Jedro

Neposredno zaslišanje oseb, mlajših od 15 let, ki so bile žrtve kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, na glavni obravnavi ni dopustno, sodišče pa mora v teh primerih odločiti, da se prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju teh oseb; pri zaslišanju pa ravnati obzirno, da zaslišanje ne bi škodljivo vplivalo na njihovo duševno stanje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo II K 3120/2012 z 31. 8. 2015 obsojenega I. H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po tretjem in prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu ob uporabi omilitvenih določil izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo,da je obsojeni dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 3120/2012 z 27. 1. 2016 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo 450,00 EUR sodne takse ter potrebne izdatke in nagrado oškodovankine pooblaščenke.

3. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko zatrjuje, da gradivo v spisu dokazuje, da obsojenec očitanega kaznivega dejanja ni storil, ker ga objektivno ne bi mogel storiti, saj je s pomočjo izvedencev ugotovljeno, da nima spolnih nagnjenj in ker ginekologinja, ki je pregledala oškodovanko, ni ugotovila zlorabe. Trdi, da so razlogi v sodbah sodišč v nasprotju z navedbami izvedenke psihiatrične stroke in izvedenca kliničnega psihologa. Zato predlaga, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter se izpodbijani sodbi spremenita tako, da se obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da se izpodbijani sodbi razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP ocenjuje, da zatrjevane kršitve postopka niso bile storjene in da zagovornik v resnici uveljavlja svojo drugačno dokazno oceno ugotovitev izvedencev in zdravnice ginekologinje, ki je pregledala oškodovanko ter s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga ni dopustno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodišče je pravilno povzelo ugotovitve zdravnice in obeh izvedencev in na podlagi takšnega povzetka napravilo zaključek. V 21. točki sodbe sodišča prve stopnje so pravilno povzete ugotovitve zdravnice ginekologinje. Prav tako so pravilno povzete navedbe iz izvedeniškega mnenja izvedenke psihiatrinje (26. točka) in kliničnega psihologa (27. točka). V 28. in 34. točki sodbe pa je sodišče prve stopnje podalo svojo oceno izvedeniških ugotovitev. Enake pritožbene navedbe, ki jih je obramba uveljavljala v okviru razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa je pritožbeno sodišče zavrnilo v 9. in 10. točki svoje sodbe.

5. O odgovoru vrhovne državne tožilke se je izjavil obsojenčev zagovornik. Navaja, da je obravnavani kazenski primer šolski primer protispisnosti in kontradiktornosti procesnega gradiva z razlogi izpodbijanih sodb, zaradi česar se izpodbijane sodbe niti ne da vsebinsko preizkusiti.

B.

6. Obsojenčev zagovornik uvodoma uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so kot navaja, razlogi izpodbijanih sodb v nasprotju z ugotovitvami in zaključki izvedencev psihiatrinje dr. prof. dr. M. K. in psihologa doc. dr. J. M. ter obstaja dvom, da je obsojenec storilec očitanega kaznivega dejanja, saj ga objektivno ni mogel storiti. Zatrjevano kršitev dodatno utemeljuje z navajanji, da imenovana sodna izvedenca nista pri obsojencu zaznala znakov spolne deviantnosti do otrok, kar v povezavi s šibkimi intelektualnimi sposobnostmi obsojenca, ki je izoliran tako v družbenem kot v spolnem življenju, že sama po sebi pomeni, da obsojenec kaznivega dejanja ni storil, ker ga objektivno ne more storiti. Dodatno pa zatrjevano kršitev utemeljuje še s selektivnim povzemanjem izpovedbe zdravnice I. H., ki je pojasnila, da pri pregledu oškodovanke ni zaznala sprememb, ki bi kazale na spolno zlorabo oškodovanke.

7. Zatrjevane procesne kršitve niso podane. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno povzelo ugotovitve zdravnice ginekologinje, ki pri pregledu oškodovanke resda ni zaznala sprememb, ki bi kazale na spolno zlorabo oškodovanke, saj z ginekološkim pregledom obsojencu očitane spolne zlorabe (otipavanja spolovila) ni mogoče dokazati; pravilno je povzelo tudi mnenji obeh sodnih izvedencev, ki nista mogla z gotovostjo ne potrditi, ne ovreči, da bi bil obsojenec nagnjen k spolnim zlorabam otrok. Pravilno je ocenilo, da dejstvo, da obtoženi nima spolnih izkušenj, oziroma da izvedenca nista zaznala znakov spolne deviantnosti do otrok, samo po sebi ne pomeni, da obsojenec ne bi mogel storiti obravnavanega kaznivega dejanja ter pravilno presodilo, da glede na ostale dokaze v obravnavani zadevi ni nobenega dvoma, da je prišlo do spolnega napada obsojenca na njegovo nečakinjo. Obramba glede na vsebino navedb v zahtevi po presoji Vrhovnega sodišča, v bistvu ne soglaša z razlogi in dejanskimi zaključki, kot jih je sprejelo sodišče, temveč drugače presoja in utemeljuje dejanske zaključke (problematizira izpovedbo zdravnice I. H., ter drugače ocenjuje ugotovitve izvedencev), s temi navedbami pa se zahteva spušča na področje dejanskega stanja, ki ga ni mogoče izpodbijati s tem izrednim pravnim sredstvom.

8. Obramba v nadaljevanju vidi kršitev določb kazenskega postopka v tem, da priča zdravnica I. H., ki je prva stopila v stik z deklico in jo ginekološko pregledala, v tem postopku ni bila neposredno zaslišana. Kot je obrambi pojasnilo že višje sodišče (točka 6 obrazložitve) je bila zdravnica kot priča zaslišana pred preiskovalno sodnico, sodišče prve stopnje pa je v soglasju s strankami prebralo zapisnik o njenem zaslišanju. Glede na to, da obramba ni zahtevala neposrednega zaslišanja priče, zatrjevana procesna kršitev ni podana.

9. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb kazenskega postopka, ker ni zaslišalo mladoletne oškodovanke. Enak pritožbeni ugovor je pravilno in utemeljeno zavrnilo že višje sodišče. Na razloge višjega sodišča navedene pod točko 7 obrazložitev sodbe se Vrhovno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Poudarja pa, da je sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze ter ob upoštevanju mnenja izvedenke M. V., da ne bi bilo priporočljivo zaslišati oškodovanke na sodišču, če to ne bi bilo nujno potrebno, ravnalo pravilno, ko oškodovanke ni zaslišalo. Poleg tega pa iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 186) izhaja, da je obramba dokazni predlog za zaslišanje mladoletne oškodovanke umaknila.

10. Zatrjevane kršitve procesnega zakona, na katere se sklicuje vložnik, niso podane, zahteva pa je v pretežni meri vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Odločitev o oprostitvi plačila sodne takse temelji na določbah 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.