Jedro

V odškodninskih sporih zaradi domnevnih strokovnih napak v postopkih zdravljenja je trditveno in dokazno breme o dejstvih, ki utemeljujejo sklepanje o protipravnem ravnanju in vzročni zvezi med tem ravnanjem in nastalo škodo, sicer na pacientu, a pri presoji pravil o trditvenem in dokaznem bremenu, je treba izhajati iz razumnih in ne prestrogih zahtev. Zadošča, če pacient v tožbi poda trditve, na podlagi katerih sodišče lahko domneva o obstoju nedopustnega ravnanja. Na zdravstveni ustanovi pa je dokazno breme vsebine pravnega standarda vestnega in medicinsko korektnega zdravljenja.

Da izvedenec na videz pozna kirurga, ki je opravil tožnikovo operacijo (pri kateri je prišlo do domnevne strokovne napake), tako kot pozna vse kirurge v Sloveniji, ne more biti razlog za njegovo izločitev. Golo dejstvo, da je do domnevne zdravniške napake prišlo pri zdravljenju v Sloveniji, tudi ni razlog za postavitev izvedenca iz tujine. Nepopolnost mnenja, ko je ta posledica zmotnega materialnopravnega pristopa sodišča, prav tako ni razlog za ponovitev dokaza z drugim izvedencem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Tožnik od zavarovalnice zahteva plačilo odškodnine. Trdi, da mu je nastala škoda zaradi malomarnega zdravljenja stranskega intervenienta, ki je imel pri njej zavarovano odgovornost. 2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo 47.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2013 zavrnilo in tožniku naložilo, da mora toženki povrniti 1.884,34 EUR, stranski intervenientki pa 10 EUR pravdnih stroškov.

Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da ob zdravljenju tožnika pri stranski intervenientki ni bila narejena nobena strokovna napaka.

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. Predlaga spremembo ali vsaj razveljavitev sodbe. Najprej povzema svoje trditve o napakah pri zdravljenju ob operacijskih posegih.

Meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni ugodilo dokaznim predlogom za imenovanje izvedencev infektologa in kirurga iz tujine, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Mnenji, ki ju je pridobilo sodišče prve stopnje, ocenjuje za strokovno nepopolni in neutemeljeni, pogreša obrazložitev, katera pravila znanosti, stroke in izkušenj sta izvedenca uporabila; opisuje svoj dvom v nepristranskost izvedencev kirurga in infektologinje in ga utemeljuje z vsebino mnenj. Povzema odločbo Ustavnega sodišča RS Up 680/14. Opozarja, da ni imel možnosti preizkusiti strokovne pravilnosti izvedenskega mnenja. Graja vsebino vprašanj, ki jih je sodišče prve stopnje postavilo izvedencema, poudarja, da je postavilo pravna vprašanja, na katera bi moralo odgovoriti sodišče samo, namesto da bi postavilo vprašanja o abstraktnih pravilih stroke, iz katerih bi bilo mogoče razbrati, kakšno je ravnanje posebno skrbnega zdravnika ob nastopu simptomov, ki izhajajo iz zdravstvene dokumentacije. Sodišče je spregledalo načelo nujnosti evidentiranja vsakega simptoma in vsakega ukrepa, ki mu sledi. Ker izvedenec temu načelu ni sledil, ampak je relativiziral izvid, je podan dvom v pravilnost njegovega mnenja.

Pritožnik še nejasno navaja, da sta nižji sodišči kršili ustavno zagotovljene pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS.

V nadaljevanju pritožbe izpodbija posamezne zaključke sodišča prve stopnje oziroma izpostavlja ugotovitve izvedencev kirurga in infektologinje, ki se mu zdijo napačne ali pomanjkljivo obrazložene. Opozarja, da je stranska intervenientka svoje trditve prilagajala izvedenskemu mnenju infektologinje in prepozno ter brez obrazložitve, zakaj šele tedaj, podala trditve o časovni stiski ob tožnikovem sprejemu, zaradi česar ni prišlo do nujnega odvzema kužnin. Sodišče je kljub opozorilu tožnika upoštevalo prepozne navedbe.

