Jedro

Izvedenec je v postopku dokazno sredstvo, izvedensko mnenje pa je dokaz. Dokazno oceno vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj izvaja sodišče (8. člen ZPP). Sodišče in ne izvedenec je torej tisto, ki opravi presojo, katera dejstva štejejo za dokazana, pri tem pa mora ostati znotraj trditvene podlage strank (7. člen ZPP) ter upoštevati pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (212. člen ZPP).

Ni pravilna interpretacija, da je izvedenec ugotovil, da tožeča stranka naj ne bi pravilno izpolnila svoje obveznosti po Dogovoru. Pravilna izpolnitev obveznosti je pravno vprašanje, na pravna vprašanja pa odgovarja sodišče in ne izvedenec.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijani IV. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "IV. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 13.168,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke v celoti zavrneta ter se v nespremenjenem izpodbijanem delu (I./1, I./3, I./4 in IV. točka izreka) odločba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pritožba tožene stranke zoper popravni sklep z dne 3. 2. 2022 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni od vročitve te odločbe tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 50,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 31.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2017 (I./1 točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev manjvrednosti nepremičnine na parceli 000/0 k. o. X za 69.900,00 EUR ter za plačilo po nasprotni tožbi za plačilo 125.051,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2018 (I./2 točka izreka); ugotovilo, da ne obstoji ugovorna terjatev tožene stranke v znesku 15.500,00 EUR (I./3 točka izreka); ohranilo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 61972/2017 v 1. in 3. točki izreka tako, da je dolžna tožena stranka tožeči plačati 31.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2017 ter ji povrniti izvršilne stroške v višini 165,80 EUR (I./4 točka izreka); vzelo na znanje umik tožbe glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 31.000,00 EUR od 25. 5. 2017 do 14. 6. 2017, v tem delu razveljavilo Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 61972/2017 v 1. točki izreka ter v tem delu postopek ustavilo (II. točka izreka); vzelo na znanje umik nasprotne tožbe za znesek 102.689,47 EUR in v tem delu postopek ustavilo (III. točka izreka); toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 11.699,48 EUR (IV. točka izreka).

S (popravnim) sklepom z dne 3. 2. 2022 je sodišče prve stopnje odločbo v IV. točki izreka popravilo tako, da je pravilni znesek stroškov 12.699,48 EUR.

2. Zoper IV. točko izreka (odločitev o stroških postopka) se je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega dela odločbe ter priznanje dodatnih stroškov postopka. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper I./1, I./3, I./4 in zoper IV. točko izreka se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega dela odločbe sodišča prve stopnje in zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tudi zoper popravni sklep, predlagala ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega sklepa. Priglasila je stroške obeh pritožb. 4. Tožeča stranka je v odgovoru na obe pritožbi tožene stranke predlagala zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanih odločb. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožbi tožene stranke nista utemeljeni.

6. Ker se je tožeča stranka pritožila le zoper stroškovno odločitev, medtem ko se je tožena stranka pritožila tudi zoper odločitev o glavni stvari, bo višje sodišče zaradi logičnega teka obrazložitve najprej obravnavalo pritožbo tožene stranke.

**O pritožbi tožene stranke**

7. Tožena stranka je izpodbijala odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku za ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke v znesku 31.000,00 EUR in plačilo ter terjatve s pripadki (I./1 in I./4 točka izreka), odločitev o zavrnitvi njenega pobotnega ugovora za znesek 15.500,00 EUR (I./3 točka izreka) ter stroškovno odločitev (IV. točka izreka). Odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi (I./2. točka izreka) tožena stranka (v postopku po nasprotni tožbi: tožeča stranka) ni izpodbijala.

8. Z Dogovorom z dne 10. 5. 2017 (v nadaljevanju: Dogovor, priloga A6) sta se pravdni stranki dogovorili, da tožeča stranka izvede zamenjavo dveh spornih nosilcev z vso potrebno demontažo in montažo, da tožena stranka plača tožeči 46.000,00 EUR dan po opravljeni montaži zgoraj omenjenih nosilcev in 31.000,00 EUR osmi dan po predaji dokumentacije s strani tožeče stranke, da z navedenim stranki nimata več nobenih zahtevkov druga do druge.

