Jedro

Obtoženka, kljub temu da je v spornem prostoru poleg čistil in pripomočkov za čiščenje hranila tudi osebne predmete ter da je prostor uporabljala le ona, ni mogla utemeljeno pričakovati zasebnosti, niti ni mogoče tega prostora enačiti z garderobno omarico.

V določbah ZIKS-1 in Pravilnika ni določeno, da bi bila uporaba kateregakoli pooblastila pravosodnih policistov vezana na predhodno izdajo sodne odredbe, torej pravosodni policisti za pregled spornega prostora niso potrebovali odredbe preiskovalnega sodnika za hišno preiskavo.

Izrek

Pritožba zagovornika obtožene A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo zahtevi zagovornikov obtoženih A. A. in B. B. za izločitev dokazov, pridobljenih z dne 18. 5. 2017 opravljeno preiskavo prostora pod stopniščem v drugem nadstropju Zavoda za prestajanje kazni zapora ..., in vseh na njihovi podlagi nadaljnjih pridobljenih dokazov, ki so določno navedeni v izreku sklepa.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil zagovornik obtožene A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter „napačne uporabe materialnega prava“. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi, „izpodbijani sklep razveljavi in zahtevi za izločitev dokazov v celoti ugodi“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je na podlagi uradnih zaznamkov o najdbi prepovedanih substanc in izpovedb pravosodnih policistov C. C., Č. Č. in D. D. ugotovilo, da je, zaradi suma vnosa prepovedanih substanc v prostore Zavoda za prestajanje kazni zapora ... (v nadaljevanju zavod) in predaje snovi neznani zaprti osebi, C. C. dne 18. 5. 2017 opravil pregled prostora, ki ga je za shranjevanje čistil, pribora za čiščenje in svoje garderobe, kot delavka čistilnega servisa, uporabljala obtožena A. A. Pravosodni policisti so počakali, da je obtoženka prišla na delo, odšla v ta prostor, ko je izstopila, pa so ji pojasnili, da bodo zaradi suma vnosa prepovedanih substanc prostor pregledali, s čimer se je obtoženka strinjala in je bila pri pregledu tudi ves čas prisotna. C. C. je pri pregledu kartonske škatle s krpami za pomivanje tal našel lateks rokavico, v kateri je bila polivinilasta vrečka z belim prahom, brizga, tri stekleničke in tri injekcijske igle, v nadaljevanju pa je Č. Č. v prisotnosti D. D. z njenim soglasjem z obtoženko opravil razgovor. Pravosodni policisti so o najdbi prepovedanih snovi in predmetov obvestili policijo, ki je opravila zaseg predmetov in od takrat osumljene A. A., po predhodno podanem pouku o pravicah po četrtem odstavku 148. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zbrala obvestila.

5. Zagovornika obtožencev sta v zahtevah za izločitev dokazov izpostavila, da bi morali pravosodni policisti, ker je obtoženka edina uporabljala sporni prostor ter v njem hranila tudi osebne stvari, in ker je že obstajal sum, pred pregledom prostora od preiskovalnega sodnika pridobiti odredbo za hišno preiskavo, česar niso storili. Posledično so s pregledom posegli v njeno ustavno pravico do nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave) in kršili določbi 214. in 215. člena ZKP, saj na podlagi testa t. i. razumnega pričakovanja zasebnosti takšno odpiranje prostora predstavlja poseg, ki ga je potrebno enačiti s hišno preiskavo. Ker so že obstajali razlogi za sum, da naj bi obtoženka poskusila storiti oziroma naj bi sodelovala pri kaznivem dejanju, pa bi jo, po oceni zagovornikov, pravosodni policisti morali pred razgovorom poučiti o pravicah osumljenca po četrtem odstavku 148. člena ZKP.