Sodbe sodišča v zvezi z vprašanjem, kateri ukrepi za obvladovanje bolnišničnih okužb so bili izvedeni pri tožniku, ni mogoče preizkusiti. Izvedenka pa breme ustrezne poučitve o bolnišničnih okužbah skuša prevaliti kar na tožnika.

4. Tožena stranka in stranska intervenientka na vročeno pritožbo nista odgovorili.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožnik zavarovanki tožene stranke očita tri strokovne napake. Prva je prerez desnega sečevoda ob operaciji 24. 9. 2012, druga perforacija črevesja, tretja pa okužba z MRSA.

7. Da je do prereza sečevoda prišlo ob posegu 24. 9. 2012 (šlo je za zdravljenje akutnega kirurškega obolenja – ileusa), ni sporno; dokazni postopek pa je tudi pokazal, da je (nejverjetneje 27. 9. 2012) prišlo do perforacije črevesja in (najverjetneje v času od sprejema v bolnišnico do 1. 10. 2012) še do okužbe z MRSA. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe nedvomno izhaja, da nič od naštetega ne predstavlja običajnega ali zaželenega poteka zdravljenja. Vprašanje pa je, ali gre pri prerezu sečevoda, perforaciji črevesja in okužbi z MRSA ob zdravljenju ileusa za zaplete ob zdravljenju ali posledice tožnikovega zdravstvenega stanja (za kar zavarovanka tožene stranke ne odgovarja) ali za strokovne napake zavarovanke.

8. Iz obeh izvedenskih mnenj (kakor jih razume pritožbeno sodišče) izhaja, da do prereza sečevoda, perforacije črevesja in okužbe z MRSA lahko pride tako zaradi strokovne napake zdravstvenega osebja kot brez njihove napake ob vsej skrbnosti, tedaj zaradi zapleta ali okoliščin na strani oškodovanca.

O materialnopravnih izhodiščih

9. Na tem mestu mora pritožbeno sodišče opozoriti, da je v odškodninskih sporih zaradi domnevnih strokovnih napak v postopkih zdravljenja trditveno in dokazno breme o dejstvih, ki utemeljujejo sklepanje o protipravnem ravnanju in vzročni zvezi med tem ravnanjem in nastalo škodo, sicer na pacientu, a pri presoji pravil o trditvenem in dokaznem bremenu, je treba izhajati iz razumnih in ne prestrogih zahtev.1 Dejstva o poteku konkretnega posega izhajajo iz zaznavnega področja zdravstvene ustanove. Pacient je nemalokrat v položaju, ko ne more zaznati, zbrati (zavarovati, shraniti v dokazne namene) vseh potrebnih okoliščin in dokumentov o svojem zdravstvenem stanju in izvedenih posegih. Zato zadošča, če v tožbi poda trditve, na podlagi katerih sodišče lahko domneva o obstoju nedopustnega ravnanja. Zdravstvena ustanova, ki razpolaga z vso dokumentacijo, nato poda substancirane trditve o dejstvih, ki obstoju strokovnih napak nasprotujejo.2 Zaradi obrnjenega dokaznega bremena po 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je na zdravstveni ustanovi dokazno breme vsebine pravnega standarda vestnega in medicinsko korektnega zdravljenja - če tega ne dokaže, ne bo zmogla razbremenitvenega dokaznega bremena.3

