Jedro

Dokaz o vročitvi sodne pošiljke je vročilnica oziroma obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi. Gre za javno listino, zato velja domneva resničnosti njene vsebine. Dovoljeno pa je dokazovati nasprotno (224. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ne sme biti dvoma, da je bila vročitev sodne pošiljke po fikciji (pravilno) opravljena. Vročanje je namreč ena od bistvenih sestavin ustavne pravice do izjave v postopku), saj se lahko le stranka, ki sodno pisanje dejansko prejme, o njem pred sodiščem tudi izjavi in s tem vpliva na odločitev sodišča. V izvršilnem postopku je temeljni institut, s katerim dolžnik uresničuje svojo pravico do izjave, ugovor zoper sklep o izvršbi. Gre namreč za sploh prvo dolžnikovo možnost, da se brani pred zoper njega izdanim sklepom o izvršbi. To pravico pa lahko dolžnik učinkovito udejani le, če mu je bil sklep o izvršbi najprej sploh (pravilno) vročen.

Vročitve po fikciji ni pravilno šteti kot pravno veljavne, če stranka sodišču vzbudi tehten dvom, da je bila vročitev opravljena po pravilih ZPP.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo v pravdnem postopku.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi VL 31426/2024 z dne 15. 3. 2024 razveljavilo (prvi odstavek izreka), in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Kranju kot pristojnim sodiščem (drugi odstavek izreka).

2.Upnik je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in ugovor zavrže, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da se je ob prejemu izpodbijanega sklepa sploh prvič seznanil z dejstvom, da sta bili v postopku na prvi stopnji vloženi vlogi s strani Pošte Slovenije d. o. o. ter dolžnika, saj mu slednji predhodno nista bili vročeni. S takim postopanjem je sodišče evidentno kršilo načelo kontradiktornosti, saj upniku ni omogočilo, da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja, da se opredeli do navedb nasprotne stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, da se izjavi o rezultatih dokazovanja ter sploh o vsem procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. S tem sodišče ni kršilo le določb 5. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), temveč tudi pravico od enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS (v nadaljevanju: URS). Sodišče je tako povzročilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi bili obe navedeni vlogi vročeni upniku, bi se slednji do navedb v njiju lahko opredelil. Še zlasti glede vloge Pošte Slovenije d. o. o., ki več kot očitno ne vsebuje (vseh) točnih podatkov o vročitvi sklepa o izvršbi dolžniku. Po prejemu te vloge je namreč upnik na loklani pošti preveril podatke o vročanju pošijke RV0000 pri čemer je bilo izpostavljeno, da je poštar dne 19. 3. 2024 ob 6.15 uri navedeno pošiljko prevzel na pošti ter jo ob 8.30 uri poskusil vročiti dolžniku. Ker je slednji ni prevzel, pa je pošiljko vrnil na pošto ob 14.36 uri tega dne. Prav tako bi upnik v primeru, če bi se pravočasno seznanil z vlogo Pošte Slovenije d. o. o., zahteval dopolnitev njenih navedb s predložitvijo podatkov o GPS lokaciji poštarja, ki je pošiljko vročal dolžniku dne 19. 3. 2024, še zlasti, koliko časa se je poštar zadržal na naslovu B. Upnik bi zahteval posredovanje podatkov o poštarju, ki je vročitev opravljal, z namenom, da se ga lahko zasliši. Vse to bi upnik lahko pridobil še pred izvedbo naroka dne 12. 3. 2025, vendar slednjega ni mogel, ker mu sodišče navedenih vlog sploh ni vročilo.

V primeru ustrezne vročitve vloge dolžnika z dne 13. 12. 2024 bi upnik lahko ugovarjal dolžnikovim navedbam v zvezi s tem, da naj bi se poštar dne 19. 3. 2024 zgolj gibal okoli naslova B., ter da njegova GPS lokacija ne more dokazovati, da je bila pošiljka tega dne vročena. Prav tako bi se upnik lahko opredelil do očitkov dolžnika, da se poštar po pol leta ne more spomniti vročanja določene pošiljke. Ker vloga dolžnika z dne 13. 12. 2024 ni bila vročena upniku, pa slednji tudi ni bil sezanjen z dejstvom, da je dolžnik v postopku ugotavljanja pravilnosti vročitve predlagal zaslišanje njegovega očeta C. C. in zunajzakonske partnerke D. D. Če bi bil namreč upnik seznanjen z dejstvom, da obstaja možnost zasliševanja drugih prič na naoku dne 12. 3. 2025, bi se naroka on ali njegov pooblaščenec nedvomno udeležil. Vendar sodišče zaradi nevročitve vloge dolžnika z dne 13. 12. 2024 upniku te možnosti ni dalo ter je s tem še dodatno kršilo načelo kontradiktornosti.

Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vročanja pošiljke na dan 19. 3. 2024. Sodišče je namreč izjave dolžnika in njegove zunajzakonske partnerke štelo za verodostojne ter verjetnejše od navedb Pošte Slovenije d. o. o. iz njenega dopisa z dne 18. 10. 2024. Vendar pa iz izjav, ki sta jih navedena podala na naroku, ni moč narediti takih zaključkov. Dolžnik je namreč na naroku navedel, da se točnih datumov vročanja pošiljke ne spominja, se pa spominja, da je bil njegov oče tisti teden v Beogradu, pri čemer slednjega ni z ničemer izkazal. Ne spominja se torej datumov vročitve, vendar ve, da je bil ravno v tistem času njegov oče, ki sicer redno prevzema pošto, v tujini. Slednje več kot očitno kaže na dejstvo, da se dolžnik selektivno spomnija določenih dogodkov ozioma zna časovno umestiti le tiste, ki mu koristijo.

Dolžnik je na naroku tudi navajal, da naj bi pošto v času odsotnosti svojega očeta preverjal vsak dan, ter da se spomnija, da obvestila v nabiralniku ni bilo. Istočasno pa je dolžnik v vlogi z dne 13. 12. 2025 izpostavljal, da je po pol leta nemogoče, da se poštar spominja, ali je pošiljko dne 19. 3. 2024 poskušal vročiti dolžniku ali ne. Gre torej za diametralno nasprotne navedbe dolžnika, ki po eni strani zatrjuje, da se poštar po pol leta ne more spomniti, kaj je na dotični datum vročal, po drugi strani pa zatrjuje, da se sam točno spomni, katero pošto je prejemal v tistem časovnem obdobju. Ni namreč življenjsko logično, niti dolžnik ni tega nikoli zatrjeval, da bi on sam imel boljše lastnosti pomenjena dogodkov kot poštni uslužbenec. Slednje odraža zopet selektivno podajanje navedb v smeri koristi dolžnika, kljub temu, da so si med seboj nasprotne. Sodišče pa je kljub temu sledilo navedbam dolžnika in s tem nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Dolžnik je na naroku izpostavil, da zaradi svoje bolezni hoče takoj vse vedeti in bi posledično pismo, če bi bilo obvestilo puščeno v nabiralniku, nemudoma dvignil, saj slednje velja tudi za vso ostalo pošto. Teh navedb dolžnik predhodno v nobeni vlogi ni podajal, zato njegova izjava ne more nadomestiti trdivene podlage in je sodišče posledično ne bi smelo upoštevati. Ker jih dolžnik predhodno ni podajal, se tudi upnik do njih ni mogel opredeliti. Dejstvo pa je, da dolžnik še pred vložitvijo predloga za izvršbo ni dvigoval pošte oziroma opominov, ki mu jih je pošiljal upnik.