6. V zvezi z zatrjevano kršitvijo obtoženkine ustavne pravice do nedotakljivosti stanovanja, je sodišče prve stopnje, sklicujoč se na stališča sodne prakse, presodilo, da kljub temu, da je obtoženka v prostoru, ki so ga pregledali pravosodni policisti, hranila osebne predmete, ne gre za prostor, v katerem bi lahko pričakovala zasebnost. Pojasnilo je, da je sporni prostor skupni prostor zavoda, da so bili predmeti najdeni v kartonski škatli, in ne morebiti v garderobni omarici, obtoženka pa se je s pregledom tudi strinjala, zato pravosodni policisti za opravo pregleda navedenega prostora odredbe preiskovalnega sodnika za hišno preiskavo niso potrebovali ter o kršitvi ustavne pravice do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave RS ni mogoče govoriti.

7. Pritožnik se s presojo sodišča prve stopnje, da je bil sporni prostor skupni prostor zavoda, ne strinja in tudi v pritožbi izpostavlja, da je imela dostop do tega prostora le obtoženka, da ga je edina uporabljala, da je rezervni ključ hranil vratar ter da ustavna pravica do nedotakljivosti stanovanja obsega tudi varovanje službenega prostora, ki je bil v konkretnem primeru v smislu pričakovane zasebnosti izenačen z garderobno omarico, saj obtoženka na delovnem mestu kakšnega drugega prostora ali omarice za shranjevanje osebnih predmetov ni imela.

8. Naloge in pooblastila pravosodnih policistov, kot pooblaščenih uradnih oseb Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, ki opravljajo naloge varovanja in nadzora, določata Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) in Pravilnik o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov (v nadaljevanju Pravilnik). ZIKS-1 v prvem odstavku 235. člena določa, da pravosodni policisti skrbijo za varnost, red in disciplino tako, da: 1. varujejo zavod in obsojence; 2. spremljajo obsojence zunaj zavoda; in 3. izvršujejo druge naloge, ki jih določa ta zakon. Pravosodni policisti svoje naloge varovanja in nadzora izvajajo v zavodih za prestajanje kazni zapora (in ob spremljanju obsojencev izven zavoda), torej v objektih oziroma v socialnem okolju, ki zaradi visoke stopnje varnostnega tveganja ter zaradi učinkovitega zagotavljanja varnosti, reda in discipline, zahteva še posebno poostren nadzor in varovanje. Pooblastila pravosodnih policistov, ki so v prvem odstavku 235.b člena ZIKS-1 opredeljena kot z zakonom določeni ukrepi, ki jih pravosodni policist pod pogoji, ki jih določa zakon, uporablja za izvrševanje svojih nalog, so: 1. izdajanje ukazov, 2. ugotavljanje istovetnosti obsojenca in odvzem prstnih odtisov, 3. ugotavljanje identitete, 4. opravljanje preizkusov alkoholiziranosti in sodelovanje pri preizkusu prisotnosti nedovoljenih psihoaktivnih snovi, 5. zbiranje operativnih informacij o obsojencu, 6. odstranitev in namestitev obsojenca v poseben prostor, 7. pregled osebnih stvari, vozil in prtljage, 8. pregled pošiljk, 9. pregled prostorov, 10. varnostni pregled osebe, 11. osebni pregled osebe, 12. odvzem nedovoljenih stvari, 13. zasledovanje pobeglega obsojenca, 14. odvzem prostosti in 15. uporaba prisilnih sredstev (drugi odstavek 235.b člena ZIKS-1).

9. Večina navedenih pooblastil sicer posega v zasebnost obsojencev in drugih oseb, vendar pa zakonsko določena obseg in vsebina pooblastil povsem jasno izkazujeta, da obsojenec ali druga oseba, ki vstopa ali izstopa ali se nahaja v prostorih zavoda, v kolikor gre za zagotavljanje varnosti, reda in discipline in s tem povezanega nadzora, ki zajema tudi kontrolo vnosa prepovedanih snovi ali predmetov, zasebnosti upravičeno ne more niti pričakovati. Glede pregleda prostorov zavoda 236.c člen ZIKS-1 določa, da se, če obstaja sum, da je v prostoru nedovoljena stvar, na podlagi pisne odredbe vodje oddelka za varnost ali operativnega vodje, opravi pregled prostora, v katerem obsojenec biva, medtem ko zakon izdaje kakršnekoli pisne odredbe za pregled ostalih prostorov v zavodu, med katere sodi tudi sporni prostor, ne zahteva. Nadalje v določbah ZIKS-1 in Pravilnika ni določeno, da bi bila uporaba kateregakoli pooblastila pravosodnih policistov vezana na predhodno izdajo sodne odredbe, torej pravosodni policisti za pregled spornega prostora niso potrebovali odredbe preiskovalnega sodnika za hišno preiskavo ter je bil pregled opravljen zakonito.

10. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pritožbenimi navedbami, da sporni prostor, ker ga je uporabljala le obtoženka, ni skupni prostor zavoda, kot ga je zaslišan v preiskavi opredelil pravosodni policist D. D. in kar je v razloge izpodbijanega sklepa povzelo tudi sodišče prve stopnje, vendar pa ta okoliščina na pravilnost odločitve nima nikakršnega vpliva. Pravosodna policista D. D. in C. C. sta izpovedala, da sporni prostor niti ni bil posebna soba, ampak del stavbe pod stopniščem v drugem nadstropju upravnega dela zavoda ter da je velik približno „en krat en meter“, torej gre po oceni pritožbenega sodišča za pomožen (in ne skupni) prostor namenjen hranjenju čistil in čistilnih pripomočkov ter v delovnem času tudi osebnih stvari in garderobe čistilke (obtoženke), kar pa v ničemer ne spremeni dejstva, da ob izkazanem sumu, da je obtoženka v zavod vnesla prepovedane substance, in upoštevaje zakonsko določena pooblastila pravosodnih policistov, za pregled tega prostora ni bila potrebna predhodna odredba preiskovalnega sodnika za hišno preiskavo.

11. Po obrazloženem se sodišče druge stopnje strinja z zaključki izpodbijanega sklepa, da obtoženka, kljub temu da je v spornem prostoru poleg čistil in pripomočkov za čiščenje hranila tudi osebne predmete ter da je prostor uporabljala le ona, ni mogla utemeljeno pričakovati zasebnosti, niti ni mogoče tega prostora enačiti z garderobno omarico, kot to zatrjuje pritožnik, predvsem ob dejstvu, da je rezervni ključ prostora hranil vratar. Ta okoliščina namreč le še dodatno potrjuje, da so imeli pravosodni policisti tako v delovnem času obtoženke kot izven njega dostop do ključa in s tem vstop v ta prostor, kar je glede na visoka varnostna tveganja v zavodu tudi povsem razumljivo. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi utemeljeno upoštevalo stališče sodne prakse1, da je za pojem stanovanja oziroma drugih tujih prostorov po 36. členu Ustave RS odločilno, da gre za zaključeno celoto prostorov, ki jih določena oseba uporablja za bivanje, kjer živi sama ali skupaj z bližnjimi in kamor spusti le osebe, ki jim dovoli vpogled v najbolj skrita področja svojega življenja, čemur pa sporni prostor, ki ga je uporabljala obtoženka, nikakor ne ustreza. Posledično zagovornik neuspešno izpostavlja test t. i. razumnega pričakovanja zasebnosti, na podlagi katerega je do varstva zasebnosti po 36. členu Ustave RS v določenem prostoru upravičen tisti: (i) ki v prostoru pričakuje zasebnost (v njem biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega), in (ii) čigar pričakovanje lahko označimo za objektivno sprejemljivo, saj vse navedene okoliščine konkretnega primera objektivno sprejemljivega oziroma razumnega pričakovanja zasebnosti obtoženke v tem prostoru ne potrjujejo. Navsezadnje ni mogoče prezreti, da pravosodni policisti niso sami odprli spornega prostora, temveč je to storila obtoženka, da so ji vnaprej pojasnili namen in razlog pregleda ter da je na poziv pravosodnih policistov obtoženka stvari iz svoje torbice zložila sama, v nadaljevanju pa je pravosodni policist pregledal prostor, vsebino kartonskih škatel ter drugih predmetov, ki so bili v prostoru.