10. O strokovni napaki zdravnika oziroma zdravstvene ustanove govorimo, če zdravnik oziroma osebje zdravstvene ustanove ne ravna z večjo skrbnostjo, po pravilih zdravniške znanosti in stroke ter po običajih, in če ne prepreči škode za pacienta oziroma povzroči, da se pacientu zdravje poslabša. V prvem delu gre za pravni standard skrbnosti dobrega strokovnjaka, ki je opredeljen v OZ.4 Njegova vsebina je odvisna od okoliščin konkretnega primera in od izoblikovanih standardov vedenja in ravnanja … V primeru skrbnosti zdravnika se sodna praksa sklicuje na strokovne, poklicne standarde vedenja in ravnanja, ki so v veljavi na področju medicine. Sodišče s pomočjo izvedenca opredeli vsebino tega pravnega standarda, ugotovi, kaj v konkretnem primeru zahtevajo sodobna medicinska doktrina, strokovni standardi in normativi glede na razvitost zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji; kako bi zdravnik moral ravnati. Na podlagi informacij izvedenca in glede na okoliščine konkretnega primera sodišče odloči, ali ravnanje zdravnika v konkretnem primeru ustreza pravnemu standardu skrbnosti dobrega strokovnjaka ali od tega standarda odstopa.5

11. Na kratko torej pravkar opisano od sodišča (ob presoji protipravnosti) terja troje: - ugotoviti, kako je v konkretnem primeru ravnal zdravnik oziroma kako je ravnalo zdravstveno osebje, - s pomočjo izvedenca ustrezne stroke ugotoviti, kako bi v dani situaciji ravnal skrben strokovnjak, - opraviti pravno presojo, ali konkretno ravnanje zdravstvenega osebja ustreza ravnanju posebej skrbnega strokovnjaka ali ne; ali je torej protipravno.

12. Pritožnik utemeljeno opozarja, da izpodbijana sodba (zaradi napačne uporabe materialnega prava) ne vsebuje zgoraj navedenega. Zadnje, torej pravno presojo, ali konkretna ravnanja zdravstvenega osebja ustrezajo ravnanju posebej skrbnega strokovnjaka oziroma strokovnjakov, ali so torej protipravna, sta namesto sodišča prve stopnje naredila izvedenca6, sodišče prve stopnje pa je tej presoji nekritično sledilo. O tem, kako bi v danih situacijah ravnal skrben strokovnjak, sta se izvedenca izrekla delno in posredno (tega vprašanja oziroma vprašanj jima sodišče namreč niti ni zastavilo). Ugotovitev o tem, kako je v tožnikovem primeru7 ravnalo zdravstveno osebje zavarovanke tožene stranke (kakšno ravnanje je privedlo do prereza sečevoda, peforacije črevesja in okužbe z MRSA), pa v sodbi praktično ni. Zakaj? Tožnikove trditve o ravnanju medicinskega osebja so (verjetno zaradi njegovega spoznavnega položaja) očitno bolj kot ne ugibanja8, toženkinih substanciranih trditev o dejstvih, ki obstoju strokovnih napak nasprotujejo, pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo oziroma so se omejile na tožnikove očitke, kar glede na zgoraj predstavljena materialno pravna izhodišča ni dovolj.

13. Ker pri vseh možnih vzrokih za prerez sečevoda, peforacijo črevesja in okužbo z MRSA ne gre za neke fiziološke ali biološke procese v tožnikovem organizmu, ki jih ne bi bilo mogoče popolnoma obvladati (prim. obrazložitev v 8. točki zgoraj), bi morala tožena stranka dokazati, da so prerezu sečevoda, peforaciji črevesja in okužbi z MRSA botrovale kakšne druge okoliščine (ne ravnanje zdravstvenega osebja) oziroma da je zdravstveno osebje zavarovanke ravnalo s skrbnostjo, ki se od njega pričakuje, da torej prereza sečevoda, peforacije črevesja in okužbe z MRSA ni bilo mogoče preprečiti, da jih niti izkušeno in usposobljeno zdravstveno osebje ne bi moglo preprečiti.9 Posebej o bolnišnični okužbi

