Jedro

Glede obveznosti druge toženke je tožeča stranka trdila, da je le ta osebno kot trasant podpisala drugo (prav tako bianco) menico in ji jo izročila s pooblastilom za izpolnitev v zavarovanje bodočih obveznosti prvega toženca iz Prodajne pogodbe. In glede na navedeno je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da druga toženka odgovarja tožeči stranki samostojno na podlagi dane menične zaveze. Zato se pritožbeno sodišče strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je za pravilno odločitev relevanten njen ugovor, da je bila menica izpolnjena v nasprotju z vsebino meničnega pooblastila. Pri tem pa ugotavlja, da obrazložitev sodbe ne vsebuje relevantnih dejstev o vsebini pooblastila druge toženke tožeči stranki za izpolnitev bianco menice, prav tako pa sodba tudi nima razlogov o odločilnem dejstvu, da je tožeča stranka v tem znesku izpolnila bianco menico druge toženke v skladu z vsebino njenega meničnega pooblastila. Sodišče prve stopnje namreč izhaja iz zmotne predpostavke, da morata biti zavezi obeh strank enaki, ker gre za zavarovanje iste obveznosti. Zato v tem delu sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti.

V obravnavanem primeru je izrek sodbe tak, da zavezuje vsako od toženk k plačilu polovice vtoževanega zneska.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v I. in III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženca dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati 49.886,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2018 dalje (I. točka izreka) in ji povrniti v istem roku pravdne stroške v višini 5.917,55 EUR (III. točka izreka). Za 0,30 EUR z obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe sta se toženca pritožila. Navedla sta, da uveljavljata vse pritožbene razloge in višjemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico ter podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, da ni utemeljena in je zato predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Zahtevala je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je tožeča stranka kot upnica vložila predlog za izvršbo na podlagi dveh menic zoper dva dolžnika, zoper vsakega zaradi plačila in izterjave 49.886,97 EUR. Okrajno sodišče je v skladu s predlogom izdalo sklep o izvršbi VL 24937/2018 z dne 6. 4. 2018 zaradi izterjave obeh zneskov v skupni višini 99.773,94 EUR. Po prejemu tega sklepa je upnica umaknila predlog za 49.886,97 EUR iz razloga, da naj bi prišlo do napake pri izdaji sklepa na COVL. Po ugovoru dolžnikov je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 30. 4. 2018 na podlagi delno umaknjenega predloga sklep o izvršbi razveljavilo za 49.886,97 EUR z zamudnimi obrestmi in v tem delu ugovor prvega in drugega dolžnika zavrglo. V preostalem delu pa je na podlagi razveljavitve sklepa odločilo, da bo o njem odločalo sodišče v pravdnem postopku. V sledečem pravdnem postopku pred okrožnim sodiščem je tožeča stranka postavila zahtevek, da sta obe toženki dolžni plačati tožeči stranki znesek v višini 49.886,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2018 do plačila. Tako kot se zahtevek glasi in kot mu je ugodilo tudi sodišče prve stopnje, ne določa solidarne (nerazdelne) zaveze obeh toženk, pač pa samostojno zavezo vsake od toženk. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni vtoževala dvakratnega zneska za isto obveznost in da ji ga tudi sodišče prve stopnje ni s sodbo dvakrat prisodilo. V delu, v katerem pa sodišče prve stopnje (prav tako v 26. točki obrazložitve) navaja, da tožeči stranki zahtevata solidarno plačilo dolgovanega zneska od obeh toženk, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta ugotovitev nasprotuje odločitvi, ki v izreku ne vsebuje solidarne oziroma nerazdelne zaveze toženk nasproti tožeči stranki. Glede na navedeno je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo, zaradi česar sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je zato obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je pritožbeno sodišče samo ni moglo odpraviti (razloge bo pojasnilo v nadaljevanju).