Priča D. D. je zunajzakonska partnerka dolžnika in je torej zainteresirana za izid tega postopka, obenem pa je iz izjav dolžnika in priče razvidno, da so te usklajene, ter da je vloge v imenu dolžnika dejansko pisala priča D. D. Da sta dobro seznanjena z vsebino celotnega postopka, pa sta na naroku potrdila tako dolžnik kot D. D. Do tega pravno pomembnega dejstva se sodišče ni opredelilo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Priča D. D. se dogodkov izpred enega leta, ko je bila opravljena vročitev, precej natančno spominja. Tako je izpovedala, da naj bi dolžnik 19. 3. 2025 videl kup reklam, ki so gledale iz nabiralnika, zato je šel takoj preverit, kaj te tiskovine so in med njimi naj ne bi bilo ničesar, kar naj bi se nanašalo na ta postopek. Ne le, da se priča tako detajlno spominja dogodkov na dan 19. 3. 2024, pač pa svoje prisotnosti ob tem dogodku niti ne potrdi. Kot izhaja iz navedb dolžnika, je slednji že več kot 3 leta na bolniški in je torej doma na naslovu B., česar pa priča zase ne zatrjuje. Gre torej za posredno pričo, ki je zainteresirana za izid pravde in na dan vročitve ni bila prisotna pri pregledovanju pošte s strani dolžnika. Vrzel v njeni izpovedbi pa se kaže tudi v njeni navedbi, da naj bi dedi po preteku nekaj dni med pošto našel kuverto s sklepom o izvršbi, kot izhaja iz spisa, pa je bil sklep o izvršbi fizično vročen šele 16 dni kasneje. Priča D. D. je tako neverodostojna, ker se je sodišče kljub temu oprlo na njeno izpovedbo, je zmotno ugotovilo dejansko stanje, podana pa je tudi bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v izpodbijanem sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni.

Po vročitvi izpodbijanega sklepa je bilo ugotovljeno, da sodišče upniku ni vročilo niti zapisnika o naroku z dne 12. 3. 2025. Iz le-tega izhaja pomembno dejstvo, ki ga sodišče ni upoštevalo, da je D. D. zaposlena kot sodnica na Okrožnem sodišču. Kljub temu, da je pravni strokovnjak, pa je izpovedala, da je štela, da je bila vročitev opravljena z vročitvijo sklepa o izvršbi v poštnem nabiralniku. Že zgolj iz tega razloga bi sodišče izpoved priče moalo šteti kot neverodostojno. Če dolžnik obvestila predhodno ni prejel, se od okrožne sodnice pričakuje navišja stopnja skrbnosti, ki bi ob prejemu pošiljke, vročene na podlagi pravil ZPP, brez podpisa vročilnice, nedvomno morala preveriti, kdaj je bila vročitev opravljena. Posledice opustitve dolžne skrbnosti pa zato ni mogoče valiti na upnika. Glede izpovedbe D. D. sta tako zgolj dve možnosti, ali slednja ni ravnala z dolžno skrbnostjo, zaradi česar bi moral dolžnik sam nositi posledice takih ravnanj, ali pa je bila njena izpovedba prirejena za potrebe postopka. Sodišče se do tega v izpodbijanem sklepu ni opredelilo in ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Ni logično, da se poštar naj ne bi mogel spomniti, kateri pošiljko in kje jo je vročal pol leta po dogodku, dolžnik pa se teh dogodkov spomni. Še manj logično pa je, da se je priča D. D. po enem letu natančno spomnila poteka dogodkov na dan 19. 3. 2024, kljub temu, da sama ne zatrjuje, da je bila ob teh dogodkih prisotna.

Poštni uslužbenec je ob poskusu vročitve sporne pošijke dne 19. 3. 2024 v službeni telefon vnesel podatek, da je bil poskus vročitve neuspešen, kar potrjuje tudi njegova takratna GPS lokacija. Slednja res ne potrjuje same lokacije pošijke, vendar pa je pismonoša 19. 3. 2024 v jutranjih urah prevzel pošiljko, se kasneje ustavil na naslovu dolžnika ter jo v popoldanskih urah prinesel nazaj v poštno poslovalnico. Zato je povsem življensko logično, da je GPS lokacija poštnega uslužbenca pomenila tudi lokacijo pošiljke. Glede na navedbe Pošte Slovenije d. o. o. v dopisu z dne 18. 10. 2024 slednja nima zabeležene nobene napake oziroma reklamacije pri vročanju konkretne pošiljke. Sodišče ni v zadostni meri razčistilo okoliščin vročitve, saj pri Pošti Slovenije ni izvedlo dodatnih poizvedb, na kakšen način se beleži lokacija GPS, kam se vpisuje neuspešno vročitev ter koliko časa se je pismonoša dne 19. 3. 2024 nahajal pred vhodom v stanovanjsko stavbo na naslovu B., kjer je poštni nabiralnik dolžnika. Z nevročitvijo vlog z dne 18. 10. 2024 in z dne 13. 12. 2024 pa sodišče tudi upniku ni omogočilo, da bi opravil take poizvedbe. Sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo, zakaj je kot bolj verodostojnega od poštnega uslužbenca štelo dolžnika.