14. Pomanjkanje ugotovitev o ravnanju zavarovanke tožene stranke je še posebej vidno pri očitku o okužbi z MRSA. Izpodbijana sodba temelji na izvedenskih mnenjih, ki sicer vsebujeta oceno ravnanja zavarovanke tožene stranke po potrjeni okužbi10, konkretno oceno o tožnikovem očitku, da ni bil uporabljen ustrezen material in pripomočki11, hkrati pa sodišče na podlagi mnenja izvedenke infektologinje ugotavlja, da se MRSA v bolnišnicah prenaša preko direktnega kontakta kontaminiranih rok zdravstvenega osebja, bolnikov in obiskovalcev,12 preko okuženih ran, redkeje preko površin in predmetov. Kaj konkretno je naredila tožena stranka, da do prenosa ne bi prišlo, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, saj tožena stranka trditev o tem ni podala, sodišče pa za zapolnitev te trditvene vrzeli (potem, ko je ugotovilo, da je do okužbe prišlo v času hospitalizacije pri zavarovanki) ni poskrbelo.13 V situaciji, ko je dokazni postopek nedvomno pokazal, da se je tožnik okužil v času hospitalizacije pri zavarovanki tožene stranke14, in ob tem, ko izvedenka najverjetnejšega načina okužbe ni mogla izpostaviti, se ni mogoče zadovoljiti s stališčem, da do okužbe lahko pride tudi, če bolnišnica v celoti in popolnoma spoštuje vse ukrepe, ki so potrebni za preprečevanje okužbe. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti (in v sodbi obrazložiti) še, kateri so ukrepi, potrebni za preprečevanje okužbe, ki bi jih posebej skrbna bolnišnica morala spoštovati, in ali jih je zavarovanka tožene stranke spoštovala oziroma, kako je ravnala. Stališče, da do okužbe lahko pride tudi, če bolnišnica v celoti in popolnoma spoštuje vse ukrepe, ko so potrebni za preprečevanje okužbe, je lahko pravilno, a tega, ali gre za prenos okužbe v takšni situaciji ali v situaciji, ko ukrepi niso bili spoštovani, sodišče ni ugotovilo.

15. Ob tem je utemeljen tudi pritožbeni očitek, da ni bilo pojasnjeno, kako naj bi zavarovanka spoštovala smernice, ki v kritičnem času še niso veljale.15 Posebej o prerezu sečevoda

16. Tožnik (v nasprotju z ugotovitvami izpodbijane sodbe) še v pritožbi vztraja, da operater poškodbe sečevoda ni opazil. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila poškodba opažena in strokovno ustrezno oskrbljena (tako, da je bilo odprtje zašito, pred tem pa je bil vstavljen stent med pielonom desne ledvice in mehurjem), ki temelji na izvedenskem mnenju, tožnik ne izpodbija drugače kot z neargumentiranim vztrajanjem pri svojem stališču. Tudi pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, temelječ na strokovnih ugotovitvah izvedenca, da je že iz nadaljnjega poteka zdravljenja razvidno, da je bila poškodba oskrbljena – kljub zabeležki v medicinski dokumentaciji, da je bila (kasneje) zaznana urinska sekrecija.16 Noben poseg po 24. 9. 2012 namreč ni bil opravljen v smeri oskrbe sečil. Če prerez sečevoda ne bi bil oskrbljen 24. 9. 2012, pa bi nedvomno moral biti kasneje.

17. Vseeno ostaja vprašanje, ali je prerez sečevoda posledica napake zdravstvenega osebja zavarovanke tožene stranke, zaplet ali posledica tožnikovega resnega zdravstvenega stanja. Trditve tožene stranke o vzrokih za prerez so bile zelo splošne in skope17, izvedenec je (in te ugotovitve sprejema sodišče prve stopnje) pojasnil možne vzroke za prerez sečevoda, od katerih je večina povezanih s stanjem pacienta (zarastline po predhodnih operacijah in spremenjene patoanatomske razmere), a možen vzrok je videl tudi v neznanju ali neizkušenosti kirurga. Slednjega je izključil, „ker je operacijo izvedel izkušen kirurg“. Kaj v njegovem (torej kirurgovem) ravnanju ob posegu kaže na izkušenost, pritožbeno sodišče iz ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi ne more ugotoviti; kako je kirurg opravil poseg (oziroma njegov kritični del), tudi ne; kako je sodišče prve stopnje torej ugotovilo, da je operacijo izvedel zelo izkušen kirurg (in kako lahko stranke ter pritožbeno sodišče ta zaključek preizkusijo), tako ni jasno.