9. V pritožbi je tožena stranka vztrajala, da tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti po Dogovoru, da bo toženi stranki dostavila potrebno dokumentacijo za pridobitev uporabnega dovoljenja. Oprla se je na ugotovitev izvedenca,1 da izjava projektanta, da mu je bila predana vsa potrebna dokumentacija za sestavo projekta za izvedbo (PZI), ne dokazuje, da je bila vsa potrebna dokumentacija tudi dejansko predložena. V konkretnem primeru naj po ugotovitvah izvedenca ta izjava ne bi dokazovala, da je tožeča stranka predala dokumentacijo z vsemi vrisanimi odstopanji montažne konstrukcije in korektivnimi ukrepi na konstrukciji za morebitne težave.

10. Izvedenec je v postopku dokazno sredstvo, izvedensko mnenje pa je dokaz. Dokazno oceno vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj izvaja sodišče (8. člen ZPP). Sodišče in ne izvedenec je torej tisto, ki opravi presojo, katera dejstva štejejo za dokazana, pri tem pa mora ostati znotraj trditvene podlage strank (7. člen ZPP) ter upoštevati pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (212. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka ni podala konkretnih ugovorov glede tega, katera potrebna dokumentacija toženi stranki ni bila predložena (pritožba te ugotovitve ne izpodbija) in da izrecna izjava projektanta, angažiranega s strani tožene stranke, z dne 5. 6. 2017, da mu je tožeča stranka izročila vso potrebno dokumentacijo, dokazuje da je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost po Dogovoru. Ni pravilna interpretacija, da je izvedenec ugotovil, da tožeča stranka naj ne bi pravilno izpolnila svoje obveznosti po Dogovoru. Pravilna izpolnitev obveznosti je pravno vprašanje, na pravna vprašanja pa odgovarja sodišče in ne izvedenec. Sodišče prve stopnje je na podlagi predložene trditvene podlage in izvedenih dokazov presodilo, da je tožeča stranka svojo obveznost predložitve ustrezne dokumentacije po Dogovoru izpolnila in tožena stranka z zgoraj navedenim povzetkom izvedenskega mnenja dvomov v pravilnost tega materialnopravnega zaključka ni vzbudila.

11. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da ima končni obračun pravno naravo zunajsodne oziroma izvensodne poravnave.2 Če torej drži ugotovitev, da ima Dogovor naravo končnega obračuna, potem velja, da ima pravno naravo izvensodne poravnave. Tožena stranka v pritožbi ni podala nobenega konkretnega argumenta, zakaj Dogovor, v katerem sta stranki konkretno opredelili medsebojne obveznosti, v preostalem delu pa soglašali, da druga do druge zahtevkov več nimata, ne bi imel narave končnega obračuna. V obrazložitvi pritožbe je pritožnik dolžan jasno in opredeljeno navesti argumente, ki naj bi jo opredelili,3 česar tožena stranka ni storila. Prav tako je tožena stranka le pavšalno navedla, da bi naj sodišče prve stopnje spregledalo garancijo tožeče stranke, da jamči za odpravo napak. Tudi v tem delu tožena stranka ni podala nobenih argumentov, ki naj bi utemeljili, da je sodišče prve stopnje to okoliščino spregledalo.

12. S povsem enakimi pavšalnimi navedbami je tožena stranka nasprotovala tudi odločitvi o zavrnitvi ugovorov tožene stranke (16.-20. točka pritožbe). Najprej je treba omeniti, da je tožena stranka v uvodu pritožbe navedla, da se pritožuje le zoper zavrnitev njenega ugovora v znesku 15.500,00 EUR, ki se nanaša na zavrnitev pogodbene kazni (zaradi zamude), glede česar pa tožena stranka ni podala nobenih pritožbenih navedb. V preostalem delu navedb v tem delu pa s povzemanjem posameznih delov izvedenskega mnenja v zvezi z domnevnimi napakami dela tožena stranka ni vzbudila dvomov v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, ki je zelo izčrpno pojasnilo vse relevantne okoliščine, na podlagi katerih je zaključilo, da je bila tožena stranka ob sklenitvi Dogovora, v katerem se je odpovedala uveljavljanju drugih zahtevkov do tožeče stranke, seznanjena z napakami, na katere se je nato v tem postopku sklicevala.

13. V zvezi s kavcijskim zavarovanjem je sodišče prve stopnje (59. točka obrazložitve) napravilo materialnopravni zaključek, da obveznost predložitve kavcijskega zavarovanja ni predmet pogodbe iz 1. člena Pogodbe 27/2016 z dne 20. 6. 2016 (v nadaljevanju: Pogodba). Takšno stališče pomeni, da tožena stranka ni imela podlage za zadržanje plačila tožeči stranki, temveč je imela kvečjemu samostojni zahtevek za izročitev tega zavarovanja (urejenega v 8. členu Pogodbe). Iz katerega pogodbenega določila naj bi izhaja pravica tožene stranke do zadržanja tega dela zneska, tožena stranka ni pojasnila in višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da iz Pogodbe ne izhaja pravica tožene stranke do zadržanja plačila. Prav tako pa podlage za zadržanje tega zneska plačila ne dajejo niti Posebne gradbene uzance, saj je tožeča stranka svojo obveznost, ki je po Dogovoru pogojevala izplačilo vtoževanega zneska, izpolnila.