3.Dolžnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo odgovarja na pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrejvanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju; v nadaljevanju: ZIZ).

6.V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je dolžnik ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine z dne15. 3. 2024 vložil pravočasno, kot je v izpodbijanem sklepu štelo tudi sodišče prve stopnje, ali pa ima prav upnik, da je ugovor prepozen. To dejstvo je sporno, ker ni soglasja o tem, kdaj naj bi bil sklep o izvršbi z dne 15. 3. 2024 dolžniku vročen. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je kot datum vročitve sklepa o izvršbi dolžniku treba šteti 4. 4. 2024, posledično pa je dne 12. 4. 2024 vloženi ugovor pravočasen.

7.Dokaz o vročitvi sodne pošiljke je vročilnica oziroma obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi. Gre za javno listino, zato velja domneva resničnosti njene vsebine. Dovoljeno pa je dokazovati nasprotno (224. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ne sme biti dvoma, da je bila vročitev sodne pošiljke po fikciji (pravilno) opravljena. Vročanje je namreč ena od bistvenih sestavin ustavne pravice do izjave v postopku (22. člen Ustave RS), saj se lahko le stranka, ki sodno pisanje dejansko prejme, o njem pred sodiščem tudi izjavi in s tem vpliva na odločitev sodišča. V izvršilnem postopku je temeljni institut, s katerim dolžnik uresničuje svojo pravico do izjave, ugovor zoper sklep o izvršbi (drugi odstavek 9. člena ZIZ in 53. ter 61. člen ZIZ). Gre namreč za sploh prvo dolžnikovo možnost, da se brani pred zoper njega izdanim sklepom o izvršbi. To pravico pa lahko dolžnik učinkovito udejani le, če mu je bil sklep o izvršbi najprej sploh (pravilno) vročen.

8.Kot je pravilno povzelo že sodišče prve stopnje, iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi v predmetnem spisu izhaja, da je vročevalec na dolžnikovem naslovu poskušal opraviti vročitev sklepa o izvršbi dne 19. 3. 2024, vendar ni našel nikogar, ki bi mu skladno z določili ZPP pisanje lahko izročil, zato je v hišnem nabiralniku pustil obvestilo o prispeli sodni pošiljki. Ker dolžnik pisanja v 15 dneh ni dvignil, je nato vročevalec sklep o izvršbi v nabiralniku dolžniku pustil 4. 4. 2024, pri čemer se na podlagi četrtega odstavka 142. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ šteje, da je bila t. i. fikcija vročitve opravljena že dne 3. 4. 2024, to je s potekom navedenega 15 dnevnega roka. Dolžnik pa navedeno ugotovitev prereka, saj trdi, da obvestila o prispeli sodni pošiljki dne 19. 3. 2024 v nabiralniku dejansko ni prejel, ter da se zato vročitev šteje za opravljeno šele 4. 4. 2024, torej ob njegovi dejanski sezanitvi s sklepom o izvršbi (prim. šesti odstavek 139. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi po presoji višjega sodišča je dolžnik s takšnimi svojimi trditvami v povezavi z izvedenimi dokazi vzbudil utemeljen dvom v podatek, ki sicer izhaja iz obvestila o opravljeni vročtvi, da naj bi bila vročitev sklepa o izvršbi s fikcijo opravljena dne 3. 4. 2024. Zato je treba šteti, da je bil sklep o izvršbi dolžniku vročen dne 4. 4. 2024, ko se je dolžnik z njim dejansko seznanil.