18. Hkrati sodišče prve stopnje povzema izvedenčevo pojasnilo, da konkretnega vzroka za poškodbo ni mogel ugotoviti. Tožena stranka bi v tej situaciji morala dokazati, da njena zavarovanka ni ravnala nestrokovno, da je kirurg ravnal s skrbnostjo, ki se od njega pričakuje, da nastale poškodbe ni bilo mogoče preprečiti.18 V izpodbijani sodbi (zaradi zmotne uporabe materialnega prava) ugotovitev o teh pravno odločilnih vprašanjih ni.

Posebej o perforaciji črevesja

19. Glede na trenutek znatnega porasta vnetnega kazalca CRP, je izvedenec ugotovil, da je do perforacije najverjetneje prišlo 27. 9. 2012. Takšne ugotovitve izvedenca tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne potrjujejo tožnikovega prepričanja, da je do perforacije prišlo že 24. 9. 2012, pri katerem vztraja tudi v pritožbi. Če obstaja zelo majhna možnost, da je do perforacije prišlo takrat, namreč ni mogoče govoriti o tem, da je do stopnje prepričanja ali vsaj pretežne verjetnosti izkazano, da je do nje prišlo tedaj.

20. Tudi tega, kaj je bil vzrok perforacije črevesja (podobno kot pri prerezu sečevoda), izvedenec ni mogel določno potrditi. Kot najverjetnejša vzroka je navedel težavno razreševanje zarastlin (nastalih po operaciji v letu 1997) med operacijo 24. 9. 2012, kar je ocenil kot sicer tehnično zahtevno, a pravilno odločitev kirurga, ali stanje črevesja, ki je bilo spremenjeno zaradi ileusa; lahko tudi oboje skupaj. Možen vzrok sodišče (oziroma izvedenec) vidi tudi v slabi kirurški tehniki ali uporabi električnega noža. Kaj je tisto, zaradi česar je sodišče prve stopnje kot vzrok izključilo slabo kirurško tehniko19, sodišče prve stopnje ni obrazložilo; kakšna je bila kirurška tehnika oziroma kako je ravnal kirurg20; torej, ali je ravnal s skrbnostjo, ki se od njega pričakuje (zaradi zmotne uporabe materialnega prava), tudi ne.

Odločitev pritožbenega sodišča in podlaga zanjo

21. Opisano je terjalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odstavek 355. člena ZPP); zaradi zmotne uporabe materialnega prava je namreč dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno v tako velikem obsegu, da bi bilo njegovo dopolnjevanje v pritožbenem postopku nedopustno.21

22. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

Napotki za nadaljnje delo

23. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku (po tem ko oziroma če bo tožena stranka dopolnila svoje trditve o poteku kritičnih delov zdravljenja22) ugotoviti, kakšno je bilo ravnanje zavarovanke tožene stranke, nato pa dopolniti še dokazni postopek z izvedencema tako, da bo ugotovilo, kako bi moralo ravnati medicinsko osebje zavarovanke tožene stranke - torej, kaj konkretno so zahtevali sodobna medicinska doktrina, strokovni standardi in normativi glede na razvitost zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji v času tožnikovega zdravljenja. Ugotovitve o tem, kako so potekali kritični deli tožnikovega zdravljenja, bo moralo sodišče prve stopnje nato primerjati s pojasnili izvedencev o tem, kaj je v konkretnih primerih zahtevala sodobna medicinska doktrina, da bo lahko (ob pravilni uporabi določbe 1. odstavka 131. člena OZ) napravilo sklep o očitani protipravnosti ravnanja medicinskega osebja zavarovanke tožene stranke.23 Če bo ugotovilo, da je bilo ravnanje protipravno, se bo moralo ukvarjati z obstojem ostalih elementov civilnega delikta; če bodo podani vsi, pa še z obsegom škode in višino odškodnine.