14. Tožena stranka je stroškovno odločitev izpodbijala z argumentom, da je ni mogoče preizkusiti, ker ji stroškovnik ni bil vročen. Stroškovnik je del sodnega spisa (list. št. 264), v katerega ima vsaka stranka po prvem odstavku 150. člena ZPP možnost vpogledati. Na samem stroškovniku je sodišče prve stopnje odmero stroškov ustrezno zaznamovalo in specificiralo tako, da je za vsako postavko priglašenih stroškov razvidno, ali je bila priznana in v kakšni višini. Zato z navedenim pritožbenim argumentom tožena stranka ne more uspeti.

**O pritožbi tožeče stranke**

15. Tožeča stranka je zahtevala zvišanje prisojenih stroškov na podlagi uporabe enotne vrednosti odvetniške točke glede na datum odločanja sodišča prve stopnje. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, ki je vrednost storitev do 6. 4. 2019 obračunalo po vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR ter meni, da bi moralo sodišče uporabiti enotno vrednost odvetniške točke glede na datum odločanja sodišča prve stopnje.

16. Po presoji višjega sodišča ima tožeča stranka prav v delu, da se višino vseh opravljenih odvetniških storitev, tako tistih pred 6. 4. 2019 kot tistih po 6. 4. 2019, pomnoži s spremenjeno vrednostjo točke (0,60 EUR). Vendar pa je treba nato za procesna dejanja, opravljena po 6. 4. 2019, upoštevati tudi pravilno odmero vrednosti odvetniških storitev v točkah, in sicer glede na spremenjeno vrednost točke. Ne more pa biti pravilen mehanizem, po katerem stranka tudi po 6. 4. 2019 opravljena procesna dejanja točkuje po vrednosti odvetniške točke pred spremembo.4 Določba tretjega odstavka 12. člena Odvetniške tarife – OT, na katero se je pri svojem izračunu v pritožbi sklicevala tožeča stranka, ne daje podlage za uporabo takega izračuna.5

17. V konkretnem primeru je utemeljena pritožbena navedba tožeče stranke, da bi moralo sodišče seštevek vrednosti odvetniških storitev pred 6. 4. 2019, ki znaša 11.161,80 točk (od seštevka sodišča prve stopnje je treba odšteti 200 točk za vložitev predloga za izvršbo, saj je te stroške, skupaj s sodno takso za predlog za izvršbo v višini 44,00 EUR, tožeči stranki sodišče priznalo že v točki I./3 izreka, ko je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi v delu, ki se nanaša na izvršilne stroške, prišteti pa 50 točk za dokazni predlog z dne 5. 3. 2019, ki ga je sodišče prve stopnje sicer štelo za vlogo po 6. 4. 2019, a strošek te vloge po 19/4 OT ni vezan na vrednost spornega predmeta) pomnožiti z vrednostjo 0,60 EUR. To po preračunu po vrednosti 0,60 EUR znaša 6.697,08 EUR.

18. Vendar pa je v nadaljevanju glede na zgoraj povedano in glede na dejstvo, da je tožeča stranka višino storitev v točkah priglasila glede na predhodno vrednost odvetniške točke, treba prisojeni znesek odvetniških stroškov znižati. Tako gre tožeči stranki za sestavo II. pripravljalne vloge 1.300 točk (namesto 1.650 točk), ter za sestavo III., IV. in V. pripravljalne vloge po 900 točk (namesto 1.100 točk). K temu se doda še 160 točk za odsotnost iz pisarne (ta strošek ni odvisen od vrednosti spornega predmeta). Tako znaša znesek priznanih odvetniških stroškov po 6. 4. 2019 4.210 točk, kar po preračunu po vrednosti 0,60 EUR znaša 2.526,00 EUR. V tem delu je višje sodišče določene postavki tožeči stranki priznalo v nižjem znesku, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Vendar pa naveden postopek ne pomeni kršitve 359. člena ZPP, po kateri višje sodišče izpodbijane odločbe ne sme spremeniti v škodo stranke, ki se je pritožila (prepoved _reformatio in peius)._ Kar zadeva stroškovne odločitve, sta tako pravna teorija6 kot sodna praksa7 na enotnem stališču, da to pravilo zavezuje le glede končnega zneska stroškov in sodišču ne preprečuje poseganja v posamezne postavke stroškov, če bi te morale biti presojane drugače (kot se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru).