9.Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi sicer res oprlo na vlogo Pošte Slovenije d. o. o.. z dne 18. 10. 2024 in na vlogo dolžnika z dne 13. 12. 2024 (s katero se je dolžnik izjavil o navedeni vlogi Pošte Slovenije d. o. o.), čeprav obeh pisanj pred sprejemom svoje odločitve ni vročilo upniku v izjavo. Upnik navedeno v pritožbi utemeljeno očita in ima prav, da mu je sodišče s takšnim postopanjem kršilo upnikovo pravico do izjave (22. člen Ustave RS) oziroma zagrešilo absolutno bistveno postopkovno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Vendar pa iz spisa izhaja, da je upnik obe navedeni vlogi prejel skupaj z izpodbijanim sklepom, dne 24. 4. 2025 pa tudi zapisnik o naroku za ugotovitev pravilnosti vročitve sklepa o izvršbi dolžniku z dne 12. 3. 2025. Upnik se je tako do vseh navedenih listin imel možnost izjaviti v pritožbi zoper izpodbijani sklep in je posledično višje sodišče storjeno absolutno bistveno kršitev lahko odpravilo samo (354. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), z opredelivijo do pritožbenih navedb o pisanjih, ki upniku pred sprejemom odločitve o ugovoru nepravilno niso bile vročene. Upnik sicer navaja, da ker ni pravočasno prejel vloge Pošte Slovenije d. o. o., ni mogel zahtevati njene dopolnitve s predložitvijo podatkov o GPS lokaciji poštarja dne 19. 3. 2024, in ni imel možnosti pridobiti podatkov o poštarju, z namenom predlaganja njegovega zaslišanja. Vendar pa višje sodišče odgovarja, da bi upnik navedeno lahko storil vsaj v predmetni pritožbi, glede na to, da je vlogo Pošte Slovenije prejel skupaj z izpodbijanim sklepom. V pritožbi se upnik sicer sklicuje tudi na svoje naknadno pridobljene podatke o vročanju konkretne sodne pošiljke, iz katerih pa izhajajo le točne ure, ko je poštar pošiljko prevzel na pošti, jo poskusil vročiti dolžniku in ko jo je vrnil na pošto. Vendar navedeno še ne pove ničesar o spornem dejstvu, ali je bilo obvestilo o poskusu vročitve sklepa o izvršbi dne 19. 3. 2024 dejansko puščeno v dolžnikovem nabiralniku, ali ne. Ker vpogled v GPS lokaciji poštarja ni primeren dokaz za dokazovanje dejstva, ali je bila pošiljka puščena v konkretnem hišnem nabiralniku, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepopolno raziskalo dejansko stanje s tem v zvezi.

10.Pri odločanju o pritožbi je višje sodišče kot bistveno upoštevalo že omenjeno materialnopravno izhodišče, da vročitve po fikciji (četrti odstavek 142. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ni pravilno šteti kot pravno veljavne, če stranka sodišču vzbudi tehten dvom, da je bila vročitev opravljena po pravilih ZPP. V konkretnem primeru gre tudi po presoji višjega sodišča za tak položaj, saj je dolžnik s svojimi trdivami in ponujenimi dokzi uspel vzbuditi dvom v podatek, ki izhaja iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi, da je bilo obvestilo o prispeli sodni pošiljki v dolžnikovem hišnem predalčniku puščeno dne 19. 3. 2024. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, iz vloge Pošte Slovenije d. o. o. z dne 18. 10. 2024 sicer izhaja, da je poštar navedenega dne pustil obvestilo v nabiralniku na dolžnikovem naslovu. To naj bi izhajalo iz razgovora s samim poštarjem in tudi iz vpogleda v GPS lokacijo puščenega obvestila, zabeleženo v službenem mobilnem telefonu poštarja. Vendar pa kljub navedenemu obstoji utemeljen pomislek, da je poštar obvestilo o prispeli sodni pošiljki dne 19. 3. 2025 dejansko pustil v nabiralniku na naslovu dolžnika. Kot je prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje, vpogled v GPS lokacijo dokazuje zgolj, kjer se je pisomonoša v kritičnem času nahajal, ne pa tudi, da je obvestilo o prispeli pošljki dne 19. 3. 2024 tudi dejansko vložil v nabiralnik dolžnika. Poleg tega se višje sodišče strinja z dokazno oceno v izpodbijanem sklepu, da je težje verjeti, da se je poštar, ki vročanje opravlja dnevno, po pol leta spomnil ravno konkretne vročitve. Bolj življenjsko verjetno je, da se je okoliščin v zvezi z vročanjem spomnil dolžnik, ki se mu sodna pisanja ne vročajo vsak dan, čeprav je od vročanja do njegove izpovedbe na naroku preteklo eno leto. Iz izpovedbe dolžnika pa izhaja, da dne 19. 3. 2024 v njegovem nabiralniku ni bilo sklepa o izvršbi, temveč je bilo le veliko reklamnih letakov. To je potrdila tudi dolžnikova zunajzakonska partnerka, zaslišana kot priča, D. D.