24. Zaradi ekonomičnosti postopka višje sodišče odgovarja še na pritožbene navedbe o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti druga izvedenca oziroma izvedenca iz tujine. Pritožnik (poleg nepopolnosti mnenj) kot razlog za ponovitev dokaza z drugim parom izvedencev izpostavlja predvsem svoj dvom v nepristranskost izvedencev prof. dr. A. A. in B. B., dr. med. Pristranskost izvedenca je sicer razlog za izločitev izvedenca (247. člen ZPP v zvezi s 6. točko 70. člena ZPP). Stranka mora zahtevati izločitev izvedenca, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev. Pritožnik izločitve izvedencev ni nikdar predlagal. Razlogi, ki po njegovem prepričanju kažejo na njuno pristranskost, pa so splošni. Takšni razlogi izločitve izvedencev ne morejo utemeljiti. To, da izvedenec na videz pozna kirurga, ki je opravil operacijo tožnika 24. 9. 2012 (pri kateri je po prepričanju tožnika prišlo do strokovne napake), tako kot pozna vse kirurge v Sloveniji24, ne more biti razlog za izločitev. Golo dejstvo, da je do domnevne zdravniške napake prišlo pri zdravljenju v Sloveniji, tudi ni razlog za postavitev izvedenca iz tujine. Če bi bilo tako, bi bilo nujno vselej že spočetka (ali najkasneje takrat, ko mnenje ne pritrjuje trditvam pacienta) postaviti izvedenca iz tujine, a takšne zahteve ni niti v ZPP niti v Ustavi niti v sodni praksi rednih sodišč, Ustavnega sodišča RS ali ESČP.25 Nepopolnost mnenja, ko je ta posledica zmotnega materialnopravnega pristopa sodišča, prav tako ni razlog za ponovitev dokaza z drugim izvedencem.