19. K dobljenima zneskoma v prejšnjih dveh točkah obrazložitve je treba dodati še potne stroške pooblaščenke in zakonitega zastopnika tožeče stranke po priglašenem stroškovniku (skupno 563,40 EUR), pričnine (21,22 EUR), sodne takse (763,00 EUR), ter stroške v postopku postavljenega izvedenca (tožeča stranka je v stroškovniku iz naslova stroškov izvedenskega mnenja priglasila 2.597,43 EUR, zato ji je le ta znesek priznalo višje sodišče). Skupno stroški tožeče stranke, ki ji jih je dolžna povrniti tožena stranka, tako znašajo 13.168,13 EUR.

20. Na podlagi vsega navedenega je tako višje sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano IV. točko izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje spremenilo (358. člen ZPP), kot izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe, v preostalem delu (za preostali znesek stroškov) pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Pritožbo tožene stranke pa je višje sodišče zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (po delno utemeljeni pritožbi tožeče stranke) potrdilo, ker niso bili podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer je višje sodišče presojalo le pritožbene navedbe, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

**O pritožbi zoper popravni sklep**

21. Po določbi prvega odstavka 328. člena ZPP je popravni sklep namenjen popravi napak v imenih in številkah ter drugih očitnih pisnih in računskih pomot, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom. Zoper tak sklep je dopustna pritožba, vendar pa je glede na pravno naravo popravnega sklepa vsebina pritožbe _de facto_ omejena na izpodbijanje presoje, da ni šlo za popravo elementov iz prvega odstavka 328. člena ZPP, temveč za meritorno odločanje (dodajanje razlogov, dopolnitev odločitve v izreku itd.). V pritožbi zoper konkretni popravni sklep je tožena stranka dopolnjevala pritožbene razloge v zvezi s stroškovno odločitvijo (v zvezi s priznanjem posameznih postavk stroškov tožeče stranke) v končni odločbi, kar pa niso dovoljeni pritožbeni razlogi za pritožbo zoper popravni sklep. Iz vsebine popravnega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno popravilo očitno računsko pomoto pri izračunu stroškov, kar je dopustna vsebina popravnega sklepa, zato je višje sodišče pritožbo zoper popravni sklep zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

**O pritožbenih stroških**

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbama prvega in drugega odstavka 154. in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožena stranka z nobeno od svojih pritožb ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Zaradi delnega uspeha s pritožbo pa je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov svoje pritožbe. Glede na vrednost spornega predmeta v pritožbi (tožeča stranka je zahtevala dodatnih 1.430,97 EUR, kolikor posledično znaša vrednost spornega predmeta) ter ob upoštevanju določb OT je višje sodišče tožeči stranki priznalo 250 točk za odgovor na pritožbo in 5 točk materialnih stroškov, kar skupno znaša 255 točk, po preračunu glede na vrednost odvetniške točke pa 153 EUR. Tožeča stranka pa je v pritožbi uspela v deležu približno 33 % (višje sodišče ji je priznalo dodatnih 468,65 EUR od zahtevanih 1.430,97 EUR), zato je upoštevaje svoj uspeh upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 50,49 EUR. Odgovor tožeče stranke na pritožbi tožene stranke je višje sodišče presodilo kot vsebinsko neodločilni vlogi (tožeča stranka je večinoma zgolj povzela obrazložitev sodišča prve stopnje), zato ji stroškov odgovora na pritožbi ni priznalo.

1 A. d. o. o. (v nadaljevanju: izvedenec). 2 Odločbi VSRS III Ips 14/2006 z dne 26. 9. 2006 in II Ips 478/2004 z dne 23. 2. 2006, odločbi VSL I Cpg 585/2017 z dne 4. 10. 2018 in I Cpg 1755/2015 z dne 24. 8. 2016. 3 Zobec, J., v: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 225. 4 Vrednost odvetniške storitve v točkah se izračuna z delitvijo vrednosti spornega predmeta z vrednostjo zneska odvetniške točke; po spremembi vrednosti odvetniške točke se je tudi tarifa temu primerno nekoliko spremenila in so bile posamične odvetniške storitve drugače (nižje) točkovane. 5 Prim. s sodbo VSL I Cp 1531/2020 z dne 28. 10. 2020. 6 Zobec, J., v: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 494. 7 Prim. s sklepom VSL I Cp 698/2022 z dne 12. 5. 2022.