11.Podatki spisa sicer potrjujejo navedbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je bil upnik pravilno vabljen na narok za ugotavljanje pravilnosti vročitve sklepa o izvršbi, a se naroka ni udeležil. Ob pravilno izkazanem vabilu upnik ne more biti uspešen z argumentom, da bi se naroka udeležil, če bi vedel, da obstaja možnost zasliševanja drugih prič. To namreč ne spremeni dejstva, da je upnik možnost udeležbe na naroku imel, a je po svoji volji ni izkoristil.

12.Višje sodišče prav tako zavrača pritožbene očitke v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Kot rečeno, je tudi po presoji višjega sodišča bolj življenjsko logično, da se okoliščin v zvezi s konkretno vročitvijo sklepa o izvršbi spomnita dolžnik in njegova partnerka, kot pa da bi se ravno konkretne vročitve natančno spomnil poštar, ki se z vročanjem ukvarja dnevno. Res sta dolžnik in njegova partnerka zainteresirana za izid postopka, vendar to njunima izpovedbama samo zase še ne odvzema dokazne vrednosti, saj velja pravilo o prosti presoji dokazov. Njuni izpovedbi pa sta bili tudi po oceni višjega sodišča v bistvenem smiselni, konsistentni, prepričljivi in med seboj skladni, zato je na njuni podlagi sodišče prve stopnje utemeljeno podvomilo v pravilnost obvestila sodišču o opravljeni vročitvi, oziroma v podatek, da je bilo obvestilo o prispelem sklepu o izvršbi dolžniku v dolžnikovem nabiralniku puščeno dne 19. 3. 2024. Upnik sicer pravilno navaja, da gre za širitev trditvene podlage v delu izpovedbe dolžnika in priče, da hoče dolžnik zaradi svoje bolezni takoj vse vedeti in da bi tako tudi obvestilo, če bi bilo puščeno v nabiralniku, takoj dvignil. Vendar pa tudi neupoštevaje navedena dela izpovedb višje sodišče vendarle ocenjuje dolžnikovo trditveno podlago, podprto z zaslišanjema njega in njegove partnerke, za bolj prepričljivo in življenjsko logično, kot pa po drugi strani odgovor Pošte Slovenije d. o. o., ki se sklicuje na razgovor s poštarjem in na vpogled v GPS lokacijo. Pri tem pritožba sicer priči D. D. očita neverodostojnost, ker je slednja povedala, da je Okrožna sodnica na Okrožnem sodišču, hkati pa, da je mislila, da je bila vročitev sklepa o izvršbi opravljena z vložitvijo sklepa o izvršbi v poštni nabiralnik. Kot poudarja upnik, se od pravnega strokovnjaka pričakuje večja skrbnost, ki da mora ob prejemu pošiljke po pravilih ZPP brez podpisa vročilnice preveriti, kdaj je bila vročitev opravljena. Višje sodišče se strinja, da je pri pravnem strokovnjaku večja pričakovana skrbnost kot pri prava nevešči osebi, vendarle pa D. D. ni stranka tega postopka, temveč le dolžnikova partnerka, v njeni izpovedbi pa sicer ni neskladij in se tudi ujema z izpovedbo samega dolžnika. Res sicer iz zaslišanja priče ne izhaja, da je bila ob spornem dogodku sama doma, vendarle pa to izpovedbi samo zase ne odvzema verodostojnosti. Kot partnerka dolžnika je namreč lahko izpovedala, kdo pri njih doma ponavadi prevezma pošto, pri čemer je skladno z dolžnikom povedala, da je bil dedek tisti teden v tujini, zato je pošto pregledoval dolžnik. Drži sicer, da je priča tudi povedala, da je dedek sklep o izvršbi med pošto našel po preteku nekaj dni, dejansko pa je bil sklep o izvršbi v nabiralniku puščen šele po 16 dneh. Vendarle pa je njena sicerjšnja izpovedba v večini smiselna in se ujema z izpovedbo dolžnika.