12. Sodišče prve stopnje je v zvezi z v zahtevi za izločitev zatrjevano kršitvijo obtoženkinega privilegija zoper samoobtožbo, ker je pravosodni policist Č. Č. pred razgovorom ni poučil o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, svojo odločitev oprlo na stališče sodne prakse, da smiselna uporaba določbe 83. člena ZKP oziroma širjenje določb o izločitvi izjav obdolženca na izjave, ki jih je dal drugim državnim organom, ni upravičeno, temveč se ta določba nanaša zgolj na tiste izjave, ki jih je osumljenec dal policiji v predkazenskem postopku, v kolikor ni bil posebej poučen o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, pojasnilo pa je tudi, da pravosodna varnostna policija v smislu pooblastil ni izenačena s policijo. S takšnimi razlogi sklepa je sodišče prve stopnje zadostilo zahtevi po obrazloženi sodni odločbi ter so pritožbeni očitki, da niti ni pojasnilo, v katerem delu naj bi imela pravosodna varnostna policija drugačna pooblastila od policije (kar bi moralo biti zagovorniku kot prava uki stranki poznano), zato sklepa v tem delu niti ni mogoče preizkusiti, neutemeljeni.

13. Pritožbene trditve, da je pravosodna policija, kot represivni državni organ, predvsem znotraj zavodov za prestajanje kazni po položaju in pooblastilih povsem enak oziroma primerljiv policiji, oziroma neprimerljiv z drugimi državnimi organi (npr. davčna inšpekcija), niso utemeljene. Pravosodni policisti so pooblaščene uradne osebe Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij kot organa v sestavi ministrstva, pristojnega za pravosodje (201. in 214. člen ZIKS-1), medtem ko je Policija organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve. Kot je bilo že navedeno naloge in pooblastila pravosodnih policistov določata ZIKS-1 in Pravilnik, naloge in pooblastila policistov pa določajo ZKP, Zakon o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol) in Pravilnik o policijskih pooblastilih. Neutemeljenost pritožbenih trditev, da sta pravosodna varnostna policija in policija izenačeni glede položaja in pristojnosti, je nadalje potrjena z vsebinsko in krajevno omejenostjo nalog in pooblastil pravosodnih policistov, ki jih lahko izvajajo oziroma jih uporabljajo le v povezavi z varovanjem zavoda in obsojencev ter spremljanjem slednjih izven zavoda, medtem ko policija svoje naloge, določene v prvem odstavku 4. člena ZNPPol, in pooblastila, določena v določbi prvega odstavka 33. člena ZNPPol (na katero se sodišče druge stopnje v izogib obširnemu povzemanju sklicuje), ki so bistveno širša, izvajajo na celotnem teritoriju Republike Slovenije. V 2. alineji prvega odstavka 4. člena ZNPPol je kot ena izmed nalog policije določeno preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov ter odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, takšne določbe pa 235. člen ZIKS-1, ki določa naloge pravosodnih policistov, ne vsebuje. Pravosodni policisti sicer imajo določena pooblastila, ki so določena tudi kot pooblastila policije (izdajanje ukazov, ugotavljanje identitete, opravljanje varnostnih pregledov oseb, odvzem prostosti, pridržanje osebe in uporaba prisilnih sredstev), vendar pa je bistvena razlika v tem, da so pooblastila pravosodnih policistov omejena le na zavod, varovano območje zavoda, obsojence in druge osebe, ki prihajajo, odhajajo in ki se nahajajo v zavodu ali na njegovem varovanem območju. Dejstvo, da pravosodni policisti niso izenačeni s policijo, potrjuje tudi določba drugega odstavka 238. člena ZIKS-1, da je pravosodni policist o najdbi stvari, katerih posest ali uporaba bi pomenila kaznivo dejanje, dolžan takoj obvestiti policijo, ki so jo pravosodni policisti upoštevali tudi v konkretnem primeru. Nadalje pravosodni policisti policiji nudijo pomoč in informacije pri odkrivanju kaznivih dejanj ali priprav nanje, in v primeru dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja, le zavarujejo kraj dejanja in obvestijo policijo (prvi in drugi odstavek 33. člena Pravilnika), kar vse potrjuje, da storilcev kaznivih dejanj ne obravnavajo kot osumljencev, niti ne opravljajo preiskovalnih dejanj za potrebe predkazenskega postopka, temveč je to v izključni pristojnosti policije.

