnikove navedbe iz pripravljalne vloge z dne 14. 5. 2019 potrjujejo navedbe toženke, da tožnik toženki ni izročil celotnega zneska, kot je naveden v posojilni pogodbi z dne 20. 10. 2016, ampak da je tožnik izposojene zneske, kot jih je priznala toženka, vseskozi sešteval, neupoštevajoč toženkina vračila pa je tem prišteval še natekle oderuške obresti z zamudo, takšen znesek pa zapisal v posojilni pogodbi. Toženka je zaradi finančne stiske in nujne potrebe po novo izposojenih zneskih ter tožnikovih groženj, da jo bo izdal možu, pristala na vsakršne pogoje in pogodbo podpisala. Če posojilna pogodba na vsebuje določila o obrestih, še ne pomeni, da ne vsebuje obresti, ki so skrite v glavnici. Zato je toženka tudi utemeljeno opozarjala na določbe o ničnosti ali delni ničnosti pogodbe, sodišče prve stopnje pa bi moralo ugotoviti ničnost posojilne pogodbe z dne 12. 10. 2016 zaradi oderuštva. Tudi sicer je dokazni postopek pokazal, da je toženka tožniku vrnila več denarja, kot si ga je od njega izposodila.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo nasprotoval toženkinim pritožbenim trditvam kot neutemeljenim. Poudarjal je, da toženka svojih trditev, da so bile v posojilnih pogodbah skrite tudi oderuške obresti, ni z ničemer izkazala. Odločitev sodišča je pravilna in v skladu s sodno prakso. Predlagal je zavrnitev toženkine pritožbe in priglasil pritožbene stroške ter zahteval njihovo povrnitev od toženke.

4. Pritožba toženke ni utemeljena.

5. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je ob spornosti odločilnih dejstev, koliko denarja je tožnik posodil toženki in koliko mu je toženka vrnila, izhajalo iz trditvenega in dokaznega bremena, ki je bilo glede prvih na tožniku, glede drugih pa na toženki. Upoštevajoč navedeno je ob ugotavljanju spornega dejstva, koliko denarja je tožnik posodil toženki, zaradi neobstoja listinskih dokazil razen po tožniku predloženih treh bančnih potrdil o tožnikovih nakazilih na toženkin bančni račun in ob neprepričljivosti in celo z lastnimi navedbami nasprotnih izpovedb samih pravdnih strank (tudi toženke), kot višino po tožniku posojenega zneska toženki, ugotovilo seštevek ugotovljenih tožnikovih dejansko izročenih zneskov toženki, kot so ti razvidni iz po tožniku predloženih potrdil banke d.d. (nakazanih 3.000,00 EUR dne 1. 7. 2015, 2.000,00 EUR dne 12. 8. 2015 in 1.000,00 EUR dne 29. 10. 2015) v skupnem znesku 6.000,00 EUR in iz pripravljalne vloge toženke priznanega izročena zneska 10.000,00 EUR (2.000,00 EUR dne 14. 4. 2015, 6.000,00 EUR dne 23. 11. 2015 in 2.000,00 EUR dne 12. 10. 2016). Tako je zaključilo, da je tožnik dokazal svoje trditve o toženki posojenem znesku le v višini 16.000,00 EUR. Glede na neprepričljivost toženkinih trditev o tem kdaj in kakšne znesek bi naj tožniku vračala, in siceršnjo notranjo nekonsistentnost in neprepričljivost toženkine izpovedbe, s katero ta ni potrdila niti lastnih trditev (tako tudi ne trditev, da si je od tožnika sposojala denar zaradi finančne stiske, ampak je slednjo celo zanikala), ter nepotrjenost trditev toženke s predloženimi kopijami SMS komunikacije med pravdnima strankama, ki jo je predložila toženka (ker v nobenem od teh sporočil ni naveden noben po toženki zatrjevan izročen znesek tožniku), pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka svojih trditev, da je od dokazano posojenih in prevzetih 16.000,00 EUR tožniku tudi kaj vrnila, ni uspela dokazati. Takšna dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča prve stopnje so življenjsko logični in prepričljivi in jih toženka s pritožbenimi protispisnimi trditvami, da prejema zneska 6.000,00 EUR ni priznala (toženkino priznanje izhaja iz toženkine prve pripravljalne vloge z dne 20. 3. 2019, šesti in sedmi odstavek na strani 2) in sicer nejasnimi trditvami, ne more omajati. To pa tudi ne s protispisnimi trditvami, da sodišče prve stopnje ni ocenjevalo SMS sporočil oziroma je te nepopolno ocenjevalo.

6. Ker je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za vračilo toženki posojenega denarja le v ugotovljeni višini dejansko izročenega denarja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2018 dalje, kot jih je zahteval tožnik in kar je po dnevu vložitve tožbe v predmetnem postopku (od katerega bi sicer bil tožnik v vsakem primeru, glede na določila 299. in 378. člena OZ, upravičen do zakonskih zamudnih obresti), je sodišče prve stopnje pojasnilo, da se do toženkinih trditev o ničnosti posojilne pogodbe zaradi zatrjevanih pogodbeno dogovorjenih oderuških obresti, zaradi pravne nepomembnosti takšnih trditev, ne bo opredeljevalo. Ker bi se ob takšnih toženkinih trditvah lahko ničnost nanašala le na pogodbeni dogovor o obrestih (delna ničnost pogodbe – člen 119/II OZ), ne pa tudi na tisti del posojilne pogodbe, ki se nanaša na samo dejansko izročen posojen znesek kot glavnico, takšne trditve toženke ne pomenijo zatrjevanja pravno pomembnih dejstev. Zato pa je takšno razlogovanje sodišča prve stopnje pravilno, pritožbeno poudarjanje pomena pritožničinih trditev o ničnosti posojilne pogodbe zaradi oderuških obresti pa pravno neutemeljeno.

7. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišča paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v pritožbeno izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

8. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti njegove pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški tožnika predstavljajo stroške vloženega odgovora na pritožbo v znesku 466,65 EUR. Te stroške predstavlja sestava odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 OT v višini 625 točk oziroma 375 EUR, materialni stroški v višini 12,5 točk oziroma 7,5 EUR, 22 % DDV v znesku 84,15 EUR.