6. V obravnavanem primeru je tožeča stranka trdila, da obstaja na podlagi Prodajne pogodbe z aneksi (A3) obveznost prvega toženca kot kupca za plačilo blaga v vtoževani višini 49.886,97 EUR in da za ta dolg odgovarja prvi toženec tožeči stranki tudi na podlagi menice, ki ji jo je izročil s pooblastilom za izpolnitev v zavarovanje bodočih obveznosti iz Prodajne pogodbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko tožeča stranka v konkretnem primeru zoper prvega toženca uveljavlja plačilo denarnega zneska na dveh pravnih podlagah in sicer na podlagi njegove obveznosti iz izpolnjene Prodajne pogodbe in na podlagi zaveze iz menice kot vrednostnega papirja. Ker je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka ni plačala vsega dobavljenega blaga, je zahtevku tožeče stranke po temelju tudi pravilno ugodilo.

7. Glede obveznosti druge toženke je tožeča stranka trdila, da je le ta osebno kot trasant podpisala drugo (prav tako bianco) menico in ji jo izročila s pooblastilom za izpolnitev v zavarovanje bodočih obveznosti prvega toženca iz Prodajne pogodbe. In glede na navedeno je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da druga toženka odgovarja tožeči stranki samostojno na podlagi dane menične zaveze. Zato se pritožbeno sodišče strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je za pravilno odločitev relevanten njen ugovor, da je bila menica izpolnjena v nasprotju z vsebino meničnega pooblastila. Pri tem pa ugotavlja, da obrazložitev sodbe ne vsebuje relevantnih dejstev o vsebini pooblastila druge toženke tožeči stranki za izpolnitev bianco menice v višini zneska 50.381,15 EUR, prav tako pa sodba tudi nima razlogov o odločilnem dejstvu, da je tožeča stranka v tem znesku izpolnila bianco menico druge toženke v skladu z vsebino njenega meničnega pooblastila. Sodišče prve stopnje namreč izhaja iz zmotne predpostavke, da morata biti zavezi obeh strank enaki, ker gre za zavarovanje iste obveznosti. Zato tudi v tem delu sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Posledično pa to pomeni, da je treba ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka odpraviti, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

8. V obravnavanem primeru je izrek sodbe tak, da zavezuje vsako od toženk k plačilu polovice vtoževanega zneska. Sodišče prve stopnje pa v razlogih sodbe ni ugotovilo, da je obveznost obeh toženk v razmerju do tožeče stranke deljiva. Nesporno je, da je obveznost plačila denarnega zneska deljiva obveznost (prvi odstavek 393. člena OZ). Če je več dolžnikov deljive obveznosti, se ta deli na enake dele, razen če ni drugače določeno (drugi odstavek 393. člena OZ). Drugače določeno pomeni, da se pogodbene stranke lahko dogovorijo za delitev na različne dele ali za solidarno obveznost, če se ta že ne domneva. V skladu z določbo 394. člena OZ se domneva solidarnost dolžnikov v primeru, če je več dolžnikov udeleženih pri kakšni deljivi, z gospodarsko pogodbo nastali obveznosti (razen, če so pogodbeniki izrecno odklonili solidarno odgovornost). Presoje v skladu z navedenimi zakonskimi določbami sodišče prve stopnje ni opravilo. Od navedene presoje pa je odvisen tudi odgovor drugi toženki, ki v pritožbi utemeljeno vztraja pri vprašanju, kolikšen znesek iz menice zoper njo še uveljavlja tožeča stranka po delnem umiku tožbe, na katerega bo moralo odgovoriti sodišče prve stopnje, po potrebi tudi s postopanjem v skladu z določbo 285. člena ZPP.

9. Glede na naravo ugotovljene bistvene kršitve določb postopka je pritožbeno sodišče ocenilo, da je samo ne more odpraviti. Zato je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

10. Zaradi začetka stečajnega postopka nad prvim tožencem bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku najprej izdati ustrezen sklep o prekinitvi postopka. Ko bodo za to izpolnjeni zakonski pogoji v skladu z relevantnimi določbami ZFPPIPP, bo postopek zoper prvega toženca nadaljevalo in o zahtevku zoper njega ponovno ustrezno odločilo. Glede druge toženke pa se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vprašanja, v kakšni višini tožeča stranka zoper njo zahteva plačilo terjatve in nato še ugotoviti vsa relevantna dejstva v zvezi z zatrjevano vsebino pooblastila za izpolnitev bianco menice ter odgovoriti, ali je tožeča stranka bianco menico, ki ji jo je izročila druga toženka, izpolnila v skladu z vsebino njenega pooblastila.

11. Odločitev o pridržanju odločitve o stroških postopka za končno odločbo temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.