14. Posledično se sodišče druge stopnje ne strinja s pritožbenimi navedbami, da so pravosodni policisti obtoženko obravnavali kot osumljenko in zoper njo zbirali dokaze, zaradi česar bi jo morali pred razgovorom poučiti o njenih pravicah po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Eno izmed zakonsko določenih pooblastil pravosodnih policistov je tudi zbiranje operativnih informacij o obsojencu, ki vključuje zbiranje, vrednotenje in analiziranje podatkov, ki se nanašajo na disciplinske prestopke obsojencev oziroma na njihovo preprečevanje in odkrivanje (prvi odstavek 235.g člena ZIKS-1). Eden izmed disciplinskih prestopkov je tudi posedovanje, vnašanje, skrivanje ali razpečevanje alkoholnih pijač, prepovedanih drog ter drugih nedovoljenih psihoaktivnih snovi ali predmetov (5. točka prvega odstavka 87. člena ZIKS-1). Skladno z 49. členom Pravilnika sme pravosodni policist operativne informacije zbirati le od oseb, ki želijo informacije dati prostovoljno, zavod pa v zvezi s postopkom zbiranja operativnih informacij vodi zbrane informacije, način pridobitve informacij, druge dejavnosti v zvezi z zbiranjem informacij ter delovanje pravosodnih policistov v zvezi s preprečevanjem in odkrivanjem disciplinskih prestopkov. Pravosodni policisti torej v konkretnem primeru obtoženke niso obravnavali kot osumljenke oziroma storilke kaznivega dejanja, temveč so z njenim soglasjem razgovor opravili v smeri zbiranja operativnih informacij za potrebe zagotavljanja varnosti, reda in discipline v zavodu ter preprečevanja disciplinskega prestopka posedovanja nedovoljenih substanc. Za učinkovito izvajanje teh nalog je namreč pomembna pridobitev informacij o načinu obtoženkine komunikacije z obsojenci, okoliščinah vnosa prepovedanih snovi v zavod in nameravane predaje, o tem, kateremu izmed obsojencev so bile namenjene, zato sodišče druge stopnje nima pomislekov v verodostojnost izpovedbe pravosodnega policista D. D., da so razgovor z obtoženko opravili iz lastnih interesov oziroma potreb in evidenc zaradi zagotavljanja varnosti v zavodu. Pravosodni policisti torej niso izvajali nalog in pooblastil policije v predkazenskem postopku, temveč so ravnali v skladu s pooblastili določenimi v določbah ZIKS-1 in Pravilnika, saj so o najdbi prepovedanih stvari takoj obvestili policijo, ki je opravila njihov zaseg in v nadaljevanju od obtoženke, takrat osumljenke, po predhodno podanem pouku o pravicah po četrtem odstavku 148. člena ZKP, zbrala obvestila.

15. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila obtoženka v bistveno slabšem položaju, kot bi bila v primeru, če bi enako preiskovalno dejanje opravila policija, zaradi česar naj bi bila kršena načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in načelo pravne države (2. člen Ustave) ter obtoženkina pravica do temeljnih pravnih jamstev v kazenskem postopku. Pravosodni policisti namreč niso zbirali dokazov oziroma izvajali predkazenskega postopka, niti obtoženke niso obravnavali kot osumljenke, temveč je bil namen oprave pregleda spornega prostora in opravljenega razgovora izključno varovanje in nadzor oziroma zagotovitev varnosti, reda in discipline v zavodu.

16. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika obtožene A. A. zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-430/00 z dne 3. 4. 2003 in sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 71/2008 z dne 4. 9. 2008.