PRAVNI POUK: Zoper sklep (o razveljavitvi) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če se vloži pritožba po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Že tu višje sodišče izpostavlja kot zgrešen pristop sodišča prve stopnje, ki šteje kot pomembno, da tožnik in njegovi svojci niso opozarjali na malomarnost ali neizvajanje kakšnega od ukrepov za obvladovanje in preprečevanje MRSA. 2 Nekateri teoretiki celo menijo, da lahko sodišče pacientove trditve upošteva kot priznane, če zdravstvena ustanova po sodnikovem pozivu svojih ugovorov zadosti ne substancira (tako Mertens v Munchener Kommentar zum Burgerliches Gesetzbuch, Munchen, C. H. Beck, 2009, parag. 823, Rz 406, stran 1606). 3 Povzeto po sklepu VS RS II Ips 32/2012. 4 6. člen OZ določa: Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih. 5 Iz odločbe VS RS II Ips 32/2011. 6 Kar je posledica postavljanja vprašanj kot je: ali so operativni posegi … ter pooperativno zdravljenje potekali v skladu s pravili stroke in veljavno medicinsko doktrino; če ne pa, kako bi morali potekati. 7 Ni ključno, kako so ravnali nasploh ampak, kakšna so bila ravnanja, ki so privedla do (ali niso preprečila, če bi lahko) prereza sečevoda, perforacije črevesja in okužbe z MRSO. 8 In do teh se je sodišče prve stopnje korektno opredelilo, izvedenski mnenji pa sta v teh delih tudi jasni in popolni. 9 Prim. sklep VS RS II Ips 32/2012. 10 Ugotovitvam o tem pritožnik niti ne nasprotuje. 11 V katero pritožbeno sodišče (ob sedanjem stanju stvari) ne dvomi. 12 Izvedensko mnenje na list. št. 119 v spisu: Glavnino prenosa predstavljajo roke. 13 Pritožbeno sodišče opozarja, da seveda ni izvedenec tisti, ki bi moral skrbeti za to. 14 Višje sodišče v tak dejanski zaključek ne dvomi, pritožnik mu ne nasprotuje, prav to je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdil tudi sam. Nerazumljive so zato pritožbene navedbe o napaki v smislu opustitve nadzora kužnin ob sprejemu k zavarovancu tožene stranke. Če se je tožnik okužil v času hospitalizacije, opustitev nadzora kužnin (ob sprejemu še neokuženega tožnika) ne more biti v vzročni zvezi z nobeno nastalo škodo. 15 Prim. izvedensko mnenje na list. št. 156 v spisu. 16 Pojasnilo izvedenca, zakaj meni, da je ta zapis pomoten, ampak je v resnici šlo za črevesno sekrecijo, je logično in prepričljivo. 17 List. št. 12 v spisu: Zdravljenje je potekalo strokovno neoporečno in strokovnemu osebju zavarovanca tožene stranke ni mogoče očitati strokovne napake … Med izvajanjem desne hemokolektomije se poškoduje desni ureter ... 18 Prim. 11. točka obrazložitve sklepa VSRS II Ips 32/2012. 19 Uporaba električnega noža je, kot pojasnjuje izvedenec, v skladu s strokovno doktrino. 20 Izvedenec je ob ustnem podajanju izvedenskega mnenja pojasnil: „Nekateri kirurgi bolj nežno rešujejo zarastline in manj poškodujejo tkivo, drugi so manj nežni in je možnost za kasnejšo perforacijo“ (ki je, kot razume mnenje višje sodišče, torej posledica manj nežnega reševanja zarastlin; a to vprašanje ni bilo razčiščeno) večja. „Na podlagi kirurškega oz. operacijskega zapisnika o tem ne morem soditi (list. št. 97 v spisu).“ 21 Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo, lahko tudi delno dopolni manjkajoči dokazni postopek; ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. 22 Kar sme storiti, saj doslej k temu ni bila pozvana (prim. 9. točka obrazložitve in 2. opomba). Le tak pristop bo tožniku omogočil razčiščenje vzrokov za prerez sečevoda, peforacijo črevesja in okužbo z MRSA v smislu zahtev odločbe Up 680/14 oziroma odločbe velikega senata ESČP v zadevi Šilih proti Sloveniji z 9. 4. 2009. 23 Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da mora sodba vsebovati vse razloge o odločilnih dejstvih (tudi o tistih, do katerih se je v razveljavljeni sodbi že opredelilo in jih je pritožbeno sodišče sprejelo) tako, da bo sodbo mogoče preizkusiti. 24 Bolj na videz, ne osebno, če bi se srečala, bi se pozdravila, ne bi pa šla na kavo (pojasnilo izvedenca ob ustnem podajanju izvedenskega mnenja, list št. 99 v spisu). 25 Ustavno sodišče je v odločbi Up 680/14 res povzelo stališče ESČP (ki ga selektivno povzema pritožnik), da je odločen odziv oblasti ključen za ohranitev javnega zaupanja v pravno državo in za preprečevanje videza povezav oziroma dopuščanja morebitnih nezakonitih ravnanj. Pri tem pa je treba razloge ustavnega sodišča povzeti popolno - gre namreč za zaključek te misli: »v primeru smrti pacienta v bolnišnični oskrbi, je država v okviru varstva procesnega vidika pravice do življenja (17. člen Ustave in 2. člen EKČP) zavezana, da zagotovi učinkovit in neodvisen sistem, ki omogoča ugotovitev vzrokov za smrt pacienta v bolnišnični oskrbi ter odgovornosti tistih, ki jim je mogoče pripisati vzroke za smrt. V zvezi s to procesno obveznostjo države je ESČP poudarilo, da ne gre za obveznost rezultata, temveč za obveznost prizadevanja, da se prizadetemu posamezniku zagotovijo (učinkovita) pravna sredstva za razjasnitev okoliščin smrti. Na področju zdravniške odgovornosti je navedeni procesni obveznosti zadoščeno, če pravni sistem prizadetemu posamezniku zagotavlja pravna sredstva v civilnem postopku (bodisi samostojno ali v kombinaciji s sredstvi v kazenskem postopku), na podlagi katerih lahko doseže ugotovitev vzroka smrti in morebitne odškodninske odgovornosti zanj ter primerno civilno zadoščenje«. Situacija torej ni primerljiva s tožnikovo, zahteve Ustavnega sodišča in ESČP pa tudi ne s tožnikovimi.