13.Po vsem povedanem pritožba ne ovrže pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da je dolžnik uspel vzbuditi utemeljen dvom v pravilnost vročitve sklepa o izvršbi po fikciji dne 3. 4. 2024. V takem primeru pa se vročitev po fikciji ne more šteti kot učinkovito oziroma pravno veljavno. Glede na navedeno in ker ni sporno, da je bil sklep o izvršbi dolžniku v nabiralniku puščen dne 4. 4. 2024, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila vročitev opravljena dne 4. 4. 2024, ob dolžnikovi dejanski seznanitvi s sklepom o izvršbi. Dne 12. 4. 2024 vloženi ugovor je tako sodišče pravilno štelo kot pravočasnega in ga obravnavalo po vsebini.

14.Skladno s prvim odstavkom 61. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 53. člena ZIZ mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine obrazložen. Če dolžnik sklep o izvršbi izpodbija v dajatvenem delu, se šteje, da je ugovor v tem delu obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru (drugi odstavek 61. člena ZIZ). Zatrjevana dejstva morajo biti pravno relevantna, to je taka, ki bi v pravdnem postopku pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka, če bi se izkazala za resnična (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 9. 12. 1999).

15.Za ugovor, ki ni obrazložen, se šteje, da je neutemeljen (prvi odstavek 61. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 53. člena ZIZ). Za neobrazložen se lahko šteje samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami. Če dolžnik zanika obstoj uveljavljane terjatve, je dokazno breme praviloma na upniku, ki zatrjuje obstoj terjatve, in ne na dolžniku.

16.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na predlog upnika s sklepom o izvršbi VL 31426/2024 z dne 15. 3. 2024 zoper dolžnika dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine - računa, zaradi izterjave glavnice v znesku 2.049,60 EUR s pripadki.

17.Dolžnik je zoper sklep o izvršbi vložil ugovor in v njem kot bistveno navedel, da upnik zahteva plačilo arhitekturnih in projektantskih storitev, ki pa jih ni opravil. Med drugim je predlagal zaslišanje sebe, svojega očeta in partnerke.

18.Sodišče prve stopnje je ugovor štelo kot obrazložen v smislu prvega odstavka 61. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 53. člena ZIZ, in zato na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ sklep o izvršbi razveljavilo ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku. Tudi po presoji višjega sodišča tak ugovor ustreza zahtevi po obrazloženosti ugovora v smislu prvega in drugega odstavka 61. člena ZIZ. S tem, ko je dolžnik po temelju zanikal, da bi upnik zanj opravil zaračunane storitve, je zatrjeval pravno pomembno dejstvo, ki bi v pravdi lahko pripeljalo do zavrnitve tožbenega zahtevka, če bi se izkazalo za resnično. Kot rečeno, je dolžnik poleg tega v dokaz ponudil tudi več dokazov, zato je sodišče ugovor pravilno štelo kot obrazložen. Pritožba sicer pravilne ugotovitve v izpodbijanem sklepu, da je ugovor obrazložen, niti ne prereka. Prereka le zaključek sodišča prve stopnje, da je ugovor pravočasen, s čimer pa, kot je bilo obrazloženo, ne more uspeti.

19.Po povedanem je izodbijana odločitev pravilna in tudi ustrezno obrazložena ter jo je tako mogoče preizkusiti. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker višje sodišče ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, je tako pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pri čemer se je opredelilo le do pritožbenih navedb, ki so bile pravno pomembne za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

20.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ).

-------------------------------

1Prim. VSL sklepa III Ip 4252/2015 in I Cp 358/2023 ter sklep Vrhovnega sodišča RS, III Ips 28/2020. 2 Glej tudi na primer odločbe Ustavnega sodišča RS, Up-858/20, Up 256/18 in Up 520/16. 3 Na primer odločbi Ustavnega sodišča RS, Up-854/05 in Up-343/09. 4 Sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 